Med grmovjem kakih osemdeset kilometrov jugozahodno iz Malakala. Na checkpointu blizu vasi Heria, Farjekang county. Pred dvema v tla zapičenima koloma, čez katera je visela scefrana vrv. "I want more, and more!" (Več mi daj, več!) je zavpil nad menoj mož z debelimi izbočenimi brazgotinami plemena Šiluk nad obrvmi in pomignil svojim fantom s puškami v rokah.
Surovo so nas nagnali iz terenskega vozila in postavili v vrsto. Vsakemu so pregledali dokumente. Moj potni list in trimesečna viza z več dovoljenimi vstopi v Južni Sudan, ki mi jo je poklonil sam minister za emigracije v Jubi prav zato, da grem lahko čim bolj legano iz Južnega Sudana tja kamor ne sme uradno nihče in pridem spet nazaj - glavnemu nista bila dovolj. Hotel je več. "Kaj je to več?"
"Kje je dovoljenje za potovanje?"
"Kakšno dovoljenje za potovanje?" Ocenjujoče me je premeril, malo počakal, nato pa skomignil z rameni in vsem ukazal pregledati prtljago. "More money?" (Več denarja?) sem pohitel, a se niso več dali ustaviti. Od kontrolne točke do kontrolne točke sem bil priča, kako vojaki SPLA, nekdanji afriški uporniki proti arabski nadvladi v Sudanu, sedaj člani Nacionalne varnosti odcepljene nove Republike Južni Sudan - od potnikov pobirajo denar. Deset, dvajset funtov, par dolarjev, kar je za revne domačine veliko. Od šoferjev še več - po petindvajset in petdeset funtov. Nihče ne dobi potrdila. Mene za podkupnino, do sedaj niso nikoli vprašali. Povsem drugače kot v Kongu, kjer sem bil vsakodnevne bitke in je zanikrn vaški emigration uradnik enkrat zahteval celo petsto dolarjev. V Sudanu smo Evropejci in Američani zaščiteni, zato ker smo veliko pripomogli, da je velika večina Afričanov na referendumu, januarja 2011 volila neodvisnost; pa tudi zaradi naše "humanitarne dejavnosti" prej, in sedaj.

V Jubi naju je na letališču pričakalo pet novih varnostnikov, ki so naju pri priči mimo vseh vrst za prtljago in pregled odpeljali skozi mesto. Pa ne na soočenje z ministrom za informacije Benjaminom Barnabo, kot sem prosil in verjel, da se bo zgodilo, ampak v novo sivo petnadstropno stavbo - v sprejemno pisarno glavnega urada Nacionalne varnosti. Potem, ko so spet vse pregledali in popisali - opazil sem, kako se nekaterim zasvetile oči ob pogledu na ekran mojega mobilnega telefona, še bolj pa na mojo novo profesionalno video kamero Sony 2000 ... so me peljali v pisarno novega zasliševalca.
Ta me je najprej vprašal kdo sem. Rekel sem, da sem filmar, poročevalec, humanitarni aktivist, lobist. Zadrl se je, da ne morem biti več kot eno od tega. "Kaj si? Kdo si? "
Nekako tako govore tudi na slovenskem Ministrstvu za kulturo. "V roke birokratov sem padel? Ne bodo me razumeli! Evo, gotov sem!" sem se spet ustrašil. Na vse, kar sem še povedal se je vzvišeno posmehnil, nato pa kar naenkrat spomnil: "Vi novinarji, kar naprej snemate. Da ni v tvoji prtljagi kakšen vključen snemalnik." Odvrnil sem, da pri mojih otrocih ni, kljub temu, da me zelo ima, da bi bil. "Nočemo, da bi se jutri našli v problemih, ker si nas posnel." "Če ne počnete nič ilegalnega se nimate česa bati," sem tiho odgovoril in čutil, kako mi po hrbtu tečejo potoki znoja, potu podobno kot nekoč tudi v Sloveniji, ko so mi poskušali naprtiti najbolj grde stvari.

Nisem uspel pokazati niti plakatov niti nobenega filma. Po njegovem se vse da ponarediti. Ni hotel na google in vtipkati moje ime. Hotel je dejstva, kako sem se znašel v "občutljivi coni". Potoval naj bi v Nubske gore, našli pa so me na naftnih poljih. Ponavljal sem v nedogled, kako in zakaj, zapisoval je, a večinoma vse narobe, da sva morala kar naprej popravljati. Šele, ko je vstopil nadrejeni in mu je poročal, da trdim, da sem posnel intervju z Malikom Agarjem in je ta vprašal, kje ga imam in sem priklopil disk in ga pokazal, se je atmosfera v zatohli pisarni pod umetno lučjo malenkostno popravila.

"Ti vplivaš na nas," je rekel mehkeje zasliševalec, ki mi tako kot nihče ne prej ne kasneje ni hotel izdati svojega imena. "Zdaj te bomo peljali v udoben hotel, kjer boš lahko počival dokler ne zaključimo zadeve." Na udoben hotel, vodo in hrano sem čakal v sprejemni pisarni celo popoldne dokler pod večer niso vsi drug za drugim izginili. Zadnji mi je pomignil naj grem za njim in me odpeljal v pisarno z mladim fantom, ki je sedel na postelji in prazno gledal okoli sebe. "Tu boš prespal, jutri bomo nadaljevali," je dodal in zaklenil s ključi, ki so turobno škrtnili med stenami povsem podobnimi tistim v Pentagonu.

Nedelja, 21. april 2013
Ampak ta jutri je nedelja in nikogar ni v službo. Vse tiho je po hodnikih za neprosojno šipo. Celo noč sva s sotrpinom prenašala neznosno vročino. Velika zgradba in pisarna v kateri se je zdelo, da se je pokvaril air condition, se ni shladila tako kot se shladijo navadne koče v Ekvatoriji vsaj proti jutru. Komaj se je dalo dihati. Teklo je z naju, hlapi so dvigovali vlažnost in ta je povzročala še večjo tesnobo. Po tolikih mesecih ves čas na vetru in soncu - sem se odvadil zaprtih prostorov, podobno kot Aboridžini in Indijanci, za katere je znano, da jih odvzem naravnega okolja prizadene bolj kot ljudi, ki živijo v pisarnah od jutra do večera.
Celo dopoldne sem butal po vratih, da rabim stranišče, pa ni bilo nikogar na pomoč. Zdaj ščijeva v plastenke od vode. Veliko potrebo sem nekako ukrotil s hojo gor in dol. Hvala bogu, da niso prinesli hrane, vlak dreka bi še bolj pritiskal. Tedaj bi bila res v dreku.

Prejšnji večer sem Klemnu poslal sms, kje sem in kaj se dogaja in ga prosil, da naj počaka z vsako akcijo dokler se spet ne oglasim. Ampak opolnoči se nisem mogel več premagati, da tudi Danielu, na Radio Damazuj v Jubi, ne bi poslal sms-a naj mi pomaga s telefonsko številko ministra Benjamina Barnabasa. Barnabas je bil zadolžen za odnose z nami redkimi tujimi poročevalci iz Južnega Sudana že leta 2003, ko so me ustavili njegovi iz vrst SPLA v deželi plemena Ngatom pri poskusu prečkanja meje v Etiopijo. Takrat se je izkazal za zelo ustrežljivega. Daniel mi je prej kot v minuti poslal številko. Nisem se mu mogel zahvaliti, ker mi je zmanjkalo kredita. Ko je popoldne prvi, ki je prišel po hodniku vendarle odklenil vrata in naju peljal iztrebiti, sem ga prosil za novo kartico in dal nekaj denarja tudi za hrano. Ko je vse to prinesel je povedal, da me je nekdo iskal, a da so ga odslovili, ker v nedeljah ni obiskov. Z velikim olajšanjem sem tipkal številke MTN, ko je poklical Daniel in povedal, da me je iskal on in vprašal s čim še lahko pomaga. Barnabas se ne javlja. Nedelja je.
Nedelja, v National Security v Jubi. Tako vroče je in zadušno, da se ne da ne spati, ne zbrati. Zdaj je že jasno, da so nas ti, ki so sinoči zapustili zgradbo izklopili iz prezračevalnega sistema s pritiskom na gumb v centralnem sistemu. Varčujejo z elektriko. Crkavala bova, dokler se uradniki v ponedeljek ne vrnejo in poskrbijo zase.
Ker je vsake razmere mogoče izkoristit za nekaj dobrega poskušam vsaj pomagati mlademu fantu. Star je sedemnajst let, Dinka, in tako lep, da mi lahko zavida biti zaprt z njim v isti sobi marsikatera mladenka. Doma je iz Rumbeka, Lake state, gor na severu. Že prejšnji dan je brez vsake zadrege povedal, da je ubil nekoga. Po naročilu župana Jube Walida in za plačilo tisoč dolarjev. Trdil je, da se mu zaradi tega ne bo zgodilo nič hudega, ima podporo najmočnejšega človeka. Zato ni zaprt v celici kot ostali kriminalci v tej hiši duhov, ampak v tej razkošni sobi. Tu je že tri dni. Čaka, da ga bodo spravili iz dežele. Želi si v Ameriko. Vse kar premore poleg kratkih hlač in majice na sebi z napisom EVERY DAMN DAY (Vsak prekleti dan), so še ene vojaške kratke hlače in šlape.

Doma medtem vse zeleni in se skuša v cvetenju. Hribi okrog Naklega so samo še pod vrhovi v snegu. Vmes se vse do dolin v meglah in oblakih odstirajo rjava pobočja, ki komaj čakajo, da jih oplazi nežno zelenilo. Pražnje oblečeni Gorenjci se vozijo v snažnih avtomobilih iz cerkva v gostilne. Pri Marinšku so vrste, iz Bolera diši po picah in ocvrtih kalamarih, na gugalnicah se brezskrbno zaganjajo otroci. Kje so moji otroci? Klemen je najbrž s svojo ženo in otroci na vrtu pred simpatično hiško z dvema hrčkoma, ki se svobodno sprehajata med okrasnimi grmički. Morda pečejo na roštilju s prijatelji. Kako dobro smo vsakič jedli in se imeli ... Živa se najbrž frustrira nekje na nekem pohodu po hribih nad Radovljico s slikami v svoji glavi iz Nubskih gora in iz begunjskega taborišča Yida, kjer je s svojo neposrednostjo prevzela vsa srca do samega vodje sedemdeset tisoč glavega taborišča Simona Kala. Dva quadrokopterja, "leteči kameri", majhna drona s kamerami, ki jih je v ogromnem kovčku pripeljala v Južni Sudan in sva jih nato spravila v letalu do Bentuja in naprej vrh vojaških in civilnih tovornjakov s tako muko v Tabanyo, prvo vas onkraj meje, med tem še kar čakata da zletita pod nebo. Čakajo Jacoba Wiliamsa, našega pilota. Ni ga bilo. Vsakič je bil, kot bi bil obveščen, da pridemo, kar je sicer nemogoče, saj v gorah ni mobilnih transmiterjev. Ampak tokrat ga ni bilo. Ni bilo niti njegovega komandanta Kawe, ki bi lahko povedal kje je. Vas je bila skoraj zapuščena in prazna. In lačna, lačna. Begunce sva videla jesti ocvrte žuželke, ki jih pobirajo s tal v votlinah in jih dobijo tako, da jih prekadijo z dimom. In žejna, žejna. Vodnjak se je koncu sušne dobe presušil. Ženske "kopljejo" vodo v več ur oddaljenih kamnitih rezervoarjih deset in več metrov globoko pod zemljo. Tudi tržnice ni bilo več. Nič več čaja in sladkorja - že od kar je vladni Antonov februarja bombardiral sosednji Buram in žive scvrl tri fante točno pod drevesom, kjer sva sedela s Klemenom in sprejemala dobrodošlice beguncev z vseh koncev gora. Le nekaj žen in otrok je jokajoč bežalo proti luknjam v tleh čim smo zaslišali ruski Antonov. Vodja lokalne policije naju je pogostil z največ kar je imel: s palačinkami iz sirka, ki sva jih pomakala v sluz iz zelenjave, da so šle lažje po grlu. Ni nama smel povedati, da so vsi možje in fantje s komandantom Abdel Azizom in da le ta pripravlja napad na glavno mesto Nubskih gora Kadugli ... Napad na Kadugli so obsodile tako ZDA kot EU.

Strah, da bo šlo nekaj narobe. Nihče več noče vojne v Sudanu. Niti Američani in Evropejci, niti Kitajci. Razdelili so si dobro zemljo in vodo, zdaj vsi hočejo le, da nafta teče. Nikogar ne brigajo žrtve delitev v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Darfurju. Bashirjeva vojaška hunta, ki jo Mednarodno sodišče za zločin proti človeštvu obtožuje največjih grozodejstev, vključno z genocidom v Darfurju, lahko zdaj brez večjih skrbi iztreblja in pobija. Za veliko mednarodno sramoto gre! Zato v glavnih svetovnih medijih ni več poročil s teh področij.
Zoprna bojazen, da me nova južnosudanska elita ne razume. Da ne bo razumela, zato ker ne bo hotela razumeti. Če nočeš razumeti, ne moreš razumeti. Tedaj ti ni treba razumeti. Fiksne ideje so zahrbtne ideje, ki ti pomagajo ohraniti mirno vest.

Postarani borci za osnovne pravice, sužnji, ki so se pred tridesetimi leti v Južnem Sudanu uprli z orožjem v rokah potomcem svojih lovcev, redki poročevalci, ki se novim in novim preprekam navkljub vračamo v prepovedane province, motimo občutek zmagoslavja. Dajemo jim vedeti, da v resnici niso zmagali s svojimi puškami - ampak zato, ker so se vmešali tujci in njihovi interesi in njihov upor izkoristili v svoji podganji dirki za nadzor sudanskih naravnih virov in fantastičnih dobičkov, ki se obetajo v tej na pol prazni, a tako bogati deželi. Odcepitev Južnega Sudana je zmaga tujcev, ki zdaj skušajo nadzorovati svoj plen.

Zasliševalce doživljam nekaj kot šizofrenike. Ob vsaki priložnosti govorijo, kako so jih Arabci izkoriščali in nalagali in kar naprej nategovali in da so bili zato vsi za odcepitev. Ko pa se približamo usodi njihovih soborcev v enaindvajsetletni vojni proti Arabcem, ki še naprej bijejo boj za osnovne pravice v Nubskih gorah in Modrem Nilu, pa se zmedejo. Ko vrtam vanje, zakaj jim ne pomagajo, vsi po vrsti trdijo, da jim ne pomagajo "z razlogom".
"S kakšnim razlogom?"
"Z Bashirjem smo marca podpisali sporazum o prenehanju vseh nasilnosti hkrati z zavezo, da ne bomo več pomagali SPLA v Nuba in Modrem Nilu."
"Kdo vas sili v to?"
"Vi Evropejci in Američani!"
Zdi se, da so prišli do spoznanja, kako dvolična je zahodna politika, ne pa, kako hinavska in hipokritična je zdaj tudi njihova politika. To niso več ponosni uporniki in dostojanstveni borci za svobodo. To so zdaj premagani vojaki, ki jim diktirajo vedenje "ekonomski morilci". Niso si izborili svobode, ampak novo suženjstvo. Zdi se, da se jim je zgodilo nekaj podobnega kot nam v Sloveniji. Evo, od kod ta isti občutek kolektivne šizofrenije. Bolniki so lahko nevarni. Če začutijo, da jih ne spoštuješ, se lahko mimogrede spremenijo v največje sovražnike. In to je to, česar se zdaj bojim. Da se me bodo znebili po hitrem postopku, kot so se me Arabci z izgonom iz Sudana leta 2006. Tudi v Bashirjevem Sudanu so se imeli in se še imajo za upornike proti zaroti svetovnih sil. Prisilna islamizacija in sudanizacija z izganjanjem in iztrebljanjem najbolj nedolžnih ljudi na Zemlji vred je po njihovem nujna, če hočejo ohraniti ozemeljsko celovitost Sudana ...

Ljudi v Južnem Sudanu imajo v rokah moralno najbolj izprijeni zahodni lobiji, ne kulturno in ne duhovno najbolj navdahnjeni zahodni prosvetljenci.

Sovražnik je torej isti kot doma v Sloveniji in Evropi.
Tomo Križnar, Yida, Republika Južni Sudan

SE NADALJUJE. V nedeljo bomo objavili drugi del Križnarjevega obsežnega dnevniškega zapisa.