Kamen, ki ga je 15. julija leta 1799 v francoskem pristanišču Rosetta (danes Rašid) odkril francoski stotnik Pierre-François Bouchard, na prvi pogled nemara ni videti nič posebnega. A na fragmentu stele iz temnega granodiorita se je ohranilo tisto, kar so raziskovalci potrebovali, da so nehali slepo tavati med številnimi hieroglifskimi simboli.

Na kamnu je zapisano enako besedilo v treh pisavah – v egipčanskih hieroglifih, egipčanski demotski pisavi in grščini. S primerjavo zapisa v grščini s hieroglifsko pisavo je bilo tako lažje razvozlati zapisano. Takoj po odkritju kamna so predpostavili, da bi se ta lahko uporabljal za razvozlanju starodavne pisave, in izdelali so številne kopije, ki so jih razširili med raziskovalci različnih držav. To je sprožilo pravo bitko med izobraženci, ki so skušali razvozlati napise.

Leta 1822 je to uspelo francoskemu jezikoslovcu Jean-Françoisu Champollionu, ki je prepoznal pomen koptskega jezika za dešifriranje pisave in se ga hitro priučil, s tem pa si pred drugimi preučevalci pridobil veliko prednost. Fonetične vrednosti v koptščini so se namreč ohranile v nekaterih besedah v staroegipčanskem jeziku, kar pa mu je pripomoglo k lažjemu prepoznavanju znakov in določanju njihovih zvočnih vrednosti, pove umetnostna zgodovinarka in egiptologinja Pia Župevec, edina bralka hieroglifov pri nas.

Staroegipčanski jezik spada med afroazijske hamito-semitske jezike in je eden najstarejših jezikov na svetu. Začetki jezika segajo že v preddinastično obdobje, ohranil pa se je čez celotno zgodovino egipčanskih dinastij, še v času, ko so mu vladali ptolemajski vladarji in rimski cesarji. Zaton egipčanskega jezika je povezan z enim izmed odlokov cesarja Teodozija I., v katerem je zahteval zaprtje vseh poganskih svetišč v Egiptu, z novimi reformami v 4. stoletju pa je počasi v pozabo utonilo tudi znanje jezika.

Poskusi razvozlavanja od 5. stoletja naprej
Že v naslednjem stoletju zasledimo prizadevanja, da bi razvozlali hieroglife. Harapolo je svoje poskuse zapisal v delo Hieroglyphica, kjer je sicer napačno interpretiral 200 egipčanskih simbolov in njihove njegove pomene. Njegova napačna interpretacija je povzročila nadaljnje nerazumevanje napisov, saj so se nanj kot na enega izmed poglavitnih zgledov pozneje oprli renesančni misleci.

Napredek je prineslo šele 17. stoletje, ko je nemški učenjak Athanasius Kircher ugotovil, da bi bil lahko v pomoč pri dešifriranju koptski jezik. V tem času so humanisti predpostavili, da hieroglifski znaki verjetno niso le ideogrami, ampak imajo tudi zvočne vrednosti, pomoč pri dešifriranju pa bi lahko nudil koptski jezik.

Konec 18. stoletja je sledila Napoleonova odprava v Egipt, ko so najrazličnejši raziskovalci proučevali tako staroegipčansko kot sodobno egipčansko civilizacijo. V sklopu odprave so odkrili tudi Kamen iz Rosette, ki torej predstavlja temeljni mejnik za razvozlavanje hieroglifske pisave v raziskovanju pomena hieroglifov.

Kaj je prineslo razvozlanje hieroglifov?
Champollionovo razvozlanje hieroglifov je pomenilo pomemben preobrat v proučevanju zgodovine starega Egipta. Če so do tistega trenutka raziskovalci lahko le občudovali predmete in poslikave, niso pa zares vedeli, kaj je na njih zapisano, so z novim spoznanjem zdaj dobili vpogled v egipčansko vsakdanje življenje, kulturo in njihovo vero v posmrtno življenje.

Kot je videti na veliki razstavi, ki jo je ob 200-letnici razvozlanja hieroglifov pripravil Britanski muzej (razstava, ki so jo odprli 13. oktobra lani, bo na ogled še do 19. februarja), se hieroglifski napisi vključujejo tudi v polno drobnih zapisov – od ljubezenske poezije do nakupovalnih seznamov in plačila davkov.

Tri večja obdobja
Kot pojasni Pia Župevec, lahko staroegipčanski jezik razdelimo v tri večja obdobja. Prvo obdobje sega v čas od 3000 pr. n. št., torej od samih začetkov egipčanske civilizacije, do 2140 pr. n. št, približno 100 let pred začetkom Srednjega kraljestva. V tem času so se pojavili prvi hieroglifski zapisi, izoblikovala pa se je tudi temeljna struktura egipčanskega jezika. Zaznamo lahko številna imena vladarjev, njihove nazive in kratke biografije, ki so spremljale umrle v posmrtnem življenju. Z zadnjim vladarjem Pete dinastije, vladarjem Unasom, pa se pojavijo obširnejši zapisi v hieroglifih. To so piramidna besedila, ki so jih prevzeli številni drugi faraoni starega kraljestva in so kot priljubljena posmrtna besedila spremljala kraljeve pokojnike v onstranstvo.

Drugo obdobje zaznamuje čas nekoliko pred začetkom Srednjega kraljestva do vladavine Ehnatona, vladarja Osemnajste dinastije, ki je bistveno posegel na vse ravni egipčanske kulture in religije ter preoblikoval staroegipčansko religijo in civilizacijo. V tem času doživi egipčanski jezik velik razcvet. Nastajajo biografije, zgodovinska in literarna, medicinska besedila, administrativni besedila. Bistvena novost, ki se pojavi v tem obdobju so pogrebna besedila na krstah, ki predstavljajo zbirko urokov in besedil, ki pokojnika spremljajo v posmrtnem življenju in so napisana po vsej površini krst.

V zadnjem obdobju, ki obsega čas od vladarja Ehnatona in nekje do 700 n. št., je stanje že popolnoma drugačno. V staroegipčanskem jeziku so zapisovali besedila iz vsakdanjega življenja, ki so vključevala številna krajša besedila z meritvami.

Več o hieroglifih, kaj nam povedo tisti v Narodnem muzeju Slovenije in o tem, kako jih brati, nam je povedala Pia Župevec, ki je poleg zaključenega študija umetnostne zgodovine, leta 2021 diplomirala egiptologijo pri znamenitem raziskovalcu staroegipčanske preteklosti dr. Zahi Havasu.

Kratka lekcija iz branja hieroglifov
Pia Župevec nam je razložila tudi posebnosti hieroglifske pisave in pomen hieroglifov na Lavrinovih sarkofagih iz 4. in 5. dinastije na Vipavskem pokopališču.

Kaj povedo napisi in okras na egipčanski mumiji v Narodnem muzeju Slovenije

Več nam je povedala tudi o tem, čigava je mumija v Narodnem muzeju Slovenije, kaj pomenijo hieroglifi na krsti in kako je ta okrašena.