Če bi morali na hitro izbrati maskoto s preteklih olimpijskih iger, ki vam najprej pade na pamet, bi verjetno večina kot iz topa ustrelila: Vučko! (ime pomeni mali volk oziroma volkec). Eden izmed razlogov je zagotovo ta, da so bile olimpijske igre v Sarajevu leta 1984 nam do zdaj najbližje, drugi pa se skriva v privlačnosti same maskote, ki se je je domislil slovenski akademski slikar Jože Trobec. Po arhivskih zapisih je Trobec sicer volka najprej poimenoval Jahorinko (po gori Jahorina, na kateri so med igrami potekala smučarska tekmovanja), a je bilo ime kmalu spremenjeno v Vučko.

Na natečaj za izbor maskote je sicer prišlo 7454 predlogov. Komisija je določila šest finalistov, o katerih so nato glasovali televizijski gledalci in bralci časopisov po vsej nekdanji državi. Nasmejani sivi volk z oranžnim šalom okoli vratu, velikim rdečim smrčkom in smučkami na rami je v hipu osvojil ljudska srca, saj je dobil več glasov kot vsi drugi predlogi skupaj. Maskota volka z rahlo navihanim pogledom, ki se je razlikovala od tipičnih podob volkov iz pravljic z nasršeno dlako in grozečimi zobmi, je bila s 3801 glasom nesporna zmagovalka. Drugi predlogi so bili snežna kepa, gorska koza, podlasica, jagnje in jež.

"Zame je volk zvita žival, volk je borec, v nenehnem boju za obstanek," je zamisel pojasnil Trobec. Volk je pogosto nastopal tudi v jugoslovanskih pravljicah, v katerih je poosebljal pogum in moč, pa tudi vztrajnost v dolgih zimskih dneh. Kot simbol iger je bil primeren tudi zato, ker te živali v resnici živijo v Dinarskem gorstvu. Kot je še dejal Trobec, je bil njegov namen, da se ljudje spoprijateljijo z živalmi, saj prav zaradi Vučka številni otroci volka niso več dojemali kot krvoločno in strašno zverino.

Vučko ni bil uspešnica le v nekdanjem jugoslovanskem prostoru, ampak tudi širše, saj ga je tudi Mednarodni olimpijski komite uvrstil med olimpijske maskote, ki so se najbolj zapisale v spomin športnih navdušencev in gledalcev. Prvič se je maskota na olimpijskih igrah sicer pojavila na poletnih igrah v Münchnu leta 1972, ko je obiskovalce iger razveseljeval jazbečar Waldi. Tudi v letih, ki so sledila, so se organizatorji večinoma držali nenapisanega pravila, da so za maskoto izbrali žival, značilno za njihovo okolje, ki s prijaznim pogledom in nasmehom nagovarja množice.

Kaj lahko poje volk med smučanjem?

Ko je bil Vučko izbran, so mu morali dati še glas, da je lahko nastopal v televizijskih spotih. Se še kdo med vami spomni uvoda v prenose z iger, ki so se začeli z animiranim Vučkom na smučeh, sankah ali drsalkah, in glasnim klicem "Sarajevooooo", ki bi ga lahko označili za kombinacijo volčjega tuljenja in sevdalinke? Glas, ki se skriva za tem "bojnim klicem", pripada bosansko-srbskemu poppevcu Zdravku Čoliću, ki še danes velja za enega najboljših pevcev z območja nekdanje Jugoslavije.

Čolić je pred kratkim za Radio Sarajevo dejal: "To sodelovanje sodi med moje najljubše spomine. Tik pred začetkom olimpijskih iger me je poklical skladatelj Nikola Borota in mi rekel, da iščejo nekoga, ki bi posodil glas volku, ki smuča po hribu." Nato so začeli razmišljati, kaj bi lahko Vučko prepeval med spuščanjem po strmini, a se dolgo niso domislili ničesar pametnega. "Vzel sem kitaro in preizkušal različne akorde. Nato pa je Nikola dejal: 'Kaj drugega bi lahko Vučko pel kot 'Saaaraaajevooo, Saaaraaajevooo' na način, ki spominja na sevdalinko?'" Ta nekajsekundna špica pred prenosi je torej nastala popolnoma spontano, a se je hitro razširila po domovih od Ljubljane do Skopja ter postala del popkulture takratnega časa.

Čolić je tudi dejal, da so bili nekateri zdomci tako navdušeni nad Vučkovim petjem, da se po igrah niso želeli vrniti iz Sarajeva v Nemčijo, dokler ne spoznajo človeka, ki se skriva za tem glasom. "Bil sem na oddihu v počitniški hiši v hribih, ko sem v nekem trenutku skozi okno zagledal Zorana Adžića, takratnega basista skupine Bijelo Dugme, kako se prebija skozi debelo plast snega. Ves zadihan mi je dejal: 'Ti ljudje ne bodo odšli, dokler te ne spoznajo.' Tako sem najprej spoznal njih, nato pa se vrnil v Sarajevo, v dvorano Skenderija, da sem še drugim gledalcem razkril, da sem prav jaz Vučko."

Denarnice, vrečke za sol in poper, razglednice, kopalke, kozarci za žganje ...

Vučko v različnih podobah – na značkah, broškah, kot igrača, na skodelicah ... – se je že med igrami v Sarajevu po trditvah tamkajšnjih medijev dobro prodajal, a njegova prava vrednost se je pokazala šele leta pozneje. Bolj ko so se igre leta 1984 časovno oddaljevale, močneje sta se Vučkova podoba in pogled ljudem vtisnila v spomin. Vučko v najrazličnejših oblikah tako ostaja iskan med različnimi zbiralci. Pogled na slovenske spletne strani razkrije, da ljudje še vedno ponujajo plakate, značke, obeske, podstavke, nalepke, nogavice, spalne vreče, razglednice, kopalke in celo pakete s plastičnim priborom ter vrečkami soli in popra z Vučkovo podobo. A volkec je našel navdušence tudi zunaj meja nekdanje države. Na ebayu ljudje z vseh koncev sveta, od Romunije, Nemčije do ZDA, ponujajo ne le Vučka, ampak različne spominke z iger v Sarajevu, od vžigalic, termometra, kompleta kozarcev za žganje, našitkov, denarnic do okrasnega krožnika za na steno (nekateri sicer pišejo, da je maskota lisica, in ne volk).

V Sarajevu obratuje več lokalov s tem imenom, na stojnicah na Baščaršiji pa je še vedno mogoče dobiti tudi spominke z volkovo podobo, ki pa seveda niso izvirni, ampak na Kitajskem izdelani predmeti brez kakšne večje vrednosti. Originalna igrača Vučko, ki jo je za igre v Sarajevu izdelalo podjetje Tik Tik, je našla svoj dom tudi v znamenitem londonskem muzeju Victoria & Albert Museum, večkrat pa je širši pomen te maskote omenjen tudi v knjigi raziskovalca Zlatka Jovanovića iz leta 2021 z naslovom Kulturna zgodovina zimskih olimpijskih iger leta 1984.

Ivan Jurjevič zbira Vučke v podobi PEZ-figuric: Ponaredkov ni

Poleg vseh omenjenih podob je bilo Vučka mogoče najti še na enem predmetu – nekdaj znamenitih PEZ-figuricah. Ivan Jurjevič iz Zagradca zbira vse mogoče PEZ-figurice, v svoji zbirki pa ima tudi več kot 20 Vučkov. Kot je povedal v pogovoru za MMC, so bili za olimpijske igre leta 1984 izdelani trije osnovni tipi – Vučko s kapo, čelado in brez pokrivala, a obstajajo še barvne različice volkove glave, najpogostejše so črna, siva in rjava. Poleg tega se razlikujejo tudi barve kap, in sicer obstajata rdeča in rumena kapa. Posebej pa je ponosen na figurico Vučka, ki je bila izdelana kot testni primerek in še nima logotipa olimpijskih iger. Tiste, ki so bile narejene pozneje, imajo namreč na zadnji strani Vučkove glave vgraviran znak olimpijskih iger.

"PEZ-figurice Vučko so takrat pakirali v celofan, zraven so bili tudi nalepka Vučka in nalepka olimpijskih iger ter dva kompleta bombonov. Zanimivo je, da sem dve, tri kupil še zapakirane, a so v tem času bomboni razpadli oziroma postali tekoči. Bilo mi je kar grozno, ko sem to opazil," je dejal Jurjevič. Kot je pojasnil, je same figurice delala tovarna iz Ormoža, bombone pa Kolinska Ljubljana, ki je nato tudi naredila celoten paketek. A PEZ-figurice s podobo Vučka so bile na prodaj le v času samih iger, torej le 14 dni, zato se jih je ohranilo malo. "V glavnem je že vse, kar je bilo na voljo, pobrano, zato si jih predvsem izmenjujemo med seboj. Kolinska je namreč te Vučke prodajala samo 14 dni, torej samo toliko časa, kot so trajale olimpijske igre. Zato je v skladišču Kolinske menda ostalo za dva tovornjaka robe, še zapakirane, ki je niso prodali, in so vse po koncu iger odpeljali na smetišče. To se je zgodilo le dve leti prej, preden sem jaz začel zbirati PEZ-figurice. Si predstavljate, koliko figuric se je takrat izgubilo?" je razočaran dejal Jurjevič.

Kot se spominja, je bil oglas za figurice z Vučkovo podobo objavljen v Zabavniku, tudi v različnih časopisih, prodajali pa so jih po celotni nekdanji Jugoslaviji, a kot smo že omenili, le 14 dni. V tem pa je danes vseeno tudi ena dobra stvar – ker PEZ-figuric danes nihče več ne izdeluje, ponaredki ne obstajajo. "Vsi Vučki, ki jih imam, so zagotovo stari 40 let, kajti danes se jih ne da izdelati. No, morda bi jih lahko z novimi tehnologijami, s 3D-tiskom ali čem podobnim, a s tem se k sreči nihče ne ukvarja," je dejal.

"Zbiralci PEZ-figuric smo razpršeni po vsem svetu. A v glavnem so vse figurice že v zbirkah, zato vemo drug za drugega, vemo, kdo ima kaj, tako da se običajno poskusim dogovoriti za menjavo. Svojih figuric nikoli ne prodajam, samo menjam jih ali kupujem," je še dejal navdušenec nad tem konjičkom. Dodal je: "Ko sem se nekoč pogovarjal s prijateljem iz Sarajeva, mi je rekel: 'Med vojno, med obleganjem mesta, bi vse pojedli, tudi PEZ-figurice.' Tako da v mestu ni ostalo tako rekoč nič originalnih figuric, bolj so se ohranile pri tistih, ki so se med vojno ali po njej preselili iz Bosne in Hercegovine."

Pojasnil je še, da je zbiranje PEZ-figuric dokaj nov konjiček, saj so figurice postale priljubljene konec 80. let, torej že po koncu olimpijskih iger v Sarajevu. Povpraševanje po njih je veliko, nekatere dosežejo tudi vrednost 100 ali 200 evrov. Vučko sicer ni edina olimpijska maskota, ki je zaživela v podobi PEZ-figurice. "Obstaja tudi figurica z maskoto iger v Innsbrucku, s podobo snežaka. Tudi ta je v moji zbirki," je dejal.

Tomaž Alauf: Vsi Vučki so mi kot sinovi

Medtem ko se je Ivan Jurjevič specializiral za zbiranje PEZ-figuric, pa je Ljubljančan Tomaž Alauf tisti, ki ga navdušujejo prav vsi spominki z iger leta 1984 v Sarajevu. Celotno hišo je tako spremenil v pravi pravcati muzej, v katerem domuje, neverjetno, več kot 4000 različnih originalnih predmetov z iger. Ko hodi naokoli in išče nove eksponate, številni ostanejo odprtih ust, je dejal v pogovoru za MMC. "Ob pogledu na fotografije moje zbirke so vsi navdušeni, še celo Sarajevčani, ki so navajeni na Vučka in druge stvari. Večkrat so mi že rekli, da toliko materiala, kot ga imam jaz, ni v vsem Sarajevu skupaj," je dejal v smehu in dodal, da prav zato, ker ljudje vidijo, da je res zbiralec z dušo, mu večkrat kakšno stvar tudi poklonijo. Nekatere eksponate pa tudi kupi. "Zbiralci živimo po vsem svetu, imam navezanih veliko stikov. Poznam recimo človeka iz Kanade, ki zbira samo značke iz iger v Sarajevu in bo v kratkem izdal celo knjigo o tem. Sam sem bolj univerzalen, imam vsakega po malo."

Včasih tudi pol leta ne najde nobenega novega eksponata, včasih jih dobi več naenkrat, saj je zbirateljstvo zelo nepredvidljivo. "Ker sem se malo medijsko izpostavil, me nekateri ljudje zdaj že kar sami najdejo. Sicer pa sem si ustvaril veliko mrežo ljudi, od Beograda prek Sarajeva do Nemčije. Veliko predmetov so odpeljali iz Sarajeva, a po drugi strani se je prav zaradi tega toliko stvari ohranilo. Veliko stvari se najde pri izseljencih v Nemčiji, presenetljivo veliko tudi v Beogradu."

Predmete je najprej začel razstavljati v eni sobi, a je kmalu spoznal, da je velika škoda, da večina stvari na boljše časa čaka v škatlah. "Ob strinjanju partnerice sem zato na stene sob začel nameščati police in zdaj je hiša polna spominov na Sarajevo 1984," je dejal v smehu. Veliko njegovih spominkov bo na ogled tudi na razstavi Srebrne igre 1984 v Muzeju novejše zgodovine. "Ker so eksponati v muzeju, je zdaj odlična priložnost, da končno prebelim stene," je dejal v pogovoru na začetku januarja.

Med 4000 eksponati je nedvomno najbolj opazna neverjetna zbirka več kot 300 igrač Vučko, ki krasijo police. In prav na vsakega je navezan. "Vsi Vučki so mi kot sinovi, zelo težko bi se ločil od katerega koli. Ko kdaj najdem kakšnega, ki je v slabem stanju, recimo brez oči ali ust, se mi zasmili, tako da ga vzamem domov, tudi če takšnega že imam. Prav veliko se teh igrač sicer ne da popraviti, saj se materialov, iz katerih so bili pred štirimi desetletji izdelani, ne dobi več. Če Vučku odpade oko, ga pač nima več."

Američani izdelovali maskoto Voochko

Vučke z veseljem vsem pokaže, pusti tudi, da jih obiskovalci primejo v roke. Strinja se z opazko, da ima Vučko sploh med otroki poseben šarm. "Nikoli se ga ne ustrašijo. Sicer imajo vse olimpijske maskote nasmeh, saj zbiram tudi druge. A Vučko je nekaj posebnega, zdi se mi res zelo pristna maskota," je še dejal Alauf, ki mu je zelo všeč tudi trojica maskot z zimskih olimpijskih iger v Sočiju leta 2014 – polarni medved, leopard in zajec, pa tudi medved Miša z iger v Moskvi leta 1980.

Med "krdelom" njegovih 300 Vučkov se skrivajo tako originalne maskote iz leta 1984 kot takšne, ki jih je v času epidemije covida začel izdelovati sam. "Originalne maskote so bile vse narejene le kot stoječi ali ležeči Vučko. Delali so jih različni proizvajalci, ampak vse so imele isto držo, le da je imel Vučko prste prekrižane ali stisnjene v pest," je pojasnil. V zadnjih letih je zato začel izdelovati tudi svojo različico Vučkov iz lesa, ki so v različnih držah športnih disciplin, v katerih so športniki tekmovali na igrah. Ko je imel to "pokrito", se je začel zabavati še z izdelovanjem Vučka kot deskarja na snegu, nogometaša, turista, naredil je tudi Vučka v podobi hrvaške umetnostne drsalke Sande Dubrovčić, ki je na igrah prižgala olimpijski ogenj. Kot je pojasnil, ima dogovor s slikarjem Trobcem, da lahko te igrače izdeluje. "Podjetje Tik Tik iz Krapine je po zaslugi Vučka ustvarilo ogromen dobiček, saj je te maskote izdelalo v velikih količinah, Vučko pa je bil priljubljen tako med samimi igrami kot po njih. Zanimivo pa je, da so Vučke pod licenco delali tudi Američani, prihodke od prodaje pa namenili za svojo reprezentanco, ki je nastopala v Sarajevu. Pri njih izdelana maskota se imenuje Voochko," je razkril zanimivost.

Pločevinka kokakole prvič prišla v Jugoslavijo prav na olimpijske igre

Alauf je res zbiralec v pravem pomenu, saj ima igre v Sarajevu zapisane v svojem srcu. Več stvari so mu podarili tudi športniki ali drugi sodelujoči na igrah. "Startno številko predtekmovalca na smučanju mi je dal Peter Sitar iz Maribora. Dobil sem tudi plamenico s poti olimpijske bakle do Sarajeva. Eden od nosilcev te bakle bi moral biti Gojko Zalokar, a nato ni mogel sodelovati, obdržal pa je baklo, ki je še toliko več vredna, ker nikoli ni bila prižgana in zato ni črna od ognja kot druge, ampak ima še pečat," razlaga.

Dodal je, da mu včasih več pomeni neki majhen listek z iger kot medalja, ki jo vsak shrani. "Imam vstopnico z odprtja iger s podpisom Sande Dubrovčić. Veliko stvari pa so ljudje vrgli tudi v smeti. Nekdo je na primer pustil samo klobuk od jugoslovanske uniforme, bundo in druge stvari pa vrgel stran, ker so mu jemale preveč prostora. To me kar zaboli."

V pogovoru je delil tudi zanimivo zgodbo o tem, kako je zbirko obogatil s še zaprto pločevinko kokakole z iger. "Pred časom me je klicala neka gospa in mi rekla, da ima pločevinko kokakole iz Sarajeva, ki jo je domov prinesel njen oče. Oče jo je dal takrat v škatlo, okoli škatle namestil vato in jo zaprl. Takoj sem šel pogledat na Vrhniko in res je bila pred menoj še zaprta, popolnoma nedotaknjena kokakola z iger. To je bila kar trofeja zame. Takrat, na igrah v Sarajevu, so namreč prvič v Jugoslaviji prodajali originalno kokakolo v pločevinki. Polnili so jih na Dunaju, nato pa v Sarajevo pripeljali ogromne količine pločevink. Bilo je veliko povpraševanje po njih."

Tomaž Primožič: Vedel sem, da ne bomo izdelali petih milijonov značk

Nekateri pa so bili med igrami na drugi strani, kot proizvajalci spominskih predmetov. Pogovarjali smo se s Tomažem Primožičem iz podjetja AT-Primožič Kranj, ki je za igre v Sarajevu izdelalo 300.000 spominskih značk. Primožič je za MMC pojasnil, kako je tako majhno podjetje, ki danes zaposluje le od enega do dva človeka, sploh dobilo tako velik posel: "V času Jugoslavije smo delali izključno za jug, tudi za sarajevsko podjetje OZEBIH, ki je bilo vključeno v dobavo propagandnega materiala za olimpijske igre. Tako smo tudi mi prišli zraven."

Primožič je takrat podpisal po njegovih besedah "nemogočo" pogodbo, po kateri bi morali v Kranju izdelati pet milijonov značk. "Mislim, da je ta pogodba še zdaj v kranjskem muzeju, ker je bila to tako neverjetna številka. Sam sem jo sicer podpisal, ampak sem že takoj vedel, da se ta številka ne bo uresničila. Značke smo začeli delati precej pred samimi igrami, do septembra leta 1983 smo jih naredili 300.000. Nato sem šel v Sarajevo preverit, kako gre prodaja, in izkazalo se je, da ni bila dobra. Zato smo značke takoj nehali delati in ostali pri številki 300.000."

Kot je pojasnil, so organizatorji predvidevali, da bodo vse delovne organizacije morale kupiti toliko značk, kolikor je bilo zaposlenih delavcev po podjetjih, in če bi se to zgodilo, bi res prodali vseh pet milijonov. "To bi morala biti direktiva centralnega partijskega komiteja, a takšen dogovor se nato ni zgodil. Ker smo se bali, da nam ne bi plačali, če bi značke delali še naprej, smo proizvodnjo takoj ustavili."

Njegove skrbi so bile odveč, saj so dobili plačano vse, kot je bilo dogovorjeno. Kot se spominja, so značke za igre delala tudi podjetja, med drugimi DVZ Ponikve, a naj bi tudi oni ogromno teh dobili nazaj, ker ni šla v prodajo. "Verjetno se je veliko spominkov med igrami vseeno prodalo, a lahko bi se še mnogo več, kot je bilo zamišljeno, če ne bi posegla vmes nesreča. Moškega, ki je bil zadolžen za nabavo količin za spominke, je zbil avtomobil in je komaj preživel. To je bila velika smola za vse, tudi za nas, saj je tudi zaradi te nesreče ta projekt zastal, drugi pa niso bili tako sposobni oziroma vpeljani v celotno zadevo," je še pojasnil Primožič.

300.000 značk, izdelanih v Kranju, se je nato pred igrami in na samih igrah prodajalo v kioskih. "Na koncu smo prodali vse, največ med samimi igrami. A sama organizacija ni bila na ravni tako velike prireditve. Tam so ljudje spraševali, kje bi lahko kupili značke, saj bi jih morali prodajati na vsakem vogalu, pa jih niso, ampak samo na posebej določenih mestih. Nekateri so bili očitno ljubosumni na te stojnice, da ne bi kdo preveč zaslužil." Vseeno pa je med spremljanjem iger prek malih zaslonov videl veliko športnikov, funkcionarjev in gledalcev, ki so nosili njihove značke.

Takratni standard: Značka je stala toliko kot kava

V olimpijski zbirki, ki so jo izdelali v podjetju AT-Primožič Kranj, je bilo deset različnih značk, ki so se razlikovale le po barvi. Naredili so tudi Vučka kot obesek in značko, organizatorji pa so naročili tudi posebne značke za odprtje in zaprtje iger ter za posamezne discipline. Koliko so značke stale? "Toliko kot ena kava, to je bil takrat standard. Danes je to drugače, tudi če je naročilo večje, se značke ne da izdelati za manj kot dva evra," je še dodal podjetnik, ki še danes ve, katera izmed njihovih značk je bila najbolj priljubljena. Kot iz topa je ustrelil: "Vučko. Uradno je niso veliko naročali, mogoče smo jih naredili 1000 kosov. Nihče ni mogel vedeti, da bo skozi leta Vučko ostal tako priljubljen."

Po igrah ni bilo več povpraševanja po olimpijskih izdelkih, tudi v zadnjem času ni nihče pristopil do njega s takšno prošnjo. Vendar meni, da bi jih sami še lahko izdelovali, saj so imeli takrat ekskluzivno pravico. Tudi orodja, s katerimi so naredili značke za igre, v podjetju še vedno hranijo. "Potrebujemo dve orodji, eno je obrezilno, drugo pa je takšno, ki stisne gravuro. Ta orodja smo vsa ta desetletja ohranili, saj veste, za vsak primer, če bi kdaj kdo znova izrazil interes." Tudi zato bi Primožič takoj prepoznal, če bi mu v roke kdaj prišel kakšen ponaredek njihovih značk.