Mladi, ki doma ždijo pred zasloni tudi po več ur na dan in pri tem zanemarjajo šolo, prijatelje, obšolske dejavnosti, prehranjevanje, spanje in higieno, med bivanjem na Rakitni ob pomoči strokovnjakov in sodelovanju staršev spoznavajo drugačen življenjski ritem in drugačne načine preživljanja prostega časa. Na podlagi pridobljenih izkušenj lahko ob vrnitvi v "običajno" življenje ob podpori domačih vztrajajo pri uravnoteženi uporabi digitalne tehnologije in zdravem življenjskem slogu.
Javni zdravstveni zavod Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna izvaja družinski program Digitalni detox v sodelovanju z Logoutom, centrom pomoči pri čezmerni rabi interneta, od aprila leta 2023. Kot pojasnjuje direktorica zdravilišča Romana Rasperger Kos, so v preteklosti na Rakitni zdravili otroke z dihalnimi težavami, leta 2007 pa so se preusmerili na področje duševnega zdravja. Že pred epidemijo covida-19 so po njenih besedah strokovnjaki ugotavljali, da mladi preživijo pred zasloni preveč časa, kar nekaterim povzroča resne težave. Zato so združili terapevtsko znanje, ki ga razvijajo na Rakitni v okviru programov s področja duševnega zdravja mladih, in znanje o digitalni zasvojenosti, ki ga širijo v nevladni organizaciji Logout že več kot deset let. Posebnost programa je, da vključuje tudi terapijo s pomočjo živali.
Pot na Rakitno se za otroke in mladostnike začne v Logoutu, ki ima enote v Ljubljani, Kranju, Kopru in Celju. Poslanstvo te organizacije je izboljšanje počutja v digitalnem okolju za vse ljudi, zlasti mlade. Ukvarjajo se z različnimi oblikami digitalne zasvojenosti: z videoigrami, družbenimi omrežji, s spletno pornografijo, spletnim nakupovanjem, spletnimi igrami na srečo, z brskanjem za informacijami in s kombinacijami vseh teh zasvojenosti, našteva Živa Ahac, socialna delavka in strokovna sodelavka Logouta.
Kot pojasnjuje, je Logout vstopna točka za program Digitalni detox. "Mi smo tisti, ki presodimo, ali bi bil program primeren za družino, jo pripravimo na Rakitno in jo spremljamo med tritedenskim bivanjem otroka v zdravilišču in po njegovi vrnitvi domov."
Pomoč večinoma poiščejo starši, a tudi mladostniki sami: "Imeli smo primer, ko nas je neko dekle poklicalo in reklo, da hoče čim prej na Rakitno, ker ne more več tako živeti, kot je živelo do zdaj. Niso pa vsi tako motivirani. Nekateri se upirajo vključitvi v program in ga dojemajo kot kazen."
Program Digitalni detox je namenjen otrokom in mladostnikom od 11. do vključno 18. leta starosti iz vse Slovenije, ki kažejo znake zasvojenosti z digitalnimi dejavnostmi.
Večinoma gre za videoigre, s katerimi so bolj zasvojeni fantje, in za družbena omrežja, kot so Tik Tok, Instagram, WhatsApp, Snapchat, Facebook, od katerih so bolj odvisna dekleta. "Ampak tudi veliko deklet igra videoigre in tudi veliko fantov uporablja družbena omrežja. Vedno bolj opažamo, da je vse prepleteno, da sicer neka dejavnost prevladuje, ampak so še druge zraven. Imamo recimo mladostnika, ki je zasvojen z igranjem videoiger, hkrati pa veliko gleda Tiktok in pornografijo," razlaga Živa Ahac iz Logouta. Po njenih besedah mladi največ uporabljajo pametne telefone in računalnike, manj pa tablice, konzole in očala za virtualno resničnost.
Do zdaj so imeli na Rakitni že 40 otrok in mladostnikov, od tega 28 fantov in 12 deklet. 25 jih je bilo osnovnošolcev, starih 13, 14 in 15 let, ter 15 srednješolcev, starih 16 in 17 let.
"Velikokrat gre za otroke, ki so socialno manj spretni ali pa niso sprejeti v razredu oziroma v družini in se zatekajo pred zaslone po čustveno podporo. Ali pa tam iščejo stike, ker lahko na spletu lažje nadzorujejo komunikacijo kot v živo. Takšne otroke, ki ne poznajo zdravih oblik spopadanja s težavami, ki nimajo konjičkov in socialne mreže, digitalna tehnologija hitreje zasvoji."
In kako poteka napotitev? Starši pridejo z otrokom ali mladostnikom najprej na uvodni posvet v Logout, kjer strokovnjaki presodijo, ali bi bil program Digitalni detox primeren za družino. Če je, napišejo predlog, na podlagi katerega pediater izda napotnico. "Mi pa tukaj ne postavljamo diagnoze," poudari Živa Ahac.
Digitalna zasvojenost ne v Sloveniji ne v tujini (še) ni uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni. "Gre za mlado motnjo, kar pomeni, da se šele v zadnjem času strokovnjaki bolj poglobljeno ukvarjamo z njenimi značilnostmi in se postopoma razvijajo programi pomoči. Trenutno uporabljamo diagnostična merila za prepoznavanje odvisnosti od igranja spletnih videoiger. Vedno več pa je dokazov, da gre za eno izmed nekemičnih odvisnosti," pojasnjuje otroška in mladostniška psihiatrinja Jerneja Maček, strokovna vodja Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna.
Za diagnosticiranje digitalne zasvojenosti mora otrok ali mladostnik izpolniti določena diagnostična merila. Eno najpomembnejših je, ali uporaba digitalnih tehnologij ovira njegovo delovanje oziroma ogroža njegov razvoj. "Diagnostična merila, ki jim sledimo, so prezasedenost z uporabo spleta, odtegnitvena simptomatika, ki jo sproži zmanjšana uporaba spleta, in pojav tolerance, to je vedno večje potrebe po neki spletni dejavnosti. V anamnezi so tudi neuspešni poskusi zmanjšanja časa, preživetega na spletu, in izguba zanimanja za druge dejavnosti," našteva psihiatrinja Maček.
In nadaljuje: "Gre za kontinuirano čezmerno uporabo spleta, ne tu pa tam kakšen dan ali pa recimo med počitnicami, ampak za stopnjevanje časa, preživetega na spletu. Prisotna je tudi manipulacija, ko skušajo otroci prikazati, da je čas, ko so pred zasloni, veliko krajši. V obravnavah imamo recimo otroke, ki se ponoči zbujajo in igrajo videoigre, pa starši tega ne vedo. Potem so podnevi zelo zaspani in imajo težave s koncentracijo, lahko jim pade učni uspeh ali pa začnejo izostajati od pouka."
Eden od simptomov je tudi poslabšanje razpoloženja. "Kadar jim starši skušajo omejiti čas na zaslonih, lahko opažamo depresiven pomik razpoloženja, razdražljivost in tesnobnost, samopoškodbeno vedenje ter tudi grožnje s samomorom. Otroci so lahko agresivni do staršev in žal imamo velikokrat občutek, da se jih starši že bojijo," razkriva Jerneja Maček.
Nekateri otroci, vključeni v program, imajo neprepoznane in nezdravljene pridružene motnje, kot so hiperkinetična motnja, avtizem, depresija, anksiozne motnje, ki so dejavnik tveganja za razvoj digitalne zasvojenosti, še pojasnjuje psihiatrinja.
Digitalno zasvojeni otroci in mladostniki lahko preživijo pred zasloni ure in ure. "Od tri do dvanajst ur na dan," opozarja Živa Ahac iz Logouta.
"Veliko družin pride k nam preventivno, da preverijo, kakšne so smernice za uporabo digitalnih naprav, večina pa takrat, ko že ugotovijo, da je otrokov povprečni čas pred zaslonom osem, devet ur na dan, kar je zelo, zelo veliko. Smernice zdravniške zbornice za uporabo digitalnih tehnologij poudarjajo, da za otroke do drugega leta sploh ni priporočljiva uporaba zaslonov, potem pa postopoma s starostjo oziroma zrelostjo otroka vedno več. Ampak za nikogar, ne za otroka ne za odraslega, ni priporočljivo, da bi bil pred zasloni več kot dve uri na dan za zabavo. Seveda ob predpostavki, da dovolj spi, se zdravo prehranjuje, razvija odnose z bližnjimi, se giblje, ima konjičke in je uspešen na šolskem ali delovnem področju. Pri uravnoteženi uporabi digitalne tehnologije torej vsa življenjska področja dobijo ustrezno pozornost in potem za zabavo manjši del dneva preživimo pred zasloni. Pri čezmerni rabi se že kažejo znaki zasvojenosti, a vsakdanje dejavnosti še niso ogrožene, medtem ko je pri zasvojenosti uporaba digitalne tehnologije povsem nenadzorovana, druga življenjska področja, kot je na primer šolanje, pa resno ogrožena,” še pojasnjuje Ahac.
Starše najpogosteje zaskrbi prav zaradi slabih ocen ali izostajanja iz šole. "Vtis je, da šele takrat začnejo težave pri otroku jemati resno. Včasih starši tudi napačno dojemajo naš program kot ukrep za kaznovanje. Vendar tukaj zelo poudarjamo pomen motivacije tako pri otrocih kot pri starših za vključitev v program. Treba je vedeti, da je ta zahteven za vso družino in posega dlje od šolskega uspeha v samo duševno zdravje. Težave z uporabo digitalnih naprav, zaradi katerih starši poiščejo pomoč, so namreč lahko le vrh ledene gore porušenih družinskih odnosov," opozarja psihiatrinja Jerneja Maček.
Otroci, pri katerih prevladuje izrazita nemotiviranost ali imajo akutna telesna in psihiatrična obolenja, se ne morejo vključiti v program. A to ne pomeni, da bodo ostali brez pomoči, zatrjuje Živa Ahac iz Logouta. V tem primeru družini ponudijo drugačno obliko podpore ali pa počakajo, da se motivacija za vključitev v program pri otroku razvije.
Prvi teden na Rakitni je za otroke in mladostnike najtežji, saj jim digitalni odklop – nimajo ne telefona ne računalnika ne televizije – velikokrat sproži negativna čustva. "Z zaslonom si namreč zelo preprosto izboljšajo počutje za krajši čas, a dolgoročno ne rešijo težav, temveč jih samo zamaskirajo. Zato pri odklopu pogosto pride do negativnih razpoloženj, ker ko ugasnejo zaslone, vse prikrito pride na dan," pravi Ahac.
Stiska je lahko tako močna, da otrok oziroma mladostnik program predčasno zapusti. A takšnih primerov do zdaj ni bilo veliko. Imeli pa so tudi tri mladostnike, ki so bivanje na Rakitni na svojo željo podaljšali še za tri tedne, se spominja Martina Kuzman, psihologinja v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna.
Tudi sama ugotavlja, da so otroci in mladostniki ob prihodu na Rakitno običajno brezvoljni, nemotivirani, zdolgočaseni: "Največkrat imajo zelo porušeno strukturo dneva ter zamenjujejo dan in noč. Najzanimiveje je, da veliko spijo. Na drugih programih je običajno zvečer živahno, na oddelku detoksa pa sta mir, tišina, vsak je v svoji postelji že ob 21. uri. Pa tudi čez dan velikokrat poročajo, da so utrujeni, da jim je dolgčas in da bi šli počivat. Dolgčas v bistvu premagujejo s tem, da se umikajo v sobe in spijo," pojasnjuje.
"Otroci doma preživijo pred zaslonom tudi po več ur na dan, 10 ur je že kar običajno. Starši poročajo, da so zaprti v sobo in da se ne pogovarjajo, kot da jih ne bi bilo. Če hočejo z njimi priti v stik, jih otroci odrivajo od sebe." Ob tem nimajo redne prehrane ali pa se prehranjujejo kar pred zaslonom, nekateri celo pozabijo, da je treba iti na stranišče, zanemarjajo osebno higieno, opuščajo prostočasne dejavnosti in izostajajo iz šole.
Struktura dneva je zelo pomembna, in ker je pri digitalno zasvojenih otrocih in mladostnikih običajno porušena, je program oblikovan tako, da se začne z jutranjo in konča z večerno rutino. "Običajno dan začnejo s sprehodom, tudi z dežniki po dežju, ali pa z jutranjo telovadbo, potem pa sledijo različne dejavnosti. Zvečer se pogovorijo o tem, kaj se je dogajalo čez dan, takrat je tudi čas za pisanje dnevnika in sprostitev," razlaga psihologinja Kuzman. Kot pravi, vzpostavljanje strukture otrokom in mladostnikom na začetku povzroča kar precej težav, a na koncu priznavajo, da bi bilo dobro, če bi jo imeli tudi doma.
Rakitna, ugnezdena v naravno okolje, ponuja različne možnosti za sprostitev. Otroci in mladostniki se udeležujejo ustvarjalnih delavnic in športnih dejavnosti, ki so za marsikaterega od njih pravo odkritje, saj so doma pred zaslonom zatrli vse svoje interese.
Posebnost programa Digitalni detox na Rakitni je terapija z živalmi, ki otroke ob navzočnosti terapevtke pomirjajo ter jih učijo potrpežljivosti in nežnosti. Lučaj od glavnega zdraviliškega poslopja je jahalni center, zgrajen z donatorskimi sredstvi Norveške, z dvema konjema in družino hrčkov, za bližnjo ograjo meketajo himalajske koze, zraven se pasejo tri alpake.
A tudi tukaj sprva ne gre vedno vse gladko. "Marsikateri otrok ali mladostnik je na začetku tako otopel, da odklanja stike z živalmi, ko pa zavore postopoma popustijo, so mu v veliko veselje,” razkriva psihologinja.
Pomemben del terapevtske obravnave je učenje socialnih veščin. "Otroci, mladostniki, ki prihajajo k nam, imajo težave pri druženju v živo, navajeni so namreč komunicirati prek zaslonov. Tukaj pa jih življenje v skupini spodbuja k prijateljevanju, tudi prek različnih dejavnosti. In prav to, da imajo priložnost spoznati nove prijatelje in se z njimi povezati, na koncu zelo pohvalijo. Lahko bi rekla, da je spoznanje, kako dragoceni so stiki v živo, eden od najpomembnejših dosežkov progama Digitalni detox," je prepričana Martina Kuzman.
Strokovna ekipa v Mladinskem klimatskem zdravilišču Raktina je raznolika in vključuje psihologe, zdravnike, specialista otroške in mladostniške psihiatrije, medicinske sestre, zdravstvene tehnike, delovno terapevtko, terapevtko, ki dela s konji, športnega pedagoga, likovno pedagoginjo ter socialno delavko.
Obravnava otrok je individualna in skupinska s psihoedukacijskimi in pogovornimi terapevtskimi skupinami, na katerih se z mladostniki pogovarjajo o njihovih stiskah in jih seznanjajo z zdravo uporabo digitalnih naprav.
Ker otroci in mladostniki na Rakitni nimajo svojih telefonov, imajo zvečer možnost, da so v stiku s starši po hišnem telefonu. S starši se srečujejo ob petkih, ko strokovnjaki iz Logouta na Rakitni vodijo skupino za starše, najprej brez otrok in potem še ob njihovi navzočnosti.
Konec drugega tedna imajo na Rakitni tako imenovani terapevtski vikend, ko otroci in mladostniki v petek popoldne skupaj s starši odidejo domov in se vrnejo v ponedeljek zjutraj. Starše na ta izhod pripravijo v Logoutu, otroke pa na Rakitni. "Predlagamo jim nekatere dejavnosti, tudi sami načrtujejo, kaj bodo počeli. Digitalnih naprav naj ne bi uporabljali in starše zelo spodbujamo, da dejansko ne popustijo pri tem. Moram reči, da nimamo slabih izkušenj," pravi psihologinja Kuzman.
Na Rakitni poteka tudi pouk, in sicer poldrugo uro na dan, seveda brez računalnikov, samo s knjigami in zvezki, pojasnjuje. "Veliko otrok ne hodi več v šolo, zato si prizadevamo, da znova pridejo v stik z njo. Tisti, ki pa jo še obiskujejo, lahko na Rakitni vzdržujejo šolsko kondicijo."
Medtem ko je otrok ali mladostnik na Rakitni, se z njegovimi starši ukvarjajo v Logoutu.
"Enkrat na teden se s starši v naših prostorih pogovarjamo o njihovi vlogi pri razvoju digitalne zasvojenosti pri otroku in kako ravnati, da bi se spremembe, dosežene na Rakitni, doma obdržale," pravi Živa Ahac iz Logouta. "Dober pristop je, da se starši zanimajo za otrokovo digitalno dejavnost, ob tem seveda, da so tudi sami dober zgled ter da pravočasno uvajajo pravila in dogovore glede uporabe digitalnih naprav. Starši so tisti, ki morajo postavljati meje, ker se otroci ne morejo sami omejevati in se tudi ne bodo. Hkrati morajo poskrbeti, da otroci dovolj spijo, se zdravo prehranjujejo in dejavno preživljajo prosti čas, tudi z družino."
"Starši so vzor," pritrjuje psihologinja Martina Kuzman. "Otroci so zelo kritični in velikokrat rečejo, da se starši jezijo nanje zaradi pretirane rabe digitalnih naprav, sami pa delajo enako – telefon imajo ves čas pri sebi, in ko zazvoni, se takoj oglasijo." Nekateri starši imajo velikokrat tudi odklonilen odnos do določenih digitalnih dejavnosti, na primer do igranja videoiger, ne vidijo pa časa, ki ga sami preživijo pred televizijo, dodaja Živa Ahac.
Kot pojasnjuje, se obravnava otrok in mladostnikov z njihovim prihodom domov ne konča. V Logoutu sledita še najmanj dve srečanji z družino, prvo po enem ali dveh tednih, drugo po treh mesecih. "Po potrebi se z družino sestanemo tudi večkrat oziroma se potem ta družina ali mladostnik vključi v enega od naših svetovalnih programov, tako da jim nudimo podporo v domačem okolju."
Ključnega pomena pri tem, ali bo mladostnik zmogel vztrajati pri pozitivnih spremembah, doseženih na Rakitni, so prav starši. “Vemo, da je zdravljenje kakršne koli odvisnosti dolgotrajen proces. Ko se bo otrok vrnil domov, bo potreboval podporo staršev. Ne gre namreč zgolj za to, da se otrok vključi v program in se po treh tednih vrne z nekimi spremembami v vedenju, ampak jih je treba doma tudi utrjevati," opozarja psihiatrinja Jerneja Maček.
Program Digitalni detox je mlad, zato na Rakitni in v Logoutu izkušnje še nabirajo.
"Opazili smo, da se otrokom in mladostnikom uredi ritem spanja, tudi osebne higiene, nekateri na novo odkrijejo ali pa se znova lotijo dejavnosti, ki so jih včasih radi počeli, posledično se skrajša čas, preživet pred zasloni. Starši velikokrat pravijo, da se je otroku vrnila življenjska energija, da se je začel pogovarjati, ljudi gleda v oči, postal je družaben, vrnil se je v šolo, sam od sebe pelje psa na sprehod, kar se prej ni nikoli zgodilo," z nasmehom pove Živa Ahac iz Logouta.
"Digitalna tehnologija je tukaj in naučiti se moramo živeti z njo," končuje. "Ob zdravi, uravnoteženi rabi nam je lahko v korist. A kadar jo uporabljamo čezmerno, se vsi njeni pozitivni učinki izničijo."