Kolegico Anko Pirš so pristojni vprašali, ali lahko počakamo še kak teden, češ da so tik pred imenovanjem ljudi, ki bodo pomagali pri "čiščenju nesnage" v Cerkvi. O tem v prispevku govori tudi ena izmed žrtev duhovnika Marjana Zupanca. Njene besede so srhljive: "Ostanejo neobrita brada, velika roka, predvsem pa noht, ostrižen na špičko, na mezincu. Ni nastavil pištole za vrat, ampak je stisnil z nohtom zapestje. Odreveniš. Otrdiš."

Podatkov o tem, koliko duhovnikov ali redovnic je v Sloveniji psihično, fizično ali spolno zlorabljalo in kaj se je z njimi zgodilo, (še) nimamo. Duhovnik Janez Cerar z Zavoda Dovolj.je pravi, da se v zadnjih letih ni kaj dosti spremenilo, da "sistem še vedno ostaja sistem, ki ščiti dobrobit institucije. In ne človekovega dostojanstva." Prejšnji teden je Slovenska škofovska konferenca po dveh letih čakanja le razglasila tri komisije oziroma Celostni program za zaščito dostojanstva mladoletnih in ranljivih odraslih v Katoliški cerkvi na Slovenskem. Tiskovni predstavnik škofovske konference Gabriel Kavčič pojasnjuje, da ni bilo preprosto najti strokovnjakov, predstavnikov Zavoda Dovolj.je pa k sodelovanju niso povabili, češ da bi s to skupino težko sodelovali na strokoven način.

Cerkev se še vedno zelo težko spopada z zlorabami moči v svojih vrstah. Zakaj? Religiologinja dr. Nadja Furlan Štante takole odgovori: "Težko je priznati, da si pravzaprav najbolj gnil tam, kjer ti je najbolj sveto. Če ti posiljuješ tisto, kar je najsvetejše – v tem primeru je človek podoba Boga po krščanskem izročilu –, v tem kontekstu je torej temeljno izročilo načeto." K prispevku Anke Pirš se bomo gotovo čez leta še vračali, ko bomo preverjali, ali je šlo tokrat za resno spoprijemanje Cerkve s svojimi grehi ali zgolj za metanje peska v oči.

"Ubil te bom!"

Druga tema v oddaji je prav tako grenka: kako preprečiti umore žensk – tako imenovane femicide, ki so posledica partnerskega nasilja oziroma nasilja v družini. Vsako leto je tako v Sloveniji ubitih od pet do sedem žensk. Pred časom je ena od nevladnih organizacij opozorila, da femicid ni družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Novinarka Vanja Kovač v daljšem raziskovalnem prispevku opozarja, da celo nekateri sodniki te umore povezujejo z ljubosumjem in del krivde pripisujejo žrtvi. Statistike pa kažejo, da je za ženske v Sloveniji največja verjetnost, da jo bo umoril aktualni ali nekdanji partner. "Več kot polovico vseh umorov, ki se zgodijo v Sloveniji in kjer so žrtve ženske, je storil nekdo, ki je bil ženski intimno blizu," pojasnjuje sociologinja dr. Jasna Podreka.

V prispevku o femicidu govori tudi sociologinja in dokumentaristka Marija Zidar, ki je v Albaniji posnela dokumentarni film o umoru 18-letnega dekleta po sporu med dvema družinama. Zidar sicer opaža, da se nasilje nad ženskami rado pripisuje tranzicijskim državam ali odmaknjenim okoljem zunaj Zahodne Evrope, zato zdaj pripravlja dokumentarni film o femicidu v Sloveniji. Prepričana je namreč, da so na Zahodu ti pojavi le bolj prikriti: "V Sloveniji vsaj šest žensk na leto umre izjemno brutalne smrti, srednjeveške praktično: ali so zadavljene ali nekdo spi ob truplu še tri dni, preden komu javi, ali jo vrže z balkona ali jo zabode z nožem …, in ti pojavi niso bili deležni posebne pozornosti."

Ob koncu prispevka pa boste spoznali še zgodbo pogumne Senade Škrijer, ki ji je tudi s pomočjo sistema oziroma varne hiše uspelo ubežati družinskemu nasilju, vključila pa se je tudi v podporno skupino za ženske v Ormožu in v svetovalnico Kapljica: "32 let sem hrepenela po miru. Zdaj tudi vem, kaj pomeni zdrav odnos, ljubeč odnos, da te nekdo jemlje kot enakovrednega." Prispevek Vanje Kovač je sicer nastal v sodelovanju z evrovizijsko izmenjavo novic za Jugovzhodno Evropo ERNO, v partnerstvu z Agencijo OZN-a za ženske Bosne in Hercegovine in ob podpori Švedske. Kmalu bo na naši televiziji sledil še daljši dokumentarni zapis o tej čedalje hujši problematiki na širšem območju.

Hvala za rože

Zadnji del Tednika pa posvečamo položaju žensk ob bližajočem se 8. marcu. Ta je bolj kot praznik že vrsto let opomnik na številne neenakosti v naši družbi. Novinarka Jasna Krljić Vreg se je pogovarjala s tremi iskrivimi sogovornicami: predsednico države Natašo Pirc Musar, samostojno umetnico, igralko Alenko Marinič in ameriško pisateljico, ki že desetletja živi v Sloveniji, Erico Johnson Debeljak.

Pa končajmo ta zapis s prigodo predsednice Pirc Musar: "Vam bom povedala eno anekdoto. Ta me je najprej nasmejala, potem pa pravzaprav nisem bila več tako nasmejana, ko sem pomislila, kaj mi je pravzaprav ta gospod povedal. Namreč eden od visokih cerkvenih dostojanstvenikov mi je, ko sva se prvič srečala, rekel: Veste, jaz se pa kar ne morem navaditi, da bi vam rekel predsednica. Ali vas lahko kar kličem prva dama? In ga jaz pogledam, se nasmejim in rečem: Veste, prva dama je pa moj soprog. Pa sva se malce nasmejala, ampak spet neki stereotip – ženska predsednica. Niti predsednica mi ni zmogel reči."