“Popolna Dirka po Franciji bo, ko bo na koncu preživel en sam kolesar,” je ideal očeta velike pentlje. Henri Desgrange je s tem namenom leta 1910 zapeljal traso v gore in dokončno se je rodila kolesarska dirka vseh dirk. Le Tour de France. Mitološka zgodba, ki ima popolnoma posvetne korenine: politični razkol, ki je spremenil Francijo in poslovni interes, da novi časopisni projekt preživi.
Kolesarstvo je poseben šport, ki je bil že od zgodnjih začetkov ob izteku 19. stoletja komercialen, za vzporedno olimpijsko gibanje umazan od denarja in tako domnevno strogo profesionalen. Delavski šport, kjer ni bilo pretvarjanja, da gre za amaterizem. Kolo je kot simbol mobilnosti ob prelomu stoletja postalo tudi sredstvo za družbeni vzpon. Ni naključje, da je bilo kolesarstvo, preden je nogomet postal profesionalen šport in so bili avtomobili luksuz, najbolj priljubljen šport v Franciji.
Od razkola ob aferi Dreyfus ...
Izvorna zgodba Dirke po Franciji se začne z razvpito afero Dreyfus. Leta 1894 je bil zaradi veleizdaje obsojen francoski častnik Alfred Dreyfus judovskega rodu iz pokrajine Alzacije, takrat v lasti cesarske Nemčije. Dve leti pozneje je vojaško tožilstvo prikrilo notranje razkritje, da je Dreyfus nedolžen in da je pravi izdajalec skrivnosti Nemcem nekdo drug. Izbruhnila je afera, ki je pretresla Francijo, razgalila njen antisemitizem in sovražnost do robnih pokrajin. Dreyus ni bil v celoti oproščen vse do leta 1906.
Le Vélo je bil v tem času največji športni dnevnik v Franciji, urednik Pierre Giffard pa je podpiral oprostitev Dreyfusa. Sam je napisal članek o aferi in poznejših protestih na konjskih dirkah, na katerih so aretirali grofa Julesa-Alberta de Diona, ker je francoskega predsednika udaril po glavi s sprehajalno palico. Bogati De Dion je bil tako razjarjen zaradi svojega portreta, da je ustanovil konkurenčni časopis L'Auto, da bi Giffardov Le Vélo izločil iz posla.
... do dirke za reševanje časopisa
Konec leta 1902 je Le Vélo prodal 80 tisoč izvodov na dan, L'Auto pa je bil z 22 tisoč dnevnimi izvodi na robu preživetja. Na kriznem sestanku je kolesarski novinar Géo Lefèvre predlagal, da bi lahko priljubljene kolesarske dirke na dolge proge, ki običajno potekajo na stezi, organizirali na odprtih cestah po francoskih vaseh in mestih, kar bi bil pomemben dogodek za povečanje prodaje. Odgovorni urednik Henri Desgrange je bil navdušen in se je takoj lotil projekta, s katerim se je zapisal v zgodovino.
Tako se je leta 1903 kot oglaševalski trik za preživetje časopisa začela prva Dirka po Franciji. Šest etap na relaciji Pariz–Lyon–Marseille–Toulouse–Bordeaux–Nantes–Pariz. Med startom 1. julija in ciljem 19. julija ter po 2428 prevoženih kilometrih se je naklada dvignila vse do 130 tisoč, kolikor so prodali posebne izdaje, v kateri je kraljeval prvi zmagovalec Maurice Garin. Ta je slavil tudi leto dni pozneje, a je bil pol leta zatem skupaj še z 28 drugimi kolesarji diskvalificiran zaradi goljufije. Prvi veliki škandal, ti so napajali strasti in tekmovalno zgodovino dirke, kjer ni manjkalo črnih madežev.
Dirka po Franciji je samo še rasla, s tem pa tudi prodaja L’Auta, ki je izrinil Le Vélo iz posla. Leta 1908 so prodali tudi 250 tisoč izvodov na dan, leta 1923 v času dirke že pol milijona, vrhunec pa dosegli leta 1933 z 850 tisoč izvodi na dan zaključka Toura. L'Auto je seveda predhodnik današnjega L’Equipa, a zaradi naklonjenosti lastnikov nemški okupaciji je bil ob osvoboditvi časopis prepovedan. Jacquesu Goddetu so nato dopustili začetek izdaje L'Equipa leta 1946, leta 1947 pa je lahko oživel tudi Dirko po Franciji.
Zemljevidi trase prikazali združeno Francijo
Nesluteni uspeh dirke in podoba, ki jo je podajala v časopisnih člankih in zatem v radijskih javljanjih, sta ustvarila idealizirano Francijo. Zemljevidi dirke in opisi krajev in pokrajin Francije so prinesli v javno zavest podobo združene in vse bolj enotne heksagonale (lastni francoski vzdevek za državo v obliki šesterokotnika). Ta je še pridobilo pomen po 1. svetovni vojni, ko si je Francija povrnila Alzacijo in je bil obisk pokrajine in vseh znamenitih bojišč na severovzhodu del tradicije.
Konservativna naravnanost lastnikov L’Auta se je začela odražati v poveličevanju podeželja, ki ga Pariz še ni pokvaril in mu ne vlada ne kapital ne sindikati. Zgodbe prelestne pokrajine, kjer narava in človek živita drug od drugega. Sočasno sta obdobji po prvi in drugi svetovni vojni prinesli upanje na obnovo, rast, boljše življenje, ob ceste pa zvabile nepregledne množice ljudi.
Dirko najprej posvojila javnost, nato država
“La France profonde.” Globoka, prvobitna Francija. Sanjska podoba dežele, ki je, zanimivo, nekoč na oblast z obrobja pripeljala socialista Francoisa Mitterranda, zdaj pa najvišje deleže glasov pobira Marine Le Pen, a na koncu za predsednika iz pragmatizma ustoliči Emmanuela Macrona. Politično se je Tour kot simbol in steber državne identitete izkristaliziral šele v 70. letih, potem ko je bil že več kot pol stoletja del nacionalne javne zavesti.
Najprej je pariški župan Jacques Chirac pripeljal dirko na Elizejske poljane, predsednik Georges Pompidou pa jo je nato blagoslavljal, kar njegovi nasledniki samo še nadaljujejo. Samo dva dni na leto se ustavi promet na najslavnejši aveniji na svetu: za zaključno etapo najprestižnejše dirke in za parado ob 14. juliju, ki pade na sredino Dirke po Franciji in običajno postreže z najslikovitejšo in najbolj obiskano etapo vsakoletne izdaje.
Del svetovne kulturne dediščine?
Ni naključje, da je leta 2019 več kot 50 poslancev vložilo predlog, da Francija pri Unescu zaščiti Dirko po Franciji kot del svetovne kulturne dediščine. Ta že zdaj uživa status državnega spomenika, zaradi česar ni vprašanj in zapletov pri varovanju, zaporah in izvedbi samega tekmovanja pri državnih organih. Ob tem je del šolskega sistema vsakoletno pisanje eseja o Dirki po Franciji.
Odisejada človeka v naravi
Novodobni mit je oznaka, ki jo je za Dirko po Franciji leta 1957 v svojem znanem spisu Mitologije zapisal Roland Barthes, filozof, esejist in literarni teoretik. V kolumni "Dirka po Franciji kot epopeja” analizira, kaj ustvarja junake in mit: besednjak, zgodovina prvakov, geografija, strategija dirke.
“Le Tour ima torej pravo geografijo. Tako kot v Odiseji je tudi tu dirka hkrati težavno potovanje in popolno raziskovanje zemeljskih meja. Odisej je večkrat dosegel vrata Zemlje. Tudi Tour na več točkah meji na nečloveški svet: na Ventouxu nam rečejo, da smo že zapustili planet Zemljo, da smo v neposredni bližini neznanih zvezd. S svojo geografijo je torej enciklopedični pregled človeških prostorov; in če bi se lotili kakšne Vichyjeve sheme zgodovine, bi Tour predstavljal tisti dvoumni trenutek, ko človek močno pooseblja naravo, da bi se lažje spopadel z njo in se je bolje osvobodil."
Julijska razglednica za Francoze in svet
Morebiti Dirka po Franciji v sami domovini ni več tako izredno priljubljena kot nekoč, zlasti odkar so Francozi v nogometu končno postali velesila, a še vedno je dogodek, brez katerega si večina ne predstavlja julija. Ob cestah se na 21 etapah še vedno zbere najmanj 12 milijonov ljudi, od tega vsaj 80 odstotkov Francozov. Doživeti etapo ob cesti, skupaj s kakšno lokalno veselico ali sosedskim piknikom, je obred. V julijski pripeki si milijoni gledalcev prižgejo zaslone, po koncu etap se odpravijo na plažo, v gore, na kolo ali pa na lokalni trg.
Ob odsotnosti francoskega zmagovalca oziroma vsaj resnega kandidata za rumeno majico, na katero čakajo že od leta 1985, se res razvnema manj debat in pogovorov o sami dirki. Navsezadnje raziskave potrjujejo, da večino TV-gledalcev k ogledu najbolj pritegneta pokrajina in estetika dirke. Vendar ASO kot prireditelj dirke zadnja leta vrača dirko v velika mesta. Ob razcvetu kolesarstva kot načinu vsakdanjega prevoza, zelenih zavezah in preobrazbah se množijo lokalni urbani dogodki, da privabijo mlade. Uspešnica so brezplačni hitri servisi in različni spretnostni izzivi. Kljub vse večjemu dosegu po svetu se Dirka po Franciji najprej bori za domače mlajše gledalce, temu je bil tudi namenjen Netflixov projekt.
Nebeško očarano poletje
Mont Ventoux, Alpe d’Huez, Tourmalet, Aubisque, Galibier in druge gore ostajajo ikone in so vse bolj oblegane s kolesi. Raymond Poulidor, Bernard Hinault, Jacques Anquetil, Louison Bobet in Laurent Fignon so spomini slavne preteklosti, zdaj so Francozi ponosni, da gre še vedno dirko vseh dirk, ki poteka v idealizirani Franciji, kot jo želijo prodati sami sebi in svetu.
"Ko se Tour de France konča, čutim, da nekaj manjka: velik del nebeške očaranosti mojega poletja se je pravkar končal,” je leta 1950 zapisal veliki španski slikar Salvador Dalí. A najprej se mora čarobni in rumeni julij začeti, da se mu pustimo zapeljati do te mere, da nato 11 mesecev hrepenimo po novi izvedbi velike pentlje.