Ko govorimo o Madžarski, seveda ne moremo mimo tega, da je njen del tudi majhno območje, 94 kvadratnih kilometrov v obliki trikotnika, kjer živi slovenska manjšina. Gre za Porabje in porabske Slovence. Zaradi zgodovinskih okoliščin so se jezikovno in kot skupnost izoblikovali na svoj način ter se obdržali na svojem koščku zemlje. A številke v popisih prebivalstva, predvsem pa stanje na terenu kažejo, da položaj danes ni rožnat.

Pregled zadnjih dveh popisov prebivalstva na Madžarskem nam namreč razkrije, da se je leta 2001 3.180 prebivalcev izreklo, da je njihov materni jezik slovenski, 3.025 pa se jih je opredelilo za slovensko narodnost. 10 let pozneje, torej leta 2011, pa je slovenščino kot materni jezik izbralo le še 1.723 prebivalcev, za slovensko narodnost pa se jih je izreklo 2.385. Porabska slovenščina, samosvoje arhaično narečje, torej izginja, vse manj je govorcev tega posebnega jezika. Glede na vse, kar je ta prostor prestal v zgodovini, je to res žalostno spoznanje.

Samosvoj jezikovni in kulturni razvoj
Porabski Slovenci niso bili nikoli del enotne skupnosti z večinskim slovenskim narodom, tudi v času Avstro-Ogrske so spadali pod ogrski del monarhije, nato pa jih je razmejitev držav po 1. svetovni vojni dodelila Madžarski. In tam so ostali.

"Tisočletna ločenost od preostalih Slovencev v avstrijskih deželah je povzročila samosvoj jezikovni in kulturni razvoj ogrskih Slovencev. Njihovo panonsko narečje, ki je imelo vse do združitve z matično domovino in ima v Porabju še danes vlogo regionalnega knjižnega jezika, od osrednjih slovenskih narečij odstopa v glasoslovnem in intonacijskem pogledu, večja razhajanja pa so opazna tudi v besedišču," opisuje posledice ločenosti od matičnega naroda porabski zgodovinar in novinar Dušan Mukič. Slovensko narečje se je v okvirih ogrske države skozi stoletja ohranjalo predvsem v Cerkvi, verskih šolah in na domovih.

Kako zelo se je njihov vsakdanji jezik razlikoval od preostalega območja čez Muro, po Mukičevih besedah ilustrira evangeličanski pastor Števan Küzmič. V Predgovoru pred svojim ’Nouvim zakonom’ – prevodom Nove zaveze v prekmurščino iz leta 1771 – zapiše, da je moral prevod iz stare grščine v svojo materinščino opraviti zato, ker njegovi rojaki Trubarjeve in Dalmatinove predstavitve Svetega pisma le težko razumejo.

"Evangeličanskim in katoliškim duhovnikom se gre zahvaliti, da sta se slovenska zavest in pripadnost jeziku ohranili vse do razpada avstro-ogrske monarhije, tudi v najtežjih obdobjih madžarizacije od zadnjih desetletij 19. stoletja dalje, ko so asimilacijo ogrskih Slovencev pospeševali tako prek društev in uprave kakor tudi Cerkve in šolstva," poudari naš sogovornik.

6.000 Slovencev ostane za mejo
Novo obdobje je nastopilo po koncu 1. svetovne vojne. Skupna monarhija je razpadla, na pariški mirovni konferenci so začrtali nove meje Evrope. Pogodba med Madžarsko in zmagovalnimi državami antante je bila podpisana 4. junija 1920 v dvorcu Triannon, mejo z novonastalo Kraljevino SHS pa je zarisala po razvodju rek Rabe in Mure. Prvič so tako razdelili nekdaj enovito pokrajino in v drugi državi pustili okoli 6.000 Slovencev, ki so jih od tedaj imenovali rabski ali porabski Slovenci. Teh devet slovenskih vasi (Slovenska ves, Sakalovci, Dolnji Senik, Gornji Senik, Števanovci, Otkovci, Andovci, Verica in Ritkarovci) je po Mukičevih besedah sicer imelo naravno gospodarsko in upravno središče v Monoštru, ki je bil že tedaj naseljen skoraj izključno z Madžari, a ne smemo pozabiti, da porabske vasi stikov s preostalim madžarskim zaledjem niso imele.

"O kakšni zaščiti manjšin med obema svetovnima vojnama težko govorimo na Madžarskem. Med letoma 1920 in 1945 so sicer v porabskih vaseh pri pouku uporabljali narečno ’Vend-slovensko knigo čtenjá’, slovensko materinščino pa sta v glavnem ohranjali le Cerkev in družina. Mačehovska, nerodovitna zemlja je prebivalce majhne slovenske pokrajine silila v izseljevanje, tisti, ki so ostali doma, pa so ob mučnem obdelovanju majhnih njiv dopolnilni zaslužek našli v prodaji sadja in jajc oziroma lovu na brinjevke," opisuje Dušan Mukič.

V drugo svetovno vojno so porabski Slovenci spet stopili kot madžarski vojaki, nato pa so jih nove mirovne pogodbe znova pustile na ozemlju Madžarske. Takoj po vojni so bili odnosi med komunistično Jugoslavijo in komunistično Madžarsko še vzpostavljeni, kar je pomenilo, da so dovolili ustanovitev "Demokratične zveze južnih Slovanov na Madžarskem". "V tistih letih so organizirali celo tečaje za narodnostne učitelje južnoslovanskih jezikov," poudari Mukič. A vse se je spremenilo po informbirojevskem sporu leta 1948. "Porabski Slovenci so se morali izreči, da zavračajo politiko ’psa na verigi imperialistov’ in odobravajo stališče Madžarske delavske stranke."

Delovna taborišča, ožičena meja
Začelo se je temno in težko obdobje, še posebej za narodnostne manjšine. Dušan Mukič tako pripoveduje, da je sicer Porabje zaradi dvoje obmejne lege ušlo vsesplošni kolektivizaciji, v slovenskih vaseh sta dve tretjini zemlje ostali v zasebnih rokah, a to je bil razlog, da so "kulake – veleposestnike", ki so seveda imeli le za prgišče večja zemljišča kot drugi, od leta 1950 naprej izseljevali v delovna taborišča v pustinjo Hortobágy na vzhodu Madžarske, od koder so se lahko vrnili šele po smrti Stalina – a ne v svoje domače vasi. Deportacije so bile povezane tudi z narodnostjo Slovencev, ki so jih v tistih časih imeli za Titove agente.

Posebna zgodba je bila meja. Z izrazom železna zavesa je Winston Churchill takoj po vojni opisal simbolično razdelitev Evrope na Zahod in Vzhod, a na jugoslovansko-madžarski meji je ta izraz dobil konkretno fizično obliko. Težko si je zamisliti, da je bila meja med nekdaj nedeljivo povezanim območjem zdaj sestavljena iz žičnate ograje, minskega polja, preoranega mejnega pasu in nadzornih pasov znotraj države. 15 kilometrov od meje se je začelo obmejno območje, kamor je bilo dovoljeno vstopiti le s posebno dopustnico – tudi v nekatere porabske vasi.

Nekaj porabskih Slovencev je tedaj prebegnilo na jugoslovansko stran, kar je povzročilo težke okoliščine za njihove družine, hkrati pa je položaj spisal takšne žalostne zgodbe, da nato sin ni mogel niti na pogreb svoje matere in ga opazoval z druge strani zastražene meje. Po budimpeški revoluciji 23. oktobra 1956 so se meje za kratek čas odprle na Zahod in, kot poudarja Mukič, je porabsko ozemlje tedaj izgubilo 10-12 odstotkov prebivalstva. Težnje po svobodi so kmalu zatrli. "Porabci so živeli v svojem obmejnem pasu, izolirani ne le od sosednjih Avstrije in Jugoslavije, temveč tudi od drugih predelov Madžarske. Ta odmaknjenost je povzročila konzerviranje družbene in lastniške strukture ter tradicionalnega načina življenja in – paradoksalno – tudi ohranitev slovenskega jezika v sporazumevanju."

Ni pritiska, lažja je asimilacija
V 70. letih so se razmere sprostile, Porabci so začeli odhajati na študij v Ljubljano in Maribor. A izborjena svoboda po letu 1989 je začela pospeševati asimilacijo majhne slovenske skupnosti. Čeprav so se v 90. letih vzpostavile organizacije, ki skrbijo za ohranitev slovenskega jezika, identitete in kulturnega izročila v najskrajnejši slovenski pokrajini, pa se ti vse redkeje prenašajo iz generacije v generacijo. V šole so uvedli izobraževanje v knjižni slovenščini, ki je porabski Slovenci takrat zaradi izoliranosti skoraj niso poznali. In prav to, da v šolah niso uporabili porabščine kot mostu do knjižnega jezika, je bila največja napaka, je v intervjuju za TV Slovenija opozoril učitelj in književnik Franci Just.

Tudi drugi naši sogovorniki jezikovni prepad med starejšo generacijo, ki govori porabsko, srednjo generacijo, ki se je knjižne slovenščine učila v šoli, a se je niso naučili, in mlajšo generacijo, ki jo je težko navdušiti nad jezikom, ki ne zagotavlja služb (v nasprotju z nemščino), izpostavljajo kot največjo težavo današnjega porabske skupnosti.

"Moja mama in oče sta po narodnosti Slovenca, a smo se v družini zelo malo pogovarjali v slovenščini. Pogovarjala sta se med sabo in z babico in dedkom, z otroki pa ne. Moja babica na primer ni znala nobene besede madžarsko, pogovarjala se je le v porabščini. Srednja generacija torej še govori porabsko narečje, mladi pa zelo malo. Porabščina je tak arhaični jezik," vsakdanjo realnost opiše Nikoletta Vajda, ki se je na študij odpravila v Ljubljano in se nato odločila, da se vrne v svoje domače Porabje.

Tudi Marijana Sukič, urednica časopisa Porabje, ki izhaja vse od leta 1991, in sicer tako v knjižni slovenščini kot v porabskem narečju, ugotavlja, da je med mlajšimi, sploh med osnovnošolci, zelo težko najti sogovornika v slovenskem jeziku. "Tudi srednjo generacijo, ki večinoma še govori narečje in se je učila tudi knjižni jezik na šoli, a žal se ga ni naučila, je vse težje nagovoriti. Pri njih je težava, da zahtevnejših vsebin ne morejo posredovati v narečju, knjižno se niso naučili dovolj in se tega tudi zavedajo ter velikokrat sramujejo, zato se rajši izogibajo pogovorom."

Kako to spremeniti? Kako zajeziti drastično upadanje uporabe slovenščine – v narečni ali knjižni obliki? "To je zelo težko vprašanje. Pri oživljanju slovenskega jezika v Porabju bi morali sodelovati vsi dejavniki: začeti bi morali pri družinah, ozaveščati predvsem starše in stare starše, naj govorijo – "gučijo" – s svojimi otroki, vnuki, šola bi morala imeti pozitiven odnos do slovenskega jezika, pri tem bi lahko s slovenskimi kadri veliko več pomagala Slovenija," odgovarja Marijana Sukič, ki sodeluje tudi pri izredno pomembni knjižni zbirki Med Muro in Rabo, v sklopu katere že vrsto leto izhajajo nova dela domačih prekmurskih in porabskih avtorjev v dveh različicah: v knjižnem jeziku in porabskem narečju.

Madžarska oblast naklonjena manjšinam
Dušan Mukič, ki pri madžarski televiziji pripravlja program Slovenski utrinki, ob tem poudarja, da so se v zadnjih devetih letih začeli novi časi v politiki madžarske države do narodnostnih skupnosti. "Finančna podpora trinajstim domačim narodnostim – tako tudi slovenski – se je skoraj početverila, projekti, ki so v mrtvilu čakali desetletje, denimo povezovalna cesta Verica–Gornji Senik, so danes izvedeni. Narodnostne institucije, ki jih vzdržuje Državna slovenska samouprava – to so obe dvojezični osnovni šoli in trije vrtci, Radio Monošter ter Slovenska zbirka –, so deležne pravočasnega in sistemskega financiranja. Za kakršno koli obnovitveno delo se najdejo sredstva, za madžarsko državo so narodnostni predstavniki pomembni sogovorniki. Po petindvajsetih letih parlamentarizma smo Slovenci dobili svojo zagovornico v madžarskem parlamentu, ki sicer zaradi nizkega števila svojih volivcev pravice do glasovanja nima, je pa s svojo navzočnostjo v najvišjem zakonodajnem telesu madžarske države izborila že marsikatero ugodnost za svojo slovensko skupnost," našteje.

Jezik bi moral imeti tudi gospodarsko vrednost
Ob madžarski državi so dejavne tudi narodnostne organizacije, ki navezujejo stike s sosednjo prekmursko pokrajino, vabijo medse umetnike, sodelujejo pri organizaciji skupnih taborov in podobno. Toda vse to je premalo, da bi lahko zadržali mladi rod. Sogovorniki se strinjajo: potreben bo tudi gospodarski preboj. "Sama sem se s študija vrnila v Porabje, ker sem imela zagotovilo, da bom tukaj dobila službo. Začela sem delati za časopis Porabje. Seveda je velik del tudi družina, saj sem nanjo zelo navezana," svojo odločitev pojasni Nikoletta Vajda, ki je trenutno zaposlena kot sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem in doda, da je v Porabju za mlade premalo možnosti, veliko jih gre zato delat v Avstrijo.

Tudi Dušan Mukič, ki je kot Nikoletta študiral v Ljubljani in se nato vrnil, ugotavlja, "da se šele v zadnjih letih čuti nekakšna rahla štipendijska politika, ki pa bi jo bilo treba okrepiti. V sedemdesetih letih so se v Ljubljani izobraževali le bodoči učitelji in profesorji slovenščine. Po liberalizaciji izbire študijskih smeri smo dobili etnologe, novinarje, zgodovinarje in kulturologe, mogoče pa so bile le premalo zastopane bolj praktične smeri. K sreči najdemo danes že srednješolce, ki se odločajo za študij ekonomije ali turizma v Sloveniji, kajti tudi take strokovnjake krvavo potrebujemo. Skupnost ima pravico, da ugotovi, kakšni kadri ji primanjkujejo, in spodbuja usposabljanje teh."

Spomnil je na trenutno najaktualnejši projekt: pod taktirko Državne slovenske samouprave se pripravlja kompleksen, večletni Razvojni program slovenskega Porabja, s katerim želijo posodobiti gospodarstvo, turizem in infrastrukturo v Porabju. "Tako lahko morda zajezimo odseljevanje mladih iz Porabja. Seveda pa vse gospodarske dejavnosti ne pomenijo veliko, če medtem slovenski jezik odrinemo na rob izumrtja," poudarja ob tem.

Prav zato bi po besedah Marijane Sukič slovenski jezik moral imeti neko gospodarsko vrednost, da bi torej v kakšnem slovenskem podjetju v Porabju lažje dobil delo, če bi govoril slovensko. "To bi veliko pomagalo pri revitalizaciji jezika. Če se lahko Porabci v letu, dveh v Avstriji naučijo nemško, zakaj se ne bi tudi slovensko, če bi "živeli" od njega," se je upravičeno vprašala.

"Porabje ni tako daleč!"
Da bi torej ohranili našo najbolj izpostavljeno narodnostno manjšino, bo treba delovati v skupnem interesu na vseh ravneh. Tako na primarnem področju, v družinah (ker je vse več mešanih zakonov, v družinah vse pogosteje prevlada uporaba madžarščine, opozarja Nikoletta Vajda), kot najvišjih ravneh sodelovanja med sosednjima državama. "Če je še kje kaj storiti, je to morda ozaveščanje slovenske javnosti o slovenskem značaju pokrajine v okolici Monoštra. Kot namreč žalostno opažamo, je za povprečnega prebivalca Ljubljane že Prekmurje neka odmaknjena dežela, kaj šele Porabje s svojimi šestimi vasmi. Nekoč je k nam pripotovalo več avtobusov šolarjev iz Slovenije na leto, danes jih nekako pogrešamo. In tudi odraslih obiskovalcev imamo zmeraj manj. Kajti turizem je edina prava priložnost za Porabje. Zaradi vključenosti v Narodni park Őrség je v pokrajini tako rekoč onemogočena ustanovitev kakršne koli tovarne, poudarek ostaja na mehki, zeleni industriji," potrka na vest Slovencev z druge strani Rabe Dušan Mukič.