V prostorih Arhiva Republike Slovenije vstopimo v delavnico Centra za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta, kjer tri restavratorke – Blanka Avguštin Florjanovič, Darja Harauer in Anja Props – vso pozornost posvečajo vsaka svoji knjigi, ki pričuje o nekih drugih časih, življenju in delu. Rokujejo z izjemnimi dragocenostmi, a brez obnavljanja bi te zaklade preteklosti izgubili.

Njihovo konservatorsko-restavratorsko delo temelji na minimalnih posegih. Torej, da z najmanjšimi posegi dosežejo ohranjanje vezave in zaščito knjige. "Posežemo toliko, da knjiga znova deluje, da so vsi strukturni elementi še vedno primarno ohranjeni, in dodajamo samo malenkosti povezovanja ali za stabilizacijo poškodb," opiše naša sogovornica Blanka Avguštin Florjanovič, konservatorsko-restavratorska svetnica, in nadaljuje, da se to "sliši zelo preprosto, ampak za tovrstne posege je treba največ znanja".

"Včasih me vprašajo, ali beremo knjige. Mi že vemo, kaj imamo pod rokami, ampak se z branjem ne ukvarjamo. Ukvarjamo se samo s strukturo knjige. Glede na uporabo materialov, vozlov, povezav lahko knjige postavljamo v določeno obdobje ali pa tudi v geografski prostor. Tako ločimo italijanski tip vezave, nemški tip vezave. Vidimo, da je na primer pergament delala zelo vešča roka, da je kje drugje slabše obdelana koža ..."

Materiali so bili v preteklosti bolj kakovostni, zato jih je lažje obnavljati

Najstarejše znane knjige so našli pod suhim egiptovskim peskom, ki jih je odlično zavaroval pred vplivi okolja. To so prvi zvežčiči in v njih so zapisi na papirusih ali na pergamentih. Šele pozneje iznajdejo papir. Vzporedno se je razvijalo knjigoveštvo. "Srednji vek do 15. stoletja predstavlja vrhunec poznavanja in obdelave materialov in tehnike vezenja v strukture. Znali so pridobivati kakovostni material, poznali tehnike vezenja v hrbtnem delu knjige, ki delujejo še stoletja pozneje. Te knjige neprimerno lažje obnavljamo kot pa to, kar se proizvaja danes. Po 18. stoletju pa se je povpraševanje drastično povečevalo, zato je tudi kakovost izdelave knjig upadla – ne le vezave, tudi materialov. Množična proizvodnja zahteva pohitritev postopkov," opisuje.

V tem času lahko spremljamo preplet različnih materialov, zasledimo lahko še lesene, bukove platnice, tudi kakovostno usnje, ki so ga pridobivali na stoletja ustaljen način, ko so po zakolu živali očistili kožo, nabrali kostanje, šiške, hrastovo lubje, vse to skuhali ter nato v tej kaši namakali in strojili kožo. Ko pa so proizvodnjo usnja pospeševali, so usnje 'zakisali', pravi Blanka Avguštin Florjanovič, in tega danes ni mogoče popraviti. "Lahko samo čakamo, da počasi razpada v prah, in ga potem nadomestimo."

Restavratorke posebno pozornost namenjajo temu, da se restavriran del knjige na pogled loči od originala. Deli dodanih listov – za restavriranje papirja skrbijo sodelavke v sosednji delavnici – so nekoliko svetlejši, tudi usnje je za nekaj odtenkov drugačne barve. Tako tudi vsak laik takoj vidi, kakšno je bilo originalno delo. "Seveda pazimo na to, da novi deli ne zmotijo oči, torej, da ne bi dodali kak na primer oranžno obarvan del. Biti mora čim bolj homogeno." Pomembno je stabilizirati platnico in vezavo knjige, saj se sicer zelo hitro začnejo izgubljati fragmenti – napisi, papir, strukturni materiali, usnje. "Poškodbe pri knjigah gredo izredno hitro naprej."

Zato se pri restavriranju posebej ukvarjajo tudi s tem, da se napravi čim manj škode pri razstavljanju knjige, ki jo obdelujejo.

Knjige je najbolje hraniti, kjer se temperatura in vlaga ne spreminjata

Na sploh po besedah strokovnjakinje, ki se že več kot tri desetletja ukvarja z restavriranjem pomembne knjižne zapuščine, v današnjih časih zelo hitro izgubljamo pisno gradivo. "Veste, v čem je težava? Imamo poplavo knjig in tiska, vedno lahko pridobiš nov izvod. Ko govorim z ljudmi, ugotavljam, da se ne zavedajo, da teh starejših knjig ni mogoče nadomestiti. Obstaja en izvod, tukaj je original, in potem je konec."

V preteklih stoletjih so vedeli, da je treba knjige hraniti v temnih, suhih in hladnih prostorih. Učenjake in vse, ki so želeli prebirati te dragocene zakladnice informacij in znanja, je med listanjem pogosto zeblo. Knjižnic in arhivov zaradi strahu pred vlago in poplavami ali vročino in požari prav tako niso imeli v kleti, pritličju ali podstrešnih prostorih. Knjige je najbolje hraniti, kjer se temperatura in zračna vlaga zelo malo spreminjata. "Verjetno kdo pomisli, zakaj se komplicira, saj lahko iz skladišča, kjer je 18 stopinj Celzija, prinesejo knjigo v čitalnico na 24 stopinj Celzija. Ne pomislijo pa, kako sprememba temperature in svetloba dolgotrajno vplivata na knjigo," opozori sogovornica.

Kaj knjigam najbolj škodi? Na prvem mestu je seveda obraba, a knjige so namenjene branju. Vlaga je hitri uničevalec knjig, zelo pomembno je tudi, da knjige niso izpostavljene premočni svetlobi oziroma da jih hranimo v temnejših delih prostorov.

"Ko pri restavriranju uporabimo les, je dobro, da vemo, kje je raslo to drevo"

Na mizi pokaže krstno, poročno in mrliško knjigo iz župnije Lendava, kamor so med letoma 1715 in 1796 zapisovali pomembne podatke svojih župljanov. Njihove stranice so narejene iz bukovega lesa oziroma natančneje iz treh debelin furnirja. Vidi se obraba. Sledov niti, ki je nekoč zagotovo vezala hrbtišče, ni več. Čeprav Blanka Avguštin Florjanovič v vseh teh letih dela in študija načinov restavracije in konservacije dobro ve, kakšno vezavo in material so uporabljali v tem obdobju in pri takšnih matičnih knjigah, se bo pri restavriranju dragocene zbirke podatkov držala le najdenih sledi. Tokrat so to usnje in bukov les pri platnicah ter trakci pergamenta kot vezava. "Pomembno je, da pri restavriranju nič ne odvzemamo in nič ne dodajamo, da si ničesar ne izmislimo."

In prav pri restavriranju takšne knjige, ki je izjemnega pomena za lokalno skupnost, posameznike, ki iščejo podatke o svojih prednikih, in raziskovalce socialne zgodovine, se pokaže neverjeten razpon potrebnih sposobnosti in širokega poznavanja restavratorjev. "Če si danes knjige predstavljamo kot skupek papirja, lepenke, morda platna ali usnja, so starejše knjige oblikovane iz zelo različnih materialov, ki jih moramo restavratorji prepoznati. Imajo usnje ali pergament iz različnih kož, to pomeni svinjina, govedina, teletina, koza, ovca, včasih dobimo tudi celo kakšnega tjulnja. Tudi nitke za vezavo so lahko lanene, bombažne, svilene. Pri vezicah so različni zasuki niti. Prav tako so sestavni deli ovitka lahko iz medenine, srebra, zlata, dragih kamnov ali kovine, ki so lahko slabše ali pa boljše kakovosti. Tiste, ki so slabše kakovosti, lahko vsebujejo več železa, kar pomeni, da začnejo rjaveti."

Restavratorji morajo najti pot, kako restavrirati vsakega od teh materialov, predvsem pa način, ki bo čim manj posegel v originalno delo, a hkrati ponudil dovoljšnjo zaščito, da se bo delo lahko še dolgo ohranilo. Laičnemu opazovalcu se obseg opravljenega dela in to, na kakšne podrobnosti so strokovnjakinje pri tem pozorne, zdi kar težko razumljivo.

"Ko pri restavriranju uporabimo na primer les, je zelo dobro, da vemo, kje je raslo to drevo. Naš geografski prostor ima največ bukovine. Bukovina nima smolnih žepov, tako kot smreka, je ravno prav mehka za ročno obdelavo, ne napadajo je tako pogosto črvi kot smreko, hkrati se dobro posuši in ni kot lipa, ki je vedno mokra. Hkrati je pomemben podatek, ali je drevo raslo, kjer so močni vetrovi, saj lahko deblo zarotira in lesna vlakna niso lepo enakomerno vzdolžna. Ko posekamo drevo, je za naše delo uporaben del debla meter in pol nad štorom. Debla ne razžagamo, ampak ga koljemo, kot pravimo, da se razdeli po svojih naravnih vlaknih. Tako so počeli tudi v srednjem veku. Prav tako je pomembno, kdaj drevo posekamo, saj če to počnemo v času šmarnih maš, kar je v drugi polovici avgusta, moramo posekano deblo nekaj časa pustiti in opazovati, kdaj se listi na njem začnejo sušiti. Deblo sušimo na prepišnem in suhem območju, šele na to ga razdelimo na grobe deske, znova sušimo, in nato razdelimo na tanjše deske. Deščice si prinesem v delavnico, kjer se kuri, in jih za nekaj dni postavim navpično. Tako mi les sam pokaže, v katero smer je raslo deblo. Zelo pomembno je namreč, da pravilno postavim to deščico v platnico knjige, saj les ves čas diha. Če jo bom napačno obrnila, se bo usnje na platnici natrgalo."

Ob vseh podrobnostih je hitro jasno, da se Blanka Avguštin Florjanovič nobenega restavratorskega dela ne loti, če nima povsem izdelanega načrta, kako ga bo opravila: "Če nimam vseh odgovorov na svoja vprašanja, se tega ne lotim, ker ko enkrat začnem, ne morem nekje na sredini reči, ups, zdaj pa nisem uporabila prave tehnike. Na začetku moramo vedeti, kakšen videz želimo na koncu, da se odločimo za pravilne tehnike. Zato je pomembno, da imam vse odgovore – zakaj in kako bom nekaj napravila." In ker tako zelo dobro pozna postopke tradicionalnega pridobivanja in obdelovanja materialov, se težko zadovolji s tistimi, ki so danes dostopni na trgu. Tako je za bukove ploščice iz zgornjega opisa nagovorila svojega brata, ki je po njunih starših podedoval kmetijo in gozd, da sta skupaj izbrala, podrla, obdelala in posušila bukev.

Po material ne morejo kar v trgovino, potreben je obdelave kot nekoč

Kaj pa pridobivanje pergamenta, povprašam. Da so včasih za pisanje uporabljali nebarvane obdelane živalske kože, vemo iz zgodovinskih knjig, a pri restavriranju ga seveda še vedno potrebujejo. Kje danes dobiti pergament? "Z Marjanom Petačem iz Goričan pri Medvodah sodelujeva 20 let. Njegova mama ga je naučila izdelovati usnje t. i. bele kože. Sama sem vedela, kakšen material potrebujem pri restavratorstvu. Potem sva svoje znanje združila in se posvečala debelini, strukturi, tako da zdaj točno veva, kaj pomeni, če mu naročim, da potrebujem "standard po širini, kozo, žensko", saj ve, kakšna je potrebna debelina pergamenta, kako ga obdelati."

Pergament se namreč razlikuje glede na starost in spol živali ter po debelini in barvi. Kozji je bel. Jagnječji je kremasto rumen. Pergament samca je močnejši in debelejši od pergamenta, izdelanega iz kož samic.

"V resnici ne moremo iti v trgovino po stvari. Na primer ne moremo kar kupiti usnja, ki ga bomo vdelali v kodeks iz 12. stoletja, saj je današnje usnje povsem drugače obdelano kot v tistem času. Kemijske prvine, s katerimi so strojene kože, sčasoma preidejo na originalni zapis in nastane nepopravljiva škoda. Tako je pri vseh materialih. Zato uporabljamo ročno izdelane papirje, ki so čim čistejši s čim manj primesmi, kuhamo škrob, uporabljamo ribji in živalski klej. Ker mora biti vse reverzibilno, to pomeni, da vse tisto, kar naredimo, lahko tudi razstavimo. Ni na primer mogoče popravljati, če je nekdo na knjigi uporabi lepilni trak ali plastično lepilo."

Tudi pripomočke za delo izdelujejo in hkrati med delom iznajdejo kakšen nov način obdelave. "Usnje barvamo sami, les pripravljamo sami, medeninasta in drugačna zapirala delamo same. Pač spiliš, brusiš, odžagaš. Obvladovati moramo vrtalne stroje, krožne žage, žage, pile, bruse, zlatarsko orodje, mizarsko orodje, brušenje." Potem so tukaj tudi prave umetniške tehnike marmoriranega papirja. Blanka Avguštin Florjanovič mimogrede opiše še, kako posuši veje vrtnic po obrezovanju domačega grma, saj so znotraj votle in dobro vpijejo barvo, nato pokaže kos konjske žime, ki visi na steni, in končni izdelek – poseben velik čopič, ki si ga je iz teh delov naredila za ustvarjanje s finimi pigmenti, ki jih mešajo z volovskim žolčem, da lahko ustvarijo marmorirane papirje.

Premisliti je treba vse podrobnosti

Od kod vse to znanje tako širokega spektra? Za to ni ene šole ali študija, veliko je učenja ob delu, od starejših kolegov, na seminarjih po vsem svetu. Blanka Avguštin Florjanovič je diplomirala iz bibliotekarstva in knjigarstva, nato je študij nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in se na področju srednjeveških vezav dolga leta nato izobraževala še pri profesorju Christopherju Clarksonu iz Oxforda. "Bil je zahteven učitelj, ki je ves čas kazal pot, kako priti do potrebnih rešitev, kako razmišljati, kako moraš iti na začetek vsakega materiala, da ga razumeš, da veš, kaj imaš pod rokami, da ga prepoznaš in da ga potem lahko vkomponiraš v originale."

Brez ročnih spretnosti v tem poklicu ne gre. "Imeti moraš prakso in delati ves čas, hkrati pa moraš spremljati svetovno literaturo in biti v stiku z razvojem stroke. Z izkušnjami že na pogled prepoznaš na primer vrsto usnja, ki ga obdeluješ, saj prepoznaš folikle, iz katerih je rasla živalska dlaka, in veš, ali se je žival pasla, ali je bila v hlevu, ali je imela klope, glede na mešičke vidimo, katera žival je bila, pri pergamentih prepoznavamo tudi zimsko klanje, ker takrat živali začnejo menjavati dlako in ostane v usnju zasnova zimske dlake in tako dalje."

Vse to znanje in izkušnje Blanka Avguštin Florjanovič in Darja Harauer prenašata na mlajšo kolegico Anjo Props, ki se jima je pridružila pred nekaj leti.

"Zelo je pomembno, da imamo za naše delo čas, saj takoj, ko smo pod pritiskom časovne omejitve, delo ne more potekati dovolj skoncentrirano. Premisliti je treba vse detajle, se tudi posvetovati, saj je naše delo interdisciplinarno. Živimo v družbi, kjer želimo vse na hitro, smo neučakani. Ti postopki pa terjajo svoj čas," izpostavi.

Če želimo za prihodnje rodove ohraniti, kar smo podedovali od prednikov, si je torej treba vzeti čas. In to zdaj. Stroka namreč že piše o črni luknji 20. in 21. stoletja, saj današnji materiali po kakovosti močno zaostajajo za tistimi iz preteklosti. Tukaj so še naraščajoči elektronski zapisi, za katere ne vemo, ali in kako se bodo ohranili. "Bojim se, da za nami ne bo veliko ostalo," sklene naša sogovornica.