Temu dodajte še vrhunske mesnine, ki jih izdeluje Aleksov mlajši brat Uroš, čigar pršut nekateri poznavalci štejejo celo za boljšega od tistega najslavnejšega španskega, in dobite že dva precej dobra razloga za obisk domačije Klinec, turistične kmetije v Goriških brdih, ki je zadnje leto razdeljena na Aleksovo staro domačijo v Medani in Uroševo moderno šestsobno rezidenco na Plešivem.

V nasprotju s Kristančiči, Simčiči in številnimi drugimi vinarji, katerih priimki so se po Brdih že močno namnožili, sta Klinca še vedno samo dva. Pa čeprav gre še kako za družinski posel - mama je Bužinelova, katerih gostilna je le streljaj oddaljene od Klinca in je med italijansko okupacijo kot nedolžno dekletce premikala mejne količke, postavljene ravno med družinskimi hišami in tako lastnoročno "spravljala" rodno vas v Slovenijo.
Ko je odrasla, je čez mejo hodila "zakoniteje" - pomagala je v gospodinjstvu slovitega Joška Sirka, z Michelinovo zvezdico okronanega zamejskega Slovenca iz La Subide.

Družinski posel
Z gostinstvom in turizmom se zdaj ukvarjata tudi obe soprogi - Aleksova Simona in Uroševa Nejka, ki medtem ko kramljata zdaj z italijanskimi zdaj z avstrijskimi gosti, se oglašata na telefon, odpirata steklenice jantarstih vin in strežeta širokogrudno odmerjene mesne porcije, še lovita svoje otroke po hiši.

V teh koncih nihče ni ravno zadrgnjen ali zapet, ampak pri Klincih domačnost še posebej veje iz vsake pore zgledno, rustikalno urejene domačije, od domačih žganic za pultom in briškega odprtega ognjišča, kjer vam na trti spečejo sočne florentince, do razgleda na krško-poljske prašičke, kozličke in gosi v ogradi ter vinograde pod teraso. Za pridih modernosti poskrbijo umetniške stvaritve na stenah, ki se menjajo letno in so delo ustvarjalcev likovne kolonije, ki jo Klinčevi gostijo že 16 let.

Kraj ne bi mogel biti primernejši za začetek uspešne Klinčeve vinske zgodbe - prav v Medani se je namreč začel briški vinski razcvet, kjer so Marjan Simčič, Stojan Ščurek, Elvis Bužinel, Marko Skočaj - Dolfo in Dušan Kristančič ustanovili prvo vinsko združenje, Brajdo. Od takrat naprej je bilo za podjetne Brice počasi lažje. Ko je Aleks leta 1997 začel uvajati festival Dnevi vina in poezije, v Medani ni bilo niti ene postelje. Danes jih je samo v Medani že 70, če ne več.

Štiri generacije vinarjev
Pri Klinčevih so se z vinom ukvarjale že štiri generacije pred Aleksom, ta pa je že od samega začetka prisegal na oranžna (bela vina, pridelana po postopkih za rdeča, op. a.) biološka vina, na katera so na drugi strani Brd Italijani in zamejci že dolgo prisegali. Klinec je oranžna vina delal že v 90. letih, šel vmes na "moderni" (beri: konvencionalnejši) slog, a se nazadnje vrnil k stari metodi, ker je ugotovil, "da mu konvencionalna preprosto niso "všeč". Leta 2005 je popolnoma prešel samo na oranžno proizvodnjo, z bratom pa sta že kake pet let prej odprla domačijo Klinec.

In glas o kmetiji, kjer vina pridelujejo na izključno ekološki način, kjer črno-beli pujsi prosto rijejo po zemlji, kjer kokoši tekajo med trtami in kjer vam ob kozarcu ali dveh narežejo rezine sladkega, maslenega, počasi zorečega pršuta, se je naglo razširil tudi onkraj slovenskih meja.

"Ko pridejo v Slovenijo tuji novinarji, ki jih zanima lokalna scena in naravno kmetovanje, potem jih turistične organizacije zdaj že same od sebe napotijo k nam," razlaga Aleks, ki si je znanje pridobil z vrsto tečajev biodinamike, medsebojnim sodelovanjem z drugimi vinarji in rednim udeleževanjem sejmov v tujini.

Oranžne smernice
Klinec je eno tistih imen, ki pač ne manjka na nobenih specializiranih sejmih in festivalih oranžnih in biovin, a zna ob tem tudi okrcati tiste, ki prikladno izkoriščajo te smernice.

"Zdaj so zavohali, da je to "in" in imaš vmes tudi cel kup takih, ki se 'šlepajo' na ta macerirana vina. V resnici pa je tako, da če vinograda ne obdeluješ naravno, če je vino pridelano konvencionalno, s pesticidi, ti pa greš vino macerirati, narediš več škode ljudem, kot če delaš konvencionalna vina. Ker pesticidov in škodljivih snovi največ ostane v kožici, če pa maceriraš, iztisneš ven toliko več teh snovi," razlaga. "Ko si izostriš okus, te ne more noben 'nafarbat', pa ima lahko 300 certifikatov."
V čem je torej bistvo biološke pridelave? Predvsem si največ prizadevaš za to, da ustvarjaš večjo odpornost sort. Kar pomeni, da skrbiš, da je zemlja čim bolj živa in bogata z mikroorganizmi.

"Mi delamo sami svoj kompost, ki ga zorimo vsaj poldrugo leto, in tako sklenemo krog z živalmi. Važno je, ker v povrhnjici zemlje živijo mikroorganizmi, ki organske snovi pretvarjajo v mineralne. Oni ti omogočajo tudi, da se na koreninah formirajo bakterije, ki so sposobne stopiti minerale in soli, ki so globlje v zemlji. Če imaš ti na vrhu to prekinjeno, kar se dogaja, če uporabljaš umetna gnojila, pesticide, herbicide ... počasi steriliziraš zemljo, ubijaš mikroorganizme in nimaš stika z mineralnimi snovmi. Kar pa je zelo pomembno, ker prav ti dajejo vinu globino in svežino. S tem, ko imaš živo zemljo, je tudi trta bolj odporna - to je, kot če bi jemal antibiotike, potem pa se te prime vsaka stvar, ker nisi dovolj odporen in nič več ne deluje," razglablja Klinec.

90 odstotkov vina v tujino
Ve, o čem govori, saj njihovih vin kar v 90 odstotkih izvozijo v tujino. Največ jih pokupijo Italijani, potem Japonci, Angleži, Avstralci, nekaj pa tudi Američani. V Ljubljani imajo Klinčeva vina vse najboljše restavracije. Na šestih hektarih vinogradov (od tega sta dva na italijanski strani) gojijo 23.000 trt, iz česar ob dobri letini napolnijo 20.000 steklenic. Od avtohtonih sort je to rebula, malvazija, tokaj (oz. jakot) in verduc, od belih je tu še sivi pinot, ki ga pri Klinčevih imenujejo gardelin in velja za najenostavnejše vino iz linije
in kot tako najprimernejše za vpeljavo v svet oranžnih vin. Od rdečih imajo največ merlota, sledita pa cabernet sauvignon in cabernet franc.

"Res mislim, da oranžna vina vseeno niso samo trend, ampak je to prihodnost, sploh za te naše manjše kmetije. Mislim, da se bo v prihodnosti vinski svet razdelil na bolj industrijskega in na bolj pristnega. Sploh s prihodom teh novih trgov. Zdaj so začeli piti še Kitajci in Indijci, ampak, kot so računali, Kitajci za zdaj popijejo po pol litra na glavo, Evropejci pa ne vem, koliko litrov (smeh)," razmišlja Klinec o vinski prihodnosti. "Mi smo vseeno zanimivi za tiste gastronomsko bolj razvite dežele, recimo Japonci prav iščejo samo tako vino. In tudi dobre restavracije po svetu čedalje bolj prisegajo na čim bolj naravne, pristne, avtentične stvari."

Skrivnost je v prosti paši
Odličen trenutek torej za unovčenje tudi kakovostnih mesnin, po katerih slovijo Klinci. Krško-poljske pujse, avtohtono slovensko pasmo, vzreja Aleks, Uroš jih nato predeluje in suši, zdaj pa je tudi pridobil certifikat, s katerimi lahko prodaja svoje mesnine po celi Evropi. Povpraševanja je veliko, zlasti v Italiji. In v čem je skrivnost slastnih Klinčevih pršutov, ki bi jih nekateri vzneseni kulinarični kritiki "lahko jedli namesto torte"?

"Ni skrivnosti, pomembno je predvsem, kako se žival prehranjuje in kako živi. To je prvo. Prašiči so stalno zunaj. Mesnine so delane po tradicionalnem načinu, brez uporabe konzervansov, samo sol, poper, v salamo pa se da tudi v vinu namočen česen," dopoveduje Aleks, da s svojimi prašičkovimi tačkami ne počnejo nobenih čarovnij.

Odpelje nas v majhno sušilnico, kjer se že fermentira in počasi zori dehteče mesovje. Najmanj poldrugo leto se suši pršut, še raje pa kar tri leta, preden zapusti Klinčevo zorilnico (pri industrijskih pršutih je ta obdobje dolgo okoli sedem mesecev). Verjetno je tudi tu razlika s kupljenim. Pa da svojim 18-kilogramskim kračam, ki jih v Ljubljano redno zakupuje, denimo, butični hotel Vander, ne injicirajo soli, ampak ga solijo od zunaj in potrpežljivo čakajo na "mesno žetev".

Od mariniranega jezika do rostbifa
Njihove mize so, zlasti za časa kosila, skoraj vedno polne. Italijani, pa tudi Avstrijci in v zadnjih dveh letih Nemci množično naročajo, obvezno pršut, ki smo ga na dan obiska dobili "takole, malo na hitrico, da vas dvigne" postreženega na krožniku v družbi orjaških sosedovih belih belušev, bogato zabeljenih s kuhanim jajcem in polnim domačim Klinčevim oljčnim oljem.

V doma narejene testenine zamešajo šalam, male domače njokce zmešajo z ragujem iz govejih ličnic, korektno debelo odmerjene rostbife in bifteke spečejo v odprtem tradicionalnem briškem kaminu, podkurjenem s trto, mladi sir dobivajo z bližnje kmetije, skorjast beli kruh jim peče zamejski pek, čokoladna torta brez moke z mandljevim merengue testom ni nič manj pregrešna od mesnin, za zajtrk pa, če so ravno v sezoni, lahko ob suhem mesu dobite še orjaška domača gosja jajca z briško belo polento.

Ena od obveznih Klinčevih delikates, ki jih je izpilil mlajši od obeh bratov, pa je mariniran svinjski jezik na pesi s hrenom. Nepretenciozno, a odlično.