Sezona 1996/97, ko se je Olimpija prebila na zaključni turnir Evrolige, je na evropski košarkarski zemljevid izstrelila Arriela McDonalda, prvega organizatorja igre zmajev ob pohodu na tretje mesto. Danes 45-letni nekdanji odlični košarkar živi v Minnesoti, kjer je trener na srednji šoli. Poiskali smo najboljšega Američana v zgodovini ljubljanskega kluba, ki je tri leta navduševal pod Rožnikom in postal ljubljenec zeleno-belih navijačev, z njim nam je uspelo vzpostaviti stik in za MMC je z veseljem obujal spomine na svoj čas v Sloveniji. "Prvi spomin s sklepnega turnirja je zagotovo igranje proti Davidu Riversu. Pomerili smo se z Olympiacosom, Rivers, ki je bil najboljši igralec, pa je bil moj idol, ko sem odraščal, saj sem ga gledal, ko je igral za univerzo Notre Dame. Ko smo se pomerili z Olympiacosom in sem imel možnost igrati proti njemu, je bila to zame res velika tekma. Bil sem navdušen," je v uvodu povedal McDonald.
Dovolj kakovosti, a premalo izkušenj
Dušan Ivković je imel tedaj v Pireju izjemno zasedbo. Poleg Davida Riversa, ki je v polfinalu dosegel kar 28 točk, odličen pa je bil tudi v finalu (Barceloni jih je dal 26) in bil izbran za najkoristnejšega posameznika turnirja, so bili tu še Dragan Tarlač, Panagiotis Fassulas, Franko Nakić, Milan Tomić, Giorgos Sigalas, Dimitrios Papanikolau ... Kljub zvenečim imenom grškega velikana je McDonald prepričan, da so bili zmaji z nadarjeno zasedbo dovolj kakovostni tudi za evropski vrh, tega jih je stala le neizkušenost, saj so se prvič znašli v takem položaju.
"Olympiacos je bil na tisti tekmi premočan. Bili so višji, močnejši, agresivnejši … Toda če bi bili bolj izkušeni, če bi že prej kdaj igral na final fouru recimo, sem še vedno prepričan, da bi lahko dobili tisto tekmo. Vendar je bil to naš prvi nastop med najboljšimi štirimi. Bili smo malce naivni in nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Na mladih igralcih, kot sta bila na primer Milić in Stepania, katerih prihodnost je bila v Ligi NBA, je bilo morda preveč pritiska. To je bila za nas zelo težka tekma. Težko je bilo igrati," je razložil motor Olimpije v tisti sezoni.
Sposobni postati tudi evropski prvaki
Ljubljančani so svojo moč pokazali v tekmi za tretje mesto, ki so jo silovito začeli in že v prvem polčasu povedli za 20. Nato so sicer popustili, vendar vseeno v končnici zanesljivo slavili velik uspeh. Boljši so bili od Asvela, s katerim so se v tisti sezoni srečali že v skupinskem delu: "Asvel, ki je bil na primer tudi na tem turnirju, smo v tisti sezoni premagali. Dvakrat smo premagali Barcelono, ki je bila v Rimu celo druga. Bili smo dovolj dobri, da bi lahko postali evropski prvaki. O tem sem prepričan. Nedvomno smo imeli dovolj kakovosti, a nismo bili tako izkušeni kot druge ekipe, ki so bile na turnirju."
McDonald je bil eden glavnih junakov tiste sezone, v kateri je bilo toliko nepozabnih tekem. Začel je tudi odločilno akcijo na tretji tekmi osmine finala proti Ciboni v Zagrebu, ko je prodrl pod koš in podal do Vladimerja Stepanie, ki je zadel za veliko zmago. Ob omembi teh tekem je Arriel začel evforično razlagati: "Kakšni spomini, res. Zdaj ko jih omenjate, vse prihaja na dan in je res nekaj posebnega. V Zagrebu je bilo neverjetno. To je bil dvoboj Hrvaške proti Sloveniji, zagrebške košarke proti košarki Zmaga Sagadina … Okoli te tekme je bilo veliko dobrih zgodb za novinarje. Imel si Damirja Mulaomerovića, ki je bil vzhajajoča Cibonina zvezda, na drugi strani pa neznanega temnopoltega Američana Arriela McDonalda. Tekma je bila težko pričakovana in bila je prava košarkarska vročica. Verjetno sem bil najbolj zagret prav pred tem obračunom. Bolj kot za kateri koli drug v tisti sezoni, saj sem vedel, koliko pomeni Sloveniji in Olimpiji."
V Ljubljani se je počutil kot doma
Olimpija je imela tedaj podporo po vsej Sloveniji, Ljubljano pa je zajela prava evforija. Košarka je bila med ekipnimi športniki brez konkurence številka ena, košarkarji pa veliki zvezdniki. McDonald se treh sezon v Sloveniji spominja nostalgično, kot pravi, se je tu počutil zelo domače: "Spomnim se, da smo imeli res veliko podporo in ogromno navijačev. Vsi so stali za ekipo. Podpirali so Zmaga, Milića, Tuška, Stepanio, legendarnega kapetana Hauptmana, mene … To je bilo posebno leto za slovensko košarko. Tudi druge ekipe, kot sta Polzela in Domžale na primer, so postajale močnejše. Res pomemben čas za slovensko košarko."
"Ljubljana je zame posebno mesto. Tedaj sem bil star 24 let. Še vedno sem na neki način odraščal oziroma dozoreval. Ni veliko mesto, je pa zares lepo. Ljudje so bili tako prijazni do mene. Vsi so z mano lepo ravnali in poskrbeli, da sem se počutil kot doma. Bil sem eden izmed redkih temnopoltih v Ljubljani, in kamor koli sem prišel, so vsi rekli: poglej ga, McDonald. Nikoli nisem imel kakršnih koli težav. Tri leta, ki sem jih preživel v Ljubljani, sem res užival. Košarka je bila izjemno popularna, a se nisem počutil kot zvezdnik, ampak popolnoma domače. Zdelo se mi je, kot da se družim s prijatelji. Hodil sem v Casa del Papa, kjer sem spil pivo. Večkrat je kdo rekel: Arriel, prisedi. Počutil sem se, kot bi bil na kolidžu s prijatelji," je dodal.
Sagadin pokazal posnetke Đorđevića in Zdovca
McDonald je bil podaljšana roka Zmaga Sagadina na parketu, racionalen in preudaren v napadu, odlično je vodil ljubljansko igro, nad katero je imel izvrsten pregled, "pravi nos" za podaje, in ko je bilo treba, je tudi zadeval. Obenem je bil nepopustljiv in čvrst v obrambi. V tej nepozabni sezoni je bil za Markom Milićem, s katerim sta tvorila udarno navezo, drugi strelec Olimpije s povprečjem dobrih 12 točk. Ob tem je bil prvi podajalec zmajev, najnatančnejši izvajalec prostih metov in tudi sicer je imel za branilca dober odstotek meta. Ob tem je ukradel 1,5 žoge na tekmo.
V Sloveniji je najprej oblekel dres Krškega, kjer je opozoril nase, in se preselil v Olimpijo. V letih v zmajevem gnezdu pa se je razvil v enega najboljših evropskih organizatorjev igre tistega časa: "Vse zasluge gredo Zmagu. Pomagal mi je razumeti, kaj pomeni biti uspešen košarkar v Evropi. Tomo Mahorič in Sašo Filipovski sta delala z mano pri individualnih veščinah. Z Zmagom sem se veliko pogovarjal tudi zunaj igrišča. Velikokrat me je pred treningom poklical v pisarno in sva govorila. Veliko zaslug ima, da sem postal tako uspešen evropski košarkar in igral na taki ravni. Pokazal mi je, kaj moram narediti, da bom uspel. Kazal mi je posnetke Saše Đorđevića in drugih podobnih uspešnih košarkarjev, na primer tudi Jureta Zdovca, kako igrajo, da so tako dobri. Tako sem videl, kaj moram narediti, Tomo in Sašo pa sta mi na treningih pomagala, da sem dosegel to raven."
Najboljšo košarko v karieri igral v Ljubljani
S predstavami v zeleno-belem dresu je hitro postal tarča največjih evropskih klubov. Igral je za Panathinaikos, Sieno, moskovski Dinamo, čeprav je z Maccabijem in Girono osvojil tudi evropski lovoriki ter bil na obeh turnirjih izbran za MVP-ja, pa pravi, da je bil najbolje pripravljen ob koncu svoje epizode v Ljubljani: "Najboljšo košarko v karieri sem nedvomno igral zadnjo sezono pri Olimpiji. Takrat sem bil res v najboljši formi v življenju. Bil sem odlično fizično pripravljen, imel dovolj izkušenj in bil izjemno samozavesten, bolj kot kadar koli prej. Preden sem šel pred tisto sezono poleti domov, mi je Sagadin rekel, da ne bom več v ekipi, če ne dobim okoli desetih kilogramov mišic. Dva meseca in pol sem trdo treniral in ob vrnitvi sem pridobil sicer nekaj manj od zahtevanih desetih kilogramov. Toda ko me je Zmago videl … Že na pripravljalnih tekmah sem bil neustavljiv. Bil sem prava pošast, res dobro pripravljen. Zelo sem bil samozavesten in odigral dobro sezono. Takrat so se oglasili pri Maccabiju in Panathinaikosu, poklicali so trenerji, kot sta Ivković in Maljković, ki bi me radi imeli v svojih ekipah."
Med igranjem v Sloveniji je dobil državljanstvo in kot prvi Američan zaigral za reprezentanco: "Zame je bila to neverjetna izkušnja. Vedno sem sanjal, da bi igral v olimpijskem moštvu, a sem seveda premalo kakovosten, da bi bil v ameriški reprezentanci. Z nastopanjem za Slovenijo pa sem si mislil, da je to moja pot do igranja na olimpijskem turnirju. Zelo sem si želel igrati, vendar je ta ekipa imela težavo, da je bilo v njej toliko velikih karakterjev, toliko egov, da smo potrebovali trenerja, ki bi znal z njimi in vse skupaj spraviti v pravo ekipo. Ko sem prišel v reprezentanco, so bili Alibegović, Gorenc, Milić … Težko je bilo voditi to ekipo, da bi lahko dobro igrali. "
V reprezentanci pogrešal Sagadina
McDonald je zaigral na EP-ju v Turčiji leta 2001. V reprezentanco je prišel na krilih evropskega naslova z Maccabijem in pričakovanja so bila velika. Toda Slovenija je razočarala in izpadla po skupinskem delu: "Po pravici povem, mislil sem, da tista ekipa lahko tudi dobi prvenstvo. Imeli smo kakovostno ekipo, Milića, Gorenca, Nesterovića, mene … Rekel sem si, da bomo naredili dober rezultat, potem pa … Boris Zrinski je bil neizkušen trener, ki ni znal voditi teh močnih karakterjev in jih spraviti v ekipo. Prepuščeni smo bili sami sebi. Nekateri igralci so se prerekali na igrišču in rekel sem si: ne, mi potrebujemo Zmaga. Ti igralci ga poznajo in vedo, da tega ne bi prenašal in dovolil. Rekel bi, ali bo tako, sicer pa greš na klop ali pa te ni v reprezentanci. Nad rezultatom sem bil zelo razočaran. Hotel sem, da je vse skupaj resneje. V izjavah sem tedaj poudarjal, da če pripeljete Zmaga, bom vedno igral in pomagal. On je bil edini trener, ki bi lahko vodil te osebnosti."
Kot pravi, bi rad Sloveniji v zahvalo nekaj vrnil. Zato je njegova velika želja, da bi sodeloval z izbrano vrsto. Če bi lahko izbiral, bi bil najraje pomočnik selektorja, in tako je tudi prek Facebooka stopil v stik z Jako Lakovičem, nekdanjim soigralcem pri Panathinaikosu, rad bi delal s KZS-jem in Jako Daneuom: "Ko gledam hrvaško in srbsko reprezentanco, vidim nekdanje igralce, ki so na klopi v različnih vlogah. To bi bil z veseljem tudi jaz. Nisem vedel, kako bi vzpostavil stik, bi bil pa res rad del slovenske reprezentance. Rad treniram in imam izkušnje iz Slovenije. Poznam še nekaj besed (smeh), predvsem pa vem, kakšna je mentaliteta. Poznam Sagadinovo mentaliteto − napredek in delo, delo, delo. Rad bi vrnil nekaj Sloveniji."
Z Zdovcem igralca, ki nimata velikega ega
Ob tem je dodal, da zelo ceni predvsem Jureta Zdovca, s katerim sta se kot soigralca odlično ujela: "Slišal sem, da je bil Zdovc selektor, in skušal priti do Daneua, da bi vprašal, ali bi bil lahko pomočnik ali pač delal z reprezentanco in ji pomagal. V letu, ko sem igral z Zdovcem, sem ga dobro spoznal. Bila sva si zelo blizu. Najin odnos je bil odličen. Sva igralca, ki nimata velikega ega. Veliko sva govorila, skupaj preživela precej časa, na treningih skupaj metala na koš … Ta odnos sem želel gojiti, ker bi bil z veseljem njegov pomočnik. Na kakršen koli način bi rad pomagal Sloveniji. To je moja dolžnost. Dobil sem državljanstvo in moja dolžnost je, da nekaj vrnem. Ne morem več oziroma nisem mogel več igrati na najvišji ravni, kot sta recimo pozneje Jaka Lakovič in Goran Dragić, želel pa sem pomagati na drugačen način."
Trenutno deluje na srednji šoli v Minnesoti, vendar je zelo zainteresiran za delo v Evropi, še posebej torej v Slovenji. "Želel bi postati trener na visoki ravni, morda na kolidžu, a najraje v Evropi. Bil sem že v stiku s Svetislavom Pešićem, ali bi kje bila kakšna možnost. Radi bi bil nekje pomočnik, podobno recimo kot Darryl Middleton, ki je pomočnik pri CSKA-ju. Z njim sem igral štiri leta. Rad bi delal v Evropi. Če bi bil recimo resen projekt, kot je bila nekoč Olimpija, kjer so bili pravi načrt, prave ambicije in igralci, bi bil z veseljem del tega. Rad bi predajal svoje znanje in vse, česar sem se naučil, naslednji slovenski generaciji in morebitnemu novemu slovenskemu zvezdniku. Sem dober motivator, vem, kako motivirati soigralce. Saj ste me videli, ko sem igral pri Olimpiji. Znal sem poskrbeti za soigralce," je sklenil za Ljubljano nepozabni McDonald.
