V njem bi enkrat na teden drug drugega zasliševala o tem, kaj se dogaja v Bruslju, kaj spet naklepajo te evropske ustanove, kateri papirji so šli skozi in kateri ne, kdo bo spet nasrkal, kdo bo pobral vso smetano, kdo in za koliko si bo spet namastil brke, kdo bo spet enkrat "izvisel" in kaj sploh delajo ti evrokratski birokrati.

Take stvari pač, ki se jih vsak običajen (ne)volivec sprašuje, ko (če) razmišlja o Evropski uniji.

Žal je ostalo le pri načrtih. Ne vem točno, zakaj, ampak ali kdo zares natančno ve, za kaj gre pri kakršnih koli evropskih načrtih?

Naslov je sicer več kot primeren: politiki držav članic, ko jim kaj uspe, vse zasluge poberejo zase. Ko je kaj narobe, je vsega kriv Bruselj.

Že to je dokaz, da nam Bruselj dobro služi.

In nič drugega kot točno ta naslov mi je najprej padlo na pamet, ko so me z MMC-ja prosili, da bi napisala kaj o Sloveniji in njenem članstvu v EU-ju.

Ne bom dolgo razmišljala, zapisala bom tisto, kar sem ugotovila v zadnjih štirih letih, kar sem dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja.

Dvajset let članstva Slovenije v Evropski uniji je kot pot, ki se konča, še preden se zares začne. Slovenija je svoj cilj dosegla, ko je postala članica EU-ja, potem je samo še brezciljno tavala po evropskem vesolju.

Misija izgubljenih priložnosti.

Ni ga paralelnega vesolja, v katerem bi preverili, ali bi bilo slovenskim državljanom bolje, če bi takrat pred leti na križišču ubrali drugo pot in ostali zunaj Unije.

Ampak saj danes o tej drugi poti verjetno nihče več niti ne razmišlja. Težava nastane, ko dobiš občutek, da je Bruselj daleč od tvojih težav, da te gleda zviška, da te ne jemlje resno, te nenehno nekaj tapka po glavi, predvsem pa ti ves čas vsiljuje neka pravila, ki s tabo nimajo nobene zveze.

To je čisti nesporazum.

A bojim se, da državi Sloveniji tudi po dvajsetih letih to še ni povsem jasno. "Smo majhni, nimamo vpliva, ne spustijo nas zraven, nima smisla, saj o vsem odločajo veliki, sedemindvajset držav se pogaja in usklajuje, nazadnje je pa tako, kot reče Nemčija."

Dober izgovor, ki pogosto drži. Ne pa vedno.

Slovenska politika do Evropske unije je kot do vrha napolnjena raztrgana vreča.

Prazna.

Ne bom filozofirala o razlogih, prepričana sem, da imajo na zunanjem ministrstvu polne predale debelih poročil, v katerih jih podrobno analizirajo.

Bom naštela le nekaj najočitnejših posledic.

Prva: slovenski diplomati v Bruslju, ki so v prvi bojni liniji, visoko usposobljeni strokovnjaki za čisto vsako področje skupnih evropskih politik od proračunskih zahtev do vzreje prašičev, ki se v delovnih skupinah s kolegi iz drugih držav vsak dan pogajajo in usklajujejo o členih, stavkih in odstavkih zapletene evropske zakonodaje, pogosto ne vedo, kakšna stališča naj zastopajo – ker jim redkokdo pove, kakšna so slovenska stališča.

Med slovenskimi dopisniki v Bruslju se je v legendo zapisal sklep, ki ga je izrekel eden od visokih slovenskih politikov pred nekim pomembnim evropskim zasedanjem: "Bomo počakali, kaj bodo drugi povedali, potem se bomo pa odločili …"

Kako si lahko vpliven, če ne veš, kaj sploh hočeš?

Druga: ko se visoko usposobljeni slovenski diplomat in strokovnjak, obogaten z izkušnjami, dragocenimi zvezami in podrobnim poznavanjem delovanja evropskih ustanov, iz Bruslja vrne na domače ministrstvo, gre pogosto neposredno v oslovsko klop. V pisarno zraven WC-ja. Daleč od trenutne ministrske ekipe.

Ker kaj nam bo pa ta zdaj solil pamet, se je že dovolj dolgo tam gori sončil z devizno plačo.

Kako si lahko vpliven, če mečeš stran svoj lastni kapital?

In še tretja, najpomembnejša: za dvajset let slovenskih vlad se ni bilo sposobno poenotiti v enem samem, preprostem dejstvu: da slovenski diplomat v Bruslju, da slovenski uradnik, zaposlen v evropskih ustanovah, da evropski poslanec iz Slovenije ni ne lev in ni desen.

Je naš.

Kako si lahko vpliven, če samega sebe miniraš?

Preden končam, naj povem še to, kar ponavljam vsa ta leta, kar sem tu, vsakemu, ki me vpraša, zakaj nam bruseljska diktatorska klika kar naprej nekaj vsiljuje.

Tista večdesettisočglava "klika", ki sedi po evropskih ustanovah in piše pravila, ni Bruselj. Evropska komisija ni Bruselj. Evropski parlament ni Bruselj. Bruselj so države članice. Njihovi politiki in njihovi državljani.

In če države članice nečesa nočejo, potem tistega ne bo.

Pa tudi če se vsa bruseljska "klika" z Ursulo von der Leyen na čelu postavi na glavo.

Evropska unija je kot blok s sedemindvajsetimi stanovanji, predsednica Evropske komisije pa kot predsednica hišnega sveta. Lahko predlaga, da bi bilo treba obnoviti streho, a odločitev o tem bodo sprejeli lastniki stanovanj. In če tisti v drugem nadstropju noče o tem niti slišati, ker njemu pač ne zamaka, nove strehe ne bo. In ni pomembno, če je zgolj lastnik garsonjere, nekdo drug pa petsobnega stanovanja s teraso. Njun glas enako šteje.

Je Evropska unija brez napak? Niti pod razno. Bi jo bilo treba temeljito preoblikovati? Absolutno. Gre v pravo smer? Nisem čisto prepričana. Je bila za Slovenijo koristna? Skoraj povsem gotovo.

Zadnje čase se rada primerjam s Taylor Swift. Obe kdaj zapojeva, tudi sama rada plešem.

Sebe v isti povedi s Taylor Swift sem v to kolumno pripeljala zato, da vam za konec postrežem s še enim klišejem.

Ni treba vedno iskati razlik. Včasih je dober občutek že, da najdeš nekaj, kar te z drugim povezuje.

Zanimajte se za politiko, ljudje, je preveč pomembna, da bi jo prepustili zgolj politikom.