Leta 1913 je avstro-ogrski mornariški častnik Ivan Skušek ml. odplul proti Japonski. Na poti je posadko presenetil izbruh I. svetovne vojne. Sovražni Japonci so oficirje internirali v Pekingu. Skušek se je v Slovenijo vrnil šele leta 1920 in s seboj pripeljal dva vagona kitajskih antikvitet. In japonsko ženo, ki se je naučila slovensko in postala prava zvezda ljubljanskih intelektualnih krogov. Dragoceno zbirko podrobno preučujejo po stotih letih in pri tem pomaga kitajska ekipa. Glavni projekt pa je sestavljanje delcev modela kitajske hiše – pred kratkim se je izkazalo, da gre za model vhoda v palačo in filigransko oblikovane okrasne stene.

Ralf Čeplak Mencin iz Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) zgodbo o zakoncih Skušek, dragoceni zbirki, pa tudi o slovensko-kitajskih odnosih pripoveduje doživeto, zabavno in zanimivo. Pa saj so tudi njegova srečevanja skoraj pustolovska. Popisuje jo tudi v svoji knjigi V deželi nebesnega zmaja o več kot 350-letni zgodovini stikov s Kitajsko.

Navdušenje nad Kitajsko in pustolovščina s transsibirsko železnico
Kitajska, pa tudi Maove zamisli so ga zanimale že v gimnaziji. Priložnost za obisk te dežele pa je dobil pozneje, ko je sredi osemdesetih izvedel za ugodno vozovnico za transsibirsko železnico do Pekinga. Pomembno je bilo tudi poznanstvo z nemškim pomorskim biologom Michaelom Mastallerjem, ki je – tako piše Čeplak Mencin – delal kot strokovni sodelavec pri ribogojniškem projektu blizu Šenzena. Ponudil mu je zaposlitev ... za ’kitajsko’ plačo. In jo je sprejel. Na Kitajskem je ostal leto dni.

Preplezal zid, da bi našel Hallersteinov grob
Leta 1993 se je znova odpravil na pot – s pravo, kot pravi, detektivsko nalogo. "Zmago Šmitek je tedaj pisal knjigo o stikih Slovencev s tujimi kulturami in ga je zanimalo, ali bi lahko našel grob Ferdinanda Avguština Hallersteina, ki je bil jezuit in pomemben astronom, rojen v Mengšu; to je bilo v 18. stoletju. Mimogrede: v Arhivu RS čakajo, da Kitajci pripeljejo repliko njegovega izuma, neke vrste astronomske opazovalnice. Hallerstein je tam živel okoli 30 let in tam tudi umrl in leta 1993 mi je uspelo najti njegov grob. Je na jezuitskem pokopališču, okrog katerega so Kitajci zgradili partijsko šolo. Uspelo se mi je pretihotapiti na jezuitsko pokopališče." Kot piše v knjigi, je preplezal zid ter našel in fotografiral Hallersteinov grob.

Restavratorji so tudi ugibali, kam spadajo koščki
Z Ralfom Čeplakom Mencinom sva se srečala ob tedaj še nedokončanih objektih, sredi vročičnega iskanja koščkov okrasnih sten. To so bili elaborirani objekti, ki so na videz ločevali prostore v aristokratskih stanovanjih. "Te stene so postavili v prostor velikih aristokratskih stanovanj. Stene so služile kot prehodi iz enega prostora v drugega. To ni bilo mišljeno kot naše stene, ampak je bilo vse dekorativno. Iz enega prostora v drugega so se sprehajali, vmes pa so stale dekorativne stene. So izjemno delo, ker jih ni bilo lahko rezbariti. Pri sedanjem sestavljanju je veliko ugibanja, si pa restavratorji pomagajo tudi s tem, da prek svetovnega spleta in kolegov na Kitajskem iščejo podobe podobnih predmetov."

Ne čajni paviljon ne hiša, ampak vhod v palačo
O tem, da se znanje o zbirki še dopolnjuje, Čeplak Mencin pojasni prav na primeru modela hiše: "Do leta 2015 smo mislili, da je to čajni paviljon, in sicer zaradi strehe in vseh teh sten. Takrat je prvič prišla delegacija iz Prepovedanega mesta cesarskih palač v Pekingu – to je eden največjih svetovnih muzejev – in so takoj videli, za kaj gre." Dopolnilo je pred kratkim dodal kitajski veleposlanik, ki je obiskal SEM: "Mi smo mislili, da gre za model kitajske hiše nekje s severa Kitajske, ampak smo zdaj ugotovili, da gre – kar nam je razkril in potrdil kitajski veleposlanik – za vhod v palačo."

Skuškovo zbirateljstvo ostaja skrivnost
Vrnimo se k zakoncema Skušek. Vsega o tem, kako in zakaj je Skušek začel zbirati starine, ne vemo. Ni zapustil dnevnika, je pa anekdote in pripovedi zapisal njegov brat Franci, ki je Ivanu pomagal iz škatel zlagati prispele predmete. A zagotovo je bil pomemben Ivanov položaj v internaciji: "Že pred izbruhom I. svetovne vojne je Japonska zavzela velik del severne Kitajske, Mandžurijo. Ob izbruhu I. sv. vojne pa je prišlo do spopada med Japonci, ki so jih takrat podpirali Angleži, ter Nemci in Avstrijci, ki so Nemcem prišli pomagat, za nemško koncesijo Qingdao (Tsingtao). Japonci so v bitki, ki je zelo znana, ker je bila to prva bitka z bojnimi letali, zmagali. Poražene nemške in avstrijske vojake so odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa v Peking. Tam so bili internirani, in čeprav to ni bil neki strog zapor, niso smeli ven," pripoveduje Čeplak Mencin. "Ivan Skušek ml. je bil že prej na ladji ladijski intendant, kar pomeni, da je skrbel za hrano in druge zadeve, in tudi v internaciji je bil intendant. Na ta način je imel prost izhod, da je oficirje zalagal z različnimi stvarmi. In ker je smel iti v mesto, je verjetno dobil idejo, da bi začel zbirati kitajske starine. Verjetno je dobrine, ki jih je nosil interniranim nemškim in avstrijskim oficirjem, preprodajal, da je zaslužil za nakup starin."

Kraje v Prepovedanem mestu
Pomembne so še druge zgodovinske podrobnosti: "Na prelomu stoletja je potekala boksarska vstaja, po kateri so se številne antikvitete znašle na črnem trgu ali pa tudi v antikvariatih. Poleg tega je malo pred prvo svetovno vojno razpadlo kitajsko cesarstvo, tako da je bilo verjetno na trgu tudi veliko ukradenega iz Prepovedanega mesta. Vemo, da so tudi nekateri predmeti v Skuškovi zbirki od tam."

Kam dati 'goro' starin?
Kje je starine hranil, ni znano. Vmes je spoznal še Japonko Tsuneko Kondo Kavase, ki je imela cvetličarno, zaradi nekdanje zakonske zveze z Nemcem pa se je naučila nemško. Leta 1920 sta skupaj z njenima otrokoma iz prvega zakona odpotovala v Slovenijo. Veliki tovor je prek Hamburga prišel nekoliko za njima. Njegov namen je bil postaviti zasebni muzej: "To mu nikoli ni uspelo, čeprav je že kupil zemljo v Črnučah. A potem je izbruhnila druga svetovna vojna, leta 1947 pa je umrl. Vse je prevzela njegova žena, ki je sprejela katoliško vero in ime spremenila v Marija. Po vojni je gradivo predala Narodnemu muzeju. Nekaj časa je bilo vse skupaj še pri njih doma, tako da je bila Marija Skušek neke vrste kustosinja v svojem lastnem stanovanju, muzeju."

Tudi pozneje je bila zelo dejavna. Po jugoslovanskih mestih je predavala o japonski kulturi, imela tečaje japonščine in japonskih ročnih veščin ter celo radijsko oddajo. Čeplak Mencin piše, da je bila zelo družabna in ljudje so jo imeli radi.

Prvi muzej neevropskih kultur v Jugoslaviji
"Leta 1963 je gradivo prešlo v last Slovenskega etnografskega muzeja, ki je Skuškovo kitajsko zbirko postavil v grad Goričane pri Medvodah. In tam so leta 1964 odprli Muzej neevropskih kultur, ki je bil prvi tovrstni muzej v Jugoslaviji. Kitajsko zbirko so postavili kot stalno razstavo."

Gradivo iz 19. stoletja
Časovno predmeti datirajo večinoma v 19. stoletje, ki je bilo na Kitajskem zelo burno. Evropejci so jo poskusili kolonizirati in so zakupovali tako imenovane koncesije, prave enklave, ki jih je zaznamovala eksteritorialnost. Kitajska se je znašla med modernostjo in tradicijo, prizadeli sta jo dve opijski vojni, na koncu je cesarstvo drvelo v propad. Čeprav gre za gradivo zadnje dinastije, Čeplak Mencin meni, da gre za izredno kakovostne predmete: "Tega ne vidiš v evropskih muzejih niti v Prepovedanem mestu."

Gre za čudovito gradivo, denimo "pohištvo, ogledala, porcelan, dragocena oblačila itn., in ta zbirka je bila razstavljena v gradu Goričane, kjer se je leta 1988 sesul strop, od leta 1990 je bil grad zaprt, etnografski muzej pa je deloval na drugih lokacijah. Do leta 2001 je bil grad še v lasti etnografskega muzeja, nato pa so ga vrnili Rimskokatoliški cerkvi. In zdaj sameva. Mi smo vse zbirke morali preseliti, najprej v depoje v Škofji Loki, potem v Ljubljano, skratka selili smo jih približno petkrat ali šestkrat, zdaj pa imamo depoje na podstrešju naše nove stavbe."

Stiki med Slovenci in Kitajci
Kakšna pa je zgodovina slovensko-kitajskih stikov? "Zelo zanimiva in bogata, glede na to, da smo tako majhni. Ta zgodovina traja že več kot 350 let. Začeli so misijonarji, potem pa pozneje tudi diplomati in popotniki."

Ključna tokrat je seveda zgodba o ponovno sestavljenih predmetih. Projekt je stal okoli 20.000 evrov. Dolgo se je z njim odlašalo, saj najprej ni bilo sredstev, nato pa je vse skupaj zamaknila še pandemija covida. Letos pa so se povezale tri ustanove, SEM, Oddelek za azijske študije Filozofske fakultete UL in Znanstveno-raziskovalno središče Koper, s podporo ministrstva za kulturo se je našlo dovolj sredstev.

Restavrirani predmeti bodo razstavljeni na veliki razstavi o Skuškovi kitajski zbirki, ki jo v muzeju načrtujejo za prihodnje leto.