Epidemija, ki so jo s psihološkega vidika številni primerjali z vojno, ni pokazala toliko tega, da znamo stopiti skupaj, kot to, da ne moremo živeti drug brez drugega. Toda kako bomo občutili posledice te hitre prilagoditve novim razmeram? Kako nas je epidemija spremenila?
"Med epidemijo so se ob intenzivnejših odnosih pokazale stvari, ki smo jih tako dolgo pometali pod preprogo. Zdaj so prišle na dan (...) Prav tako smo začeli ceniti nekaj, kar je bilo prej samoumevno," pravi psihologinja Špela Reš z Logouta, centra za brezplačno zdravljenje zasvojenosti s spletom, ki ga podpirata ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ministrstvo za zdravje.
Ob tem opozarja na več čustvenih stisk, tudi zaradi pomanjkanja zasebnosti, ali pa zato, ker nismo mogli videti ljubljene osebe, ki je živela v drugi občini; čustvena stiska je bila pri nekaterih mladostnikih celo tako velika, da jih je vodila v poskus samomora in samopoškodbe. Med epidemijo pa se je skrb vzbujajoče povečala tudi odvisnost od zaslonov in igranja iger.
Učenci in dijaki so se po štirih mesecih šolanja na daljavo vrnili v šolske klopi. Kaj vas kot psihologinjo in svetovalko ob tem najbolj skrbi?
Najmanj me skrbi primanjkljaj znanja, ki je v tem letu zagotovo izostalo, bolj me skrbijo psihološka plat, kognitivne sposobnosti, saj so bili veliko za zasloni. Čezmerna uporaba zaslonov negativno vpliva na pozornost in koncentracijo. Šola na daljavo ni bila zasnovana sistemsko, ampak z danes na jutri, kar pomeni, da so učenci in dijaki zelo pogosto prehajali med vsebinami, saj so menili, da je predavanje dolgočasno ali da jim ni treba sodelovati.
Med katerimi vsebinami?
Predvsem zabavnimi, kot so YouTube, videoigre, na telefonu TikTok.
Kaj pa je oziroma bi lahko ali bi moralo skrbeti učence in njihove starše?
Učence skrbijo ocene, pomanjkanje znanja. Zato so tudi kar malo panični, saj vedo, da so zdaj ocene pridobili na malo lažji način, in ne vedo, kako bodo zadržali takšno raven ocen, kako se bodo vrnili v učno kondicijo. Tudi starše skrbijo predvsem ocene in šolski uspeh njihovih otrok. Moralo pa bi jih skrbeti, kako je to leto izolacije vplivalo na njihovo samopodobo, socializacijo in čustvovanje.
Ko sem se pogovarjala z dijaki, so mi bolj kot to, da so učno snov slabše osvojili, dejali, da so pogrešali socialne stike. Kako to komentirate?
V tem starostnem obdobju se mi zdi to naravno, saj so socialni stiki – kam pripadam in kakšen bo odziv vrstnikov name – njihova prioritetna razvojna naloga, zato razumem, da jim je to najbolj manjkalo.
Morda me je odgovor presenetil, saj te mlajše generacije delujejo resnejše, kot sta bili še dve generaciji pred njimi, nekoliko zrelejše, preudarnejše, Srbi imajo za to lep izraz starmal. Rojeni so z digitalno tehnologijo, zdeli so se bolj introvertirani in družbeno odmaknjeni, pa očitno sploh niso takšni, in to je epidemija pokazala. Bi se strinjali s tem?
Ko ste ravno omenili introvertirane otroke, je tudi mene presenetilo, da so začeli pogrešati stike. Fantje in dekleta, ki hodijo k meni na svetovanje, celo tisti najbolj introvertirani, so začeli govoriti "joj, kako bi šla v šolo, samo zaradi frendic", zato bi si morali zastaviti vprašanje, ali so resnično tako introvertirani. Vendar veste, socialni stik je pomemben za človeka, ne glede na to, ali je ekstra- ali introvertiran.
Pa bi lahko to pomanjkanje socialnega stika kakor koli spremenil generaciji Y in Z?
Ne vem, ali bi podajala takšne sklepe, bomo videli.
V zadnjem letu ste obravnavali tudi primere poskusa samomora in samopoškodovanja, saj fant in dekle zaradi prepovedi prečkanja občin nista smela biti skupaj. Kako ste razrešili te primere?
Te primere smo razrešili z zelo intenzivno pomočjo, srečanja so bila tudi večkrat na teden, in to s celotno družino, prav tako pa smo v postopke vključili druge službe; pediatrično kliniko in pedopsihiatre, ki so v določenih primerih predpisali tudi antidepresiv, da se je zadeva umirila toliko, da smo sploh lahko začeli terapevtsko delo. Spet v nekaterih primerih pa so se mladostniki znašli sami: sedli na kolo in se odpeljali v drugo občino. V nekem primeru so starši pripeljali dekle, da je pri fantu živelo 14 dni.
Katerih primerov stisk ste med epidemijo obravnavali največ, kdo se je na vas obračal?
Najpogosteje so se na nas obračali starši, da so otroci in mladostniki preveč za zasloni, da težko sledijo šoli, da jih tudi sami težko nadzorujejo pri čezmerni uporabi videoiger in drugih zabavnih vsebin. Po vsebinski plati ta vidik ni prav nič odstopal od stanja pred epidemijo.
No, verjetno se je zvišal obseg?
Da, obseg se je zagotovo povečal, v letu 2020 za skoraj 30 odstotkov.
Kakšne stiske pa so imeli starši?
Predvsem glede svojega dela in s produktivnostjo v službi. To je sicer manjkrat predmet naših obravnav, a v procesu svetovanja se marsikaj odpre. Pri nekaterih pa sem opazila tudi, da niso imeli prostora za umik, niso imeli zasebnega prostora. Družine so bile veliko skupaj, nekatere živijo v manjših stanovanjih, mladostniki so si delili sobe s sorojenci. Ta nenehna nasičenost z odnosi je bila težavna in je vodila v stisko.
Ste lahko konkretni?
"Joj, mami mi gre že na živce, zakaj ne gre v službo, pa ima možnost delati v pisarni, ves čas je doma!" so mi dejali otroci. Mama pa po drugi strani: "Joj, sploh si ne upam v službo, ker ne vem, kaj bo s ta malim. Ne vem, ali bo ves dan igral igre, bo sploh šel v šolo, moram biti doma, da ga gledam, da imam nadzor." Zdaj sem povedala zelo po domače, a vsi potrebujemo prostor za umik.
Bi lahko epidemija v tem pogledu vplivala na odnose v družini?
Družine, ki so bile povezane in imajo dobre strategije spopadanja s stresom, so se verjetno še bolj povezale. Družine, ki so bile disfunkcionalne že pred epidemijo, pa so to lahko še bolj poglobile. Menim, da je epidemično leto močno vplivalo na družino kot na celico, pozitivno in negativno.
Zagotovo je bilo to leto še toliko težje za otroke, katerih starši so se ločili: ob sebi niso imeli prijateljev, da bi jim zaupali svojo stisko, niso se mogli zamotiti, kot bi se v šoli. Prav tako so lahko imeli prijatelje ali stare starše v drugi občini in niso mogli k njim po tolažbo.
Tudi sama sem v praksi opazila, da je bilo ločitev več, čeprav seveda to težko posplošim. Med epidemijo, ob intenzivnejših odnosih, so se pokazale stvari, ki smo jih tako dolgo pometali pod preprogo. Zdaj so prišle na dan. Družine, ki so se s tem spoprijele ali si poiskale pomoč – psihosocialna pomoč je bila ves čas dostopna, sicer on-line, a bila je –, so to lažje prebrodile.
Verjetno pa je odvisno, koliko je bil otrok star, desetletnik bi to lahko bolj potisnil vase, saj zadeve ni predelal in na zunaj stiske sploh ne kaže. Na kaj naj bodo starši ali skrbniki pozorni pri tako majhnih otrocih?
Ločitev ima v vsakem primeru hude posledice za otroke. In ker je ločitev partnerjev ločitev družine, je prav, da se otrokom pojasni na starosti primeren način. Pri mladostnikih, starejših od 15 let, so ti že dovolj zreli, da določene stvari razumejo: kaj bomo zdaj, kako bomo živeli, kakšni bodo stiki? Nujen je pogovor.
Z desetletnikom pa na njemu razumljiv način. Najslabše je pred otrokom ignorirati temo ločitve in je ne obravnavati. Mlajši otrok bo stisko pokazal psihosomatsko. Bolela ga bosta trebušček, glava, imel bo prebavne težave, nočne more. Zato je pogovor o ločitvi tudi z mlajšimi otroki nujen, pri čemer je zelo pomembno, da starš otroku pojasni, da za ločitev ni kriv on, da ga imata oba starša še vedno zelo rada, da ločitev ne pomeni odločitev za enega od staršev. Starši si lahko pomagajo z različno literaturo na to temo ali pa se odločijo za podporo strokovnjaka.
Med epidemijo je bilo zaznanega tudi več nasilja v družinah.
Da, tudi takšne primere smo imeli, v nekaterih primerih je posredovala policija, v drugih center za socialno delo in seveda terapevtske skupine. Pomembni so bili predvsem pogovori, družinska srečanja in priprava boljše strategije, recimo kaj bomo naredili naslednjič, ko bodo podobne razmere, kako se bomo odzvali?
Kako drugače pa smo obravnavali smrt med epidemijo, marsikdo je v tem času izgubil svojega bližnjega, morda očeta ali mamo, dedka ali babico, otroka, sestro ali brata?
Marsikdo je v zadnjem letu izgubil pomembno osebo. Tudi sama sem letos izgubila babico in dedka. Doživljanje smrti je bilo drugačno, obremenjeno z dodatno stisko, stisko, povezano z epidemijo. Proces žalovanja je bil površen in nekaterim se od svojcev pravzaprav še niti ni uspelo dostojno posloviti ter s tem zagnati procesa žalovanja.
Pa je epidemija sploh prinesla tudi kakšen svetel trenutek?
Plusov je kar nekaj. Zdaj smo začeli ceniti nekaj, kar je bilo prej samoumevno, kot je iti na kavico na sonček s prijateljico ali hoditi v šolo, kar je bilo prej večini neprijetno, na koncu so bili že protesti in pobude za vrnitev v šolo (…) Poleg tega pa so začeli otroci konstruktivneje uporabljati naprave. Čeprav so vešči igranja iger, YouTuba in drugih aplikacij, so, ko so v šoli pred seboj dobili Wordov dokument, zmrznili. Malo karikiram, seveda, a funkcionalne rabe je bilo prej veliko manj. Zdaj so se naučili pregledovati spletno pošto, odpirati dokumente, uporabljati PowerPoint, spletne platforme za komunikacijo. To je plus, pa ne le pri učencih in dijakih, ampak tudi pri učiteljih, ki so morali pripravljati ves ta material. To se mi zdi dobro.
Pristop je bil bolj študentski.
Absolutno, čeprav nekateri sploh še niso bili zreli za kaj takšnega. Pozitivna stvar pa je tudi ta, da so se morali tisti starši, ki so si prej zatiskali oči, zdaj spoprijeti s tem, koliko je njihov otrok na napravi, in so morali začeli to uravnavati. Večina je namreč naprave uporabljala čezmerno.
Čezmerno kot v koliko urah?
Za odraslega človeka je priporočena uporaba digitalnih vsebin za zabavo, torej za dejavnosti, ki so namenjene sproščanju, približno dve uri na dan. Ni pa čas za zasloni glavno merilo. Pomembnejše je uravnavanje zaslonskih in nezaslonskih dejavnosti. Na primer, če sem za zasloni skupaj tri ure na dan, je pomembno, da sem potem tri ure tudi v nekih nezaslonskih dejavnostih, kot so gibanje, druženje v živo, branje, ustvarjanje.
Skupina strokovnjakov je konec lanskega leta postavila prve slovenske smernice za uporabo zaslonov, pri čemer je priporočen čas odvisen od starosti, v čas pa so všteti vsi zasloni, tudi televizija.
Do drugega leta je uporaba zaslona odsvetovana. Od dveh do petih let je to manj kot eno uro na dan ob navzočnosti staršev. Pri tem bi rada poudarila, da je odmerjeni čas uporabe pri dvoletniku manjši kot pri petletniku, s starostjo se čas sorazmerno povečuje. Med 6. in 9. letom je v povprečju priporočena ena ura na dan, med desetim in 12. letom ura in pol, med 13. in 18. letom ter za odrasle pa do dve uri na dan, in znova, odmerjeni čas se stopnjuje glede na starost.
V primerih, ki jih obravnavate vi, pa imajo koliko ur na dan?
Zelo različno, tudi 12 ali 15 ur. V času korone so bili mladostniki za zasloni v povprečju od tri do pet ur, v kar ni vključen čas, namenjen šolanju na daljavo. Govorim o mladostnikih nasploh, ne o tistih, ki so zasvojeni s spletom.
Nekateri otroci prvega triletja so dobili med epidemijo svoj prvi telefon, ki ga sicer ne bi, saj so bili sami doma, ali prvo tablico, ki je sicer ne bi. Starši po epidemiji otrok verjetno ne morejo postaviti na mesto pred epidemijo, češ "stara si šele devet let, ne boš imela telefona", ko pa ga je imela vse leto. Kaj zdaj, kako naprej?
Da, to se je zgodilo, in imate prav, da je skorajda vsak dobil svojo pametno napravo, zato je treba čim prej postaviti pravila in dogovore, sploh v prvi in drugi triadi, ko morajo starši povedati, kakšna so pravila. Presoditi morajo, koliko časa bo otrok na napravi, katere vsebine so primerne zanj, v katerem prostoru bo in kdaj. To mora kot pravilo predstaviti otroku, ampak kot pomoč in zaščito, in ne kot kritiko ali splošno prepoved.
Prav tako priporočam, da je dogovor glede uporabe zaslonov kar družinski in velja za vse družinske člane, češ mi kot družina ne bomo uporabljali telefona za mizo, ko jemo kosilo, s telefonom ne bomo hodili v kopalnico, ponoči ga ne bomo imeli v spalnici. Veliko stvari je lahko vezanih na celotno družino in tukaj so lahko otroci in mladostniki veliko bolj motivirani, če ta pravila veljajo za vse, in ne samo za zanj ali zanjo, kar sporoča, da so samo oni tisti, ki imajo "težave".
Ko ste ravno omenili kopalnico, slišala sem tudi za primere, ko so se odrasli "umaknili" na stranišče, kjer so po eno uro igrali igre na telefonu. To je verjetno ta pobeg, umik, o katerem ste govorili. Kako pa je z odvisnostjo z zasloni pri odraslih, sploh med epidemijo, ob pomanjkanju stikov in druženja? Hitro nas lahko odnese na strani z oblačili, na Instagram, v igranje iger, nenehno spremljanje elektronske pošte, novic, Twitterja. Kako lahko preverimo, ali imamo s tem težavo, pa se tega sploh ne zavedamo?
V svojih programih obravnavamo tudi odrasle in starejše, ki so čezmerno za zasloni ali so z njimi zasvojeni. Ker so spletne zabavne vsebine sprogramirane na način, da pritegnejo in zadržijo uporabnika, če ga spodbudijo k trošenju denarja, še toliko bolje, tudi odrasli pogosto razvijejo zasvojenost. Pa ne gre vedno za zasvojenost, včasih so tudi žrtve goljufij ali drugih spletnih zlorab.
Katere starostne skupine so jo med epidemijo najslabše odnesle?
Zagotovo starostniki, ki so bili veliko sami ali zaprti v domovih, z vidika mlajše populacije pa vrtčevski otroci in prva triada šole. Ti so bili najbolj na udaru. Saj najstniki tudi, a ti so našli način za druženje, bodisi na Teamsih, na Viberju, pri mlajših pa to ni bilo tako preprosto.
Če sva začeli s pozornostjo in koncentracijo, pa tako tudi končajva; več raziskav je namreč pokazalo na hud upad obojega pri šolarjih. Kaj napovedujete za naprej?
Menim, da se bo njihova motivacija izboljšala že s tem, ko bodo v razredu s svojimi sošolci, s katerimi se bodo primerjali, koncentracijo pa bodo dobili postopoma z usmerjenim učnim delom, za kar bodo poskrbeli njihovi učitelji. Primanjkljaje bo mogoče nadomestiti, a le z usmerjenim strokovnim in pedagoškim delom.