Pred enim letom je Jožeta Trobca poklical polkovnik iz bosansko-desantne intervencijske helikopterske enote. Povedal mu je, da so bili na usposabljanju v ZDA in da so si dali na uniformo znak Vučka, kar naj bi "vžgalo", zato so ga hoteli obdržati, a je njihov nadrejeni dejal, da morajo vendarle dobiti dovoljenje avtorja Vučka, torej akademskega slikarja Jožeta Trobca.

Kot je Trobec pojasnil v več intervjujih, je uradno maskoto zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, volkca Vučka, narisal na podlagi vedenja o Jahorini, divji planini v Bosni in Hercegovini in enem od treh prizorišč zimskih iger (ki je v monopoliju pač nihče ni hotel kupiti), kjer pa živi veliko volkov. To, da so bile štiri leta prej zimske igre v Moskvi, ki je imela maskoto medveda Mišo, je Trobca, zapriseženega Kranjčana, napeljalo k temu, da mora narediti maskoto, "popolnoma drugačno od Miše, ki je bil malo disneyjevski". Po podatkih Mednarodnega olimpijskega komiteja je bilo na javnem razpisu izbranih 836 del, med katerimi je bil le en volk. Nato pa so bralci časopisov po glasovnicah izbirali med šestimi ... Drugo je zgodovina ...

Ko je torej pred enim letom polkovnik bosansko-desantske intervencijske helikopterske enote od Trobca le dobil odobritev, da je Vučko lahko pripet na vojaške uniforme, "je bistven zadnji stavek, ki mi ga je izrekel, in to po 40 letih: "Jedina stvar, oko koje se u Bosni svi slažemo, je Vučko." (V Bosni se vsi strinjamo le glede ene stvari, in to je Vučko).

Pregledala sem vse maskote tako poletnih kot zimskih olimpijskih iger in ugotovila, da je Vučko vse do danes ostal edini volk, prav tako zelo izstopa njegova grafična podoba.
Mladen Kolobarić (art direktor olimpijskih iger; op. p.) mi je takrat rekel, da bi pogoljufali, če ne bi bil izbran v tistem javnem izboru ljudi, saj je bil grafično za tiste čase …

… kako mislite – pogoljufali?
Olimpijski komite se je odločil, da bi lahko tudi malo pogoljufal, da bi bil na koncu Vučko izbran. Saj veste, kako je potekalo glasovanje?

Da, Delo in Dnevnik sta imela razpis, nato pa so bralci z dopisnicami glasovali po pošti med izborom.
Bila sta dva kroga glasovanja, na prvem se je eden od Slovencev pritožil in glasovanje je potekalo znova in Vučko je bil znova izbran.

Tako ni bilo treba nič pogoljufati. No, volk je sicer v SSKJ-ju opisan kot krvoločen, požrešen; volk je napadel, raztrgal jagnje, pa tudi bojevati se kot volk – ste se pri izbiri volka kot maskote naslonili prav na zadnjo interpretacijo?
Da, volk bojda naj ne bi napadel, razen če ni napaden sam. Se pa borijo za preživetje in šport je boj.

Zakaj pa ste Vučku narisali prste, in ne šape?
Že prej sem delal serijo živali, vse življenje se ukvarjam s tem in jih malo počlovečim. Ravno zdaj sem izdal strip basni, v kateri živali nastopajo kot ljudje, trenutno rišem Orwellovo Živalsko farmo (…) Vučko je imel sprva prste v obliki črke V kot victory – zmaga.

Narisali ste mu tudi zob?
Tako, zob, da se pokaže, da je malo oster, da ni ovca. A po dogovoru sem sprejel odločitev, da zob vendarle črtamo.

Ste s tem zobom prestopili mejo?
Takrat se je usulo prispevkov v časopisih, ne morete verjeti, koliko! V pismih bralcev so se pritoževali, češ kdo je izbral volka, tako krvoločno žival. Poleg zoba pa smo spremenili še prsta, ki sta prekrižana, češ držimo pesti, torej ne z vidika samega uspeha.

Zakaj pa ste Vučka zasnovali kot črno-belega, sicer ima oranžen šal? A med vsemi olimpijskimi maskotami izstopa prav v tem.
Zaradi grafičnega pristopa. Čista grafična rešitev, ki po svoji likovni formi in vsebini stoji še danes. To je grafičen znak, piktogram, ki prikazuje vse športe zimskih olimpijskih iger.

Ste sodelovali z Zdravkom Čolićem, ki je Vučku posodil glas?
Ne, nisem. Ko sem bil povabljen v Zagreb, je bilo že vse narejeno.

V izvedbo teh olimpijskih iger so bili vloženi izjemni večletni napori – pri tehnični izvedbi je sodelovalo kar osem tisoč ljudi, pa 2200 novinarjev. Se vam zdi, da smo Vučka vzeli tako zelo za svojega zaradi dobrega trženja ali sta bila takrat tako močna narodni ponos in družbena povezanost?
Menim, da je šlo za skupek okoliščin, ki so privedle do tega, da se je obdržal tudi po 40 letih. Odzivi danes so skoraj enaki kot takrat.

Še danes vidim kakšnega devetletnika, ki nosi staro majčko s podobo Vučka …
… to je neverjetno. Nobena maskota ni preživela tako dolgo.

Kaj bi bile olimpijske igre brez Vučka?
To je vprašanje za milijon dolarjev, verjetno ne bi bile to, kar so bile. O tem sem prepričan. Spomnim se zapisa britanskega ekonomista, ki je v Timesu pisal članek o tem, kaj bi bilo, če bi Jugoslavija obstala. Zanimiv je le zadnji odstavek, v katerem piše, da je ena največjih stvari, ki se mu je vtisnila v spomin, prva olimpijada v komunistični državi, to je bila ta v Sarajevu. Da se sicer ne spomni nosilcev medalj, se pa spomni maskote Vučko, ki jo je narisal in me navedel s polnim imenom.

Ste pa Vučka poimenovali Jahorinko?
Preimenovali so ga, ker lokacije olimpijskih niso bile le na Jahorini. Lokacije so bile tri, sam pa sem črpal iz tega, da so bili na Jahorini volkovi.

Koliko ste bili stari, ko ste ga narisali?
31 let. Ko sem končal akademijo oziroma že leto prej sem se zaposlil v zlati dobi Iskre design pri Davorinu Savniku, ki je bil ustanovitelj in vodja tega oddelka. Tako da se lahko pohvalim, da sem bil v ekipi, ki je oblikovala telefon fitipaldi.

Znameniti rdeči stacionarni Iskrin telefon (ETA-81, ETA-80), seveda tudi v drugih barvah, ki pa je bil zaščiten le v Evropi, zato so ga še kako kopirali v ZDA in na Japonskem, pa v Južni Koreji.
Vsi so ga kopirali in še danes je v vseh muzejih po svetu.

Zgodba nekoliko spominja na Elanove smuči za carving, ki prav tako niso bile patentirane. Je takšne stvari težko predelati?
To je bilo pred toliko leti, bili so drugi časi. To je tako kot z mojim Vučkom in s tem, koliko sem zaslužil.

O tem je bilo pa resnično veliko napisanega v medijih!
Seveda, a verjetno je vsak črkoslikar zaslužil več od mene. Temu se reče drugi čas. To sem tudi že povedal, da mi je na dveh sestankih – predsednik predsedstva SR Bosne in Hercegovine Branko Mikulić je bil poleg, to je bil velik odbor šestih, sedmin gospodov – njihov finančni minister dejal: "Ajde, da napravimo sa čovjekom ugovor!" (Sklenimo s človekom pogodbo!). Je pa res, da jim je tekla voda v grlo. Če bi jim takrat rekel, da imam doma ekipo petih ljudi, bi podpisali vse, samo da gre zadeva skozi.

V Iskri ste se ukvarjali z grafičnim oblikovanjem …
… potem sem bil dve leti zaposlen v Gorenjskem tisku, ker sem hotel spoznati delo v tiskarni, in pozneje še na Gorenjskem sejmu.

Hotela sem napeljati, da so vam vse te izkušnje pomagale pri zasnovi Vučka.
To pa zagotovo! V Iskri, ki je bila takrat pojem, sem bil grafični oblikovalec. Nisem hodil na oblikovalsko akademijo, bil sem učenec slikarjev Gabrijela Stupice in Maksima Sadeja, slikarjev. To mi je kar precej koristilo. Iskra je bila svetlobna leta pred vsemi po oblikovanju, po načinu razmišljanja. Davorin Savnik je že takrat uvedel večdnevne brainstorminge ali možganske nevihte.

Zasnova Vučka je zelo geometrijska.
Takrat so imeli v Gorenjskem tisku lasersko pripravo nožev ali štanc za izsekavanje embalaže, kar je potekalo brez računalnika, do takrat pa se je celotno načrtovanje izvajalo ročno. Razmišljal sem, kako bi ga v računalniku narisal s tremi ravnimi formami – narejen je iz krogov in ravnih linij. Krog je nos, pa dva pod smrčkom, znotraj glave je krog.

To ste risali s šestilom.
Tako (...) Ko sem ga narisal, so zahtevali, da naj bo tudi tridimenzionalen. Po Sloveniji sem iskal ljudi, sam se s tem nisem nikoli ukvarjal, računalnikov ni bilo. Na koncu sem bil tako obupan, da sem ga hotel izdelati iz gline. Pa dobim klic iz Sarajeva, da je tam neki lutkar Ivica Bilek – vedno in povsod ga omenjam, saj se zdi, da je skoraj toliko zaslužen za Vučka, kot sem sam. Slišala sva se po telefonu, poslal sem mu skice. Ko sem prišel v Sarajevo in videl Vučka, sem skoraj zajokal. Tako je zadel tisto, kar sem želel. Postala sva resnično velika prijatelja.

Kaj je zadel?
Vučkovo dušo. Tridimenzionalno ni tako preprosto …

… kakšna pa je ta duša?
Duša prijaznega in močnega volka s svojo glavo, nosom.

Ni pa Vučko narejen iz petih olimpijskih krogov?
Ne, ne (smeh), tako daleč nisem šel. Na razpisu je bil sicer snežak narejen iz petih olimpijskih krogov.

V ožjem izboru so bili konkurenti Vučka snežna kepa, gorska koza, podlasica, jagnje in jež. Vam je bil kateri od teh všeč?
Kogojeva podlasica (Oskar Kogoj) je bila vrhunsko narejena, a mislim, da je zgrešil bistvo maskote. Maskota ni skulptura, ampak mora zaživeti.

Pohvala koga iz stroke vam je največ pomenila?
Vam povem?

Prosim.
Ko so me vprašali, ali imam kakšno posebno željo, je bil v komisiji za izbor Vučka bosanski slikar Mersad Berber. Povedal sem, da bi ga rad spoznal. Šla sva na kosilo na Baščaršijo, kjer sva sedela od popoldneva do večera, in takrat sem prejel kar nekaj pohval glede Vučka. To se mi je zdelo zelo lepo in mi je dvignilo samozavest.

Večkrat ste že povedali, da so Vučka primerjali z Disneyjevimi liki, pa z Mustrovim Lakotnikom, a da je še Muster sam to zanikal.
Temu se ne moreš izogniti. Vsakemu razložim zelo preprosto: na mizo vam dajo štiri jabolka, a eden je delišes, drugi neka druga sorta in tako naprej.

No, manj znano pa je, da ste pozneje delali tudi za Disney? Sodelovali ste pri risanju Pokahontas?
Da, a ne izvirne risbe, risali smo po njihovih predlogah z minimalnimi spremembami, ki so bile za kocke. Delali smo različne izdelke, kot je Racman Jaka. Podjetje Efekt je imelo licenco za Disney. Takrat ni bilo računalnikov, dobili smo predloge, vse izrisali, pobarvali. Bil sem v Parizu na centrali, to je stara visoka zgradba. V notranjosti so bili srebrna miza, šest hostes in petmetrski Mišek Miki. Na vrhu je okrogla steklena soba, kjer smo se pogovarjali z art direktorji. Kar naenkrat sem se zavedal, da ne vidim več Eifflovega stolpa – kupola se je vrtela!

Vas je zamikalo, da bi risali za Disney?
Ne.

Zakaj pa ne?
Nimam pojma. Sem bolj zapečkarski tip (smeh).

Ste še kdaj izrisali kakšno olimpijsko maskoto ali se kam prijavili?
Ne.

Kaj pa kakšno drugo maskoto?
Tole morda poznate (pokaže slikico v brošuri na mizi, kjer so predstavljena njegova dela).

Račka Argeta!
Da. Pa za moje mesto Kranj maskoto Krančka, ki je dokaj popularen, in nazadnje maskoto Olimpiki za društvo Pomagajmo otrokom.

Ste pa svojčas igrali nogomet, ste tudi soustanovitelj NK-ja Korotan …
… pa hokej sem igral.

No, ste zanje naredili kakšno maskoto?
Maskoto ne, sem pa na roko izrisal vse drese.

Potem pa v tisk?
Ne, vse majice sem izrisal na roko.

Povejte torej ime kluba, ki mu je drese ročno izrisal akademski slikar!
(smeh) Sprva smo bili hokejski klub Ranch Boysi, pozneje Korotan. Sicer pa smo bili hokejski klub Asparagus. Za prvo tekmo, ki smo jo igrali, smo si vso opremo naredili sami, tudi drese.

Vučka ste ob obletnici olimpijskih iger narisali malo drugače, v roki ima čopič in žogico za golf. Zakaj takšna upodobitev?
Ker sem slikar in ker igram golf.