Na 13. etapi Dirke po Franciji od Marseilla do Carpentrasa v dolžini 211,5 km je kolesarje v veliki vročini čakal Mont Ventoux (1912 m), strah vzbujajoč vzpon v Provansi, ki je dolg kar 21,8 km s povprečnim naklonom 7,4 odstotka. Že velikokrat je odločal o skupnem zmagovalcu Toura.

29-letni Simpson je vozil za ekipo Peugeot BP Englebert, zelo si je želel približati vodilnemu Rogerju Pingeonu, ki je nato dirko tudi dobil. V peklenski vročini je vzel amfetamine, že pred etapo pa si je v bidon nalil tudi vino. Uspelo se mu je zadržati v skupini vodilnih, nato pa je proti vrhu klanca popustil in se znašel v zasledovalni skupini z minuto zaostanka.

Mehaniku ga ni uspelo prepričati, naj odneha
Kilometer pred vrhom "plešaste gore", ko že zdavnaj ni bilo več sence, peklenska vročina pa je še otežila vožnjo, je začel voziti levo in desno po cesti, nato pa se je zgrudil na tla. Mehanik Harry Hall ga je skušal prepričati, da nima več smisla nadaljevati, saj je popolnoma izčrpan. Simpsonu se je nekako še uspelo znova spraviti na kolo in dejal je, da gre do konca. Zmogel je še približno 450 metrov, nato pa so ga gledalci zadržali, da ni padel na tla kot pokošen.

Takoj je prišla zdravniška ekipa, hitro so prinesli tudi kisikovo masko, 40 minut zatem so ga s policijskim helikopterjem odpeljali v bolnišnico v Avignon. Ob 17.40 so ga zdravniki razglasili za mrtvega. Odpovedalo mu je srce. V žepu dresa so našli dve prazni steklenički amfetaminov z napisom "tonedron". O jemanju nedovoljenih poživil je prvi poročal Daily Mail 31. julija 1967.

Naslednji dan kolesarji niso želeli startati 14. etape. Odvozili so jo v počasnem ritmu, zmago pa je slavil Britanec Barry Hoban, čeprav so številni menili, da bi moral zmagati Simpsonov največji prijatelj Vin Denson.

Denson vedel, da Simpson jemlje amfetamine
"Vedel sem, da Tom že nekaj časa jemlje amfetamine, čeprav sem mu to odsvetoval. Odvrnil mi je, da nikoli ne vzame več kot osem miligramov, saj so mu tako svetovali zdravniki. Takrat je bil doping že zelo razširjen v karavani," je poudaril moštveni kolega Denson, ki ni končal Toura leta 1967.

"Na Mont Ventouxu sem seveda precej zaostal za vodilnimi. Ko sem tri kilometre pred vrhom pripeljal mimo, sem videl Toma na tleh. Zdravniki so ga oživljali na kamnih. Le nekaj sekund sem bil na tistem mestu, zdelo pa se mi je, da sem bil tam celo večnost. Grozno je bilo, ko se je bojeval za življenje," se je tragičnega dogodka spomnil Denson.

Prvi Britanec v rumeni majici
Simpson je bil izvrsten kolesar. Kariero je začel na velodromu, kjer je leta 1956 na olimpijskih igrah v Melbournu tudi dobil bronasto medaljo v moštvenem zasledovanju. Leta 1960 je debitiral na Dirki po Franciji in leto zatem že dobil prestižno Dirko po Flandriji. Leta 1962 je na Dirki po Franciji oblekel rumeno majico po prvi gorski etapi, ki je prečkala znameniti prelaz Tourmalet. Postal je prvi Britanec, ki je oblekel najprestižnejšo majico v kolesarstvu. Izgubil jo je naslednji dan v vožnji na čas. V Pariz je pripeljal na šestem mestu, zaostal je 17 minut in devet sekund za zmagovalcem Jacquesom Anquetilom.

Svetovni prvak v San Sebastianu
Največji uspeh je dosegel 5. septembra 1965 v San Sebastianu, ko je postal svetovni prvak na cestni dirki (267,4 km). Dva kroga in pol pred koncem sta pobegnila Simpson in Rudi Altig. Nemcu je v zadnjem kilometru zmanjkalo moči in Simpson je s silovitim sprintom zmagal za tri dolžine kolesa.

Leta 1966 je bil med glavnimi favoriti Toura, toda pri spustu s prelaza Galibier v Alpah ga je zadel motorist. Zaradi poškodbe roke je moral naslednji dan odstopiti.

Veliki cilj stopničke v Parizu
Veliki cilj leta 1967 je bil Tour, marca pa je dobil dirko Pariz–Nica, potem ko je bil v skupini, ki si je v pobegu nabrala kar 20 minut prednosti in njegovemu moštvenemu kolegu Eddyju Merckxu tega ni več uspelo nadomestiti na gorskih etapah.

Za Dirko po Franciji je načrtoval stopničke v Parizu. V osmi profesionalni sezoni si je želel zagotoviti novo močno pogodbo, ki bi mu zagotavljala mirno življenje po koncu kariere. Na uvodnem prologu je zasedel 13. mesto, po prvem tednu pa je bil šesti. V Alpah je imel želodčne težave in izgubil nekaj minut, saj ni mogel normalno jesti. Pred ključno etapo čez "velikana Provanse" mu je menedžer Daniel Dousset svetoval, naj se zbere, saj se mu zmagovalni oder v Parizu vse bolj izmika.

Lewis: Z zmago na Touru bi si lahko zagotovil finančno neodvisnost do konca življenja
"Bil je pod velikim pritiskom, saj so o novih pogodbah odločale predvsem predstave na Touru. Z rumeno majico v Parizu bi si lahko zagotovil finančno neodvisnost do konca življenja. Za kolesarje je bil Tour kot Wimbledon za tenisače. Če se nisi izkazal, ni bilo nove pogodbe," je povedal njegov moštveni kolega v ekipi Velike Britanije Colin Lewis, ki je Tour leta 1967 končal na 14. mestu.

Heliere umrl na prost dan leta 1910, Cepeda leta 1935
To je bila tretja smrt kolesarja na Touru. 14. julija 1910 je umrl Adolphe Heliere. Po šesti etapi od Grenobla do Nice je bil na sporedu prost dan in 19-letni Francoz je umrl med plavanjem v oceanu.

14. julija 1935 je Španec Francesco Cepeda izgubil življenje po padcu v sotesko nedaleč od Bourg d'Oisansa. Pri spustu s prelaza Galibier je izgubil nadzor nad kolesom. Prepeljali so ga v bolnišnico, kjer pa mu niso mogli več pomagati.

Dva sta jo odnesla malce bolje. Leta 1951 se je Nizozemec Wim Van Est hudo poškodoval po padcu na spustu s prelaza Aubisque. Leta 1960 je Francoz Roger Riviere na poti proti zmagi padel v globel, ko je prečkal prelaz Perjuret. Zlomil si je medenico, kar je pomenilo konec njegove kariere.