Najbolj nepozabni obračuni med najboljšima slovenskima ekipama so se zgodili v osemdesetih in devetdesetih letih, ko se je iskala vstopnica več. Tivoli in Podmežakla sta bila nabito polna že na derbijih rednega dela jugoslovanskega in pozneje slovenskega prvenstva, v končnici pa so se zgodile številne nepozabne tekme.

Jan najboljši strelec z 72 goli
Najboljši strelec derbijev je Ivo Jan z 72 goli. Ildar Rahmatulin je dosegel 62 zadetkov, Tomaž Vnuk 49, Dejan Kontrec pa 46.

Zajc odigral kar 277 derbijev
Največ tekem na derbijih je odigral Bojan Zajc (277 za Olimpijo), pri Jeseničanih pa Andrej Razinger (214).

Tavželj, Rožič in Roman Smolej kapetani obeh ekip
61 igralcev je igralo za obe ekipi. Andrej Tavželj, Peter Rožič in Roman Smolej so bili kapetani obeh ekip.

Na prvi uradni tekmi zmaga B-ekipe Ljubljane nad Gregorčičem
Prva uradna je bila na prvenstvu Socialistične Republike Slovenije 13. februarja 1949. Na turnirju na Jesenicah je B-ekipa Ljubljane premagala ekipo Gregorčiča z Jesenic s 4:3. V Poletu so takrat zapisali, da ima novoustanovljena ekipa z Jesenic smisel za kombinacije, veliko borbenost in tudi obvlada drsanje.

Dva tedna pred tem je bil v Ljubljani finalni turnir za naslov jugoslovanskega prvaka. Mladost iz Zagreba je premagala Ljubljano s 6:1 in osvojila naslov kljub porazu proti Partizanu s 3:6, saj je zadnji dan Ljubljana presenetila Beograjčane z 2:0. Gregorčič Jesenice na tem tekmovanju niso sodelovale.

Ljubljančani sredi tekme zapustili ledeno ploskev v Beogradu
Partizan je bil petkrat zapored jugoslovanski prvak. Zadnjič februarja 1954, ko je bil turnir na novem umetnem drsališču na Tašmajdanu. Partizan in Ljubljana sta bila favorita, srečala sta se tretji dan tekmovanja. Ljubljančani so sredi druge tretjine zapustili ledeno ploskev, ker je po njihovem mnenju sodnik neupravičeno priznal zadetek za Partizan. Tekmovalna komisija je določila, da se tekma registrira z izidom 6:0 za Beograjčane, tudi preostali tekmi Ljubljane proti Jesenicam in Zagrebu sta bili registrirani s tem izidom. O naslovu je odločala tekma med Partizanom in Jesenicami, ki so jo Beograjčani dobili s 6:2. Oba gola za Gorenjce je dosegel Turnšek.

15 let popolne prevlade Jesenic
Igralci Jesenic so bili v povprečju stari 18 let in že takrat je bilo jasno, da bo njihov čas še prišel. Jeseničani so kmalu postali razred zase. Osvojili so kar petnajst zaporednih naslovov jugoslovanskega prvaka med letoma 1957 in 1971.

Osem golov Felca za zmago železarjev s 16:0
16. januarja 1968 so v Tivoliju dosegli najvišjo zmago na derbiju z Olimpijo, ko sta se srečali prvi ekipi. Izjemni Albin Felc je dosegel osem zadetkov. Igralcem Olimpije je hitro pošla sapa, večji del tekme so se le branili in le vratarju Antonu Galetu so se lahko zahvalili, da niso prejeli še več zadetkov.

O veliki premoči Jeseničanov veliko pove podatek, da je bil v jugoslovanskem prvenstvu zadnji remi na derbiju 1. februarja 1957, naslednji pa šele 26. januarja 1969. V tem času so Jeseničani vpisali 23 zmag na derbiju z razliko v zadetkih 218:25.

Ob koncu šestdesetih let je Olimpija počasi lovila priključek. Veselila se ja naslova v jugoslovanskem pokalu 6. februarja 1969. Prvo zmago na derbiju 1. zvezne lige v Jugoslaviji je Olimpija dočakala 24. januarja 1970, ko je Jesenice premagala s 3:2. Pred 3000 gledalci v izjemnem vzdušju v Tivoliju so za Ljubljančane zadeli Štefan Seme, Rudi Hiti in Slavko Beravs, ki je odločil tekmo v 51. minuti. Za Jesenice sta bila natančna Sašo Košir in Franci Žbontar.

Olimpija prvi jugoslovanski naslov osvojila leta 1972
Leta 1972 je Olimpija končala dolgoletno prevlado Jesenic in osvojila prvi naslov jugoslovanskega prvaka. Češki trener Miroslav Kluc, ki je bil tudi selektor Jugoslavije na olimpijskih igrah v Saporu, je imel na voljo zelo močno zasedbo. V Zagrebu so si Ljubljančani v predzadnjem krogu zagotovili naslov, v zadnjem krogu pa je bil na sporedu derbi, ki so ga pred 5000 gledalci v Podmežakli dobili Jeseničani s 4:3. To je bil edini poraz Olimpije v desetih krogih. Na tivolskih tribunah je na začetku sedemdesetih najpogosteje odmevalo "Rudi Hiti, Gorazd Hiti, gol, gol, gol!".

Velika vrnitev zmajev pred rekordnimi 9000 gledalci v Podmežakli
Rivalstvo je polnilo obe dvorani, rekordni obisk na derbijih se je zgodil 3. februarja 1973. V Podmežakli se je na stojiščih nagnetlo 9000 gledalcev, ki so pričakovali potrditev naslova. Jeseničani so v 25. minuti povedli že s 5:1, nato pa je ostrostrelec Vlado Jug zadel trikrat, dvakrat pa Janez Petač in Olimpiji je uspel sanjski preobrat (6:7). Ljubljančani so s tem preložili slavje, pokal je bil že pripravljen za podelitev. Vseeno so Jeseničani osvojili naslov v naslednjem krogu.

Jeseničani trikrat odšli z ledu v Tivoliju
Največji incident se je zgodil v boju za naslov v sezoni 1973/74. 10. februarja 1974 so Jeseničani zapustili led v Tivoliju na začetku zadnje tretjine pri izidu 2:2. Za Olimpijo sta zadela Petač in Gorazd Hiti, za Jesenice pa v zadnji minuti druge tretjine Felc in Tomaž Košir. Sodnika sta se popolnoma izgubila, ob odhodu v garderobo sta razveljavila drugi zadetek Jesenic, ker naj bi bil dosežen po pisku sirene. Ob ponovnem prihodu na ledeno ploskev sta gol priznala.

Po številnih prepirih se je zadnja tretjina le začela z izidom 2:2, Roman Smolej pa je zadel za vodstvo Jesenic v prvi akciji. Kapetan Olimpije Bogdan Jakopič se je takoj pritožil, ker so železarji igrali s petimi igralci na ledeni ploskvi, čeprav so imeli hokejista na kazenski klopi. Zadetek je bil razveljavljen in Jeseničani so dobili še dodatno dvominutno kazen. Vodstvo Jesenic se je ni strinjalo s kaznijo in igralci so drugič zapustili ledeno ploskev.

Sodnik Hegeduš je nato predlagal, da zadnjo tretjino začnejo znova pri izidu z 2:2. Vse je kazalo, da bo ta "salomonska" rešitev rešila derbi, a je Vlado Jug naredil prekršek nad Rudijem Hitijem. Vratar Rudi Knez (sedem naslovov jugoslovanskega prvaka, za Jesenice je branil na 312 tekmah) je izgubil živce in napadel sodnika. Prejel je desetminutno kazen in Jeseničani so tretjič in s tem tudi dokončno zapustili dvorano Tivoli.

Ponovljeno tekmo dobili železarji ...
Tekmovalna komisija je najprej registrirala tekmo s 5:0 za Olimpijo, a je nato Hokejski odbor Jugoslavije preklical to odločitev in 22. februarja 1974 sta se ekipi znova srečali v Tivoliju. Jeseničani so prikazali imenitno predstavo, povedli so s 5:1, Petač, Smene in Rudi Hiti so znižali, a je za preobrat zmanjkalo časa (5:6).

... nato pa tudi osvojili naslov ...
27. februarja 1974 je bila nato v Podmežakli odločilna tekma za naslov v 1. zvezni hokejski ligi. Olimpija je do 45. minute imela minimalno prednost (1:2), potem pa so Franc Smolej, Slavko Beravs, Silvo Poljanšek in Roman Smolej zagotovili naslov Jesenicam. Ljubljančani so v izjavah po tekmi športno priznali poraz pred 4000 gledalci, brata Hiti, Petač, kapetan Jakopič in trener Kluc so Jeseničanom čestitali za 17. zvezdico.

Olimpija do naslova za zeleno mizo
V Podmežakli pod stropom še vedno visi šampionski prapor iz te sezone, čeprav je tekmovalna komisija Zveze drsalnih in kotalkarskih športov Jugoslavije 8. maja odločila, da se tekma, ki je bila prekinjena 10. februarja v Tivoliju, registrira z izdiom 5:0 za Olimpijo. Ljubljančani so za zeleno mizo uradno postali jugoslovanski prvak za sezono 1973/74. Glasovalo je 14 delegatov iz vseh republik, za registracijo tekme s 5:0 jih je glasovalo devet, štirje pa so bili proti. Na končni lestvici je Olimpija zbrala 20 točk, Jesenice pa 18. Predsednik Jesenic Emil Ažman je izrazil veliko presenečenje nad sklepom.

G. Hiti in Gorenc zrežirala zmago zmajev z 12:1
Olimpija je bila nato jugoslovanski prvak tudi v letih 1975, 1976, 1979, 1980, 1983 in zadnjič leta 1984. Ljubljančani so v obdobju prevlade Jesenic doživeli številne visoke poraze. Najvišjo zmago na derbijih, ko sta igrali prvi ekipi, so dosegli 28. novembra 1982 v Tivoliju.

Pred 3000 gledalci so bili boljši z 12:1, v drugi tretjini so dosegli sedem golov, Gorazd Hiti je dosegel hat-trick v desetih minutah, dvakrat je zadel tudi Marjan Gorenc, ki je postavil končni izid v 43. minuti. Navdušil je tudi pretep Dušana Lepše in Raspeta. Oba jeseniška vratarja sta imela slab dan, Pretnarja je zamenjal Češnjak, ki pa je tudi prejel pet zadetkov. Domineta Lomovška je ukanil le Šuvak.

Sekelj zagotovil Olimpiji zadnji jugoslovanski naslov
11. marca 1984 je bila v Podmežakli odločilna peta tekma za naslov prvaka. 6500 gledalcev je napolnilo dvorano na Ledarski 4. Dušan Lepša, ki je praznoval 23. rojstni dan, je v 9. minuti s treh metrov ukanil Cveta Pretnarja, a so Jeseničani zrežirali preobrat in v 42. minuti povedli, ko je zadel Zvone Šuvak. Ko je na kazenski klopi sedel Andrej Razinger, je Jože Kovač ob prednosti igralca več izenačil v 47. minuti. Odločitev je padla v 59. minuti, ko je obrambi Jesenic ušel Matjaž Sekelj, preigral Pretnarja in zadel za naslov zmajev. Takrat si navijači niso mislili, da bo na naslednjega treba čakati dolgih enajst let.

Jeseničani niso imeli več prevlade, a vseeno so v osemdesetih letih v vitrino pospravili pet naslovov (1981, 1982, 1985, 1987 in 1988).

Jeseničanom zadnjo jugoslovansko zvezdico pripeli februarja 1988
19. februarja 1988 so si železarji pripeli 23. zvezdico v 41. povojnem jugoslovanskem prvenstvu. Finalno serijo proti Olimpiji so dobili s 3:1 v zmagah, potem ko napeto četrto tekmo dobili po kazenskih strelih. Olimpija je z dvema zadetkoma Tomaža Lepše vodila s 4:2 v 42. minuti, nato pa sta zadela Drago Mlinarec in Ivan Ščap. Odločali so kazenski streli. Vratar Olimpije Zvone Bolta je ubranil dva, Raspet, Tišler in Šuvak pa so ga premagali. Pretnarja je matiral le Tomaž Pavlin. Pred 7000 gledalci v Podmežakli je član predsedstva Hokejske zveze Jugoslavije Franc Smolej predal pokal kapetanu Jesenic Edu Hafnerju.

Olimpija povedla s 4:0, nato pa ostala brez finala
Starejše navijače Olimpije zelo boli poraz na odločilni peti tekmi polfinala 10. februarja 1989. Po vodstvu s 4:0 so Ljubljančani popolnoma popustili in izgubili s 5:7. Uradni napovedovalec je že vabil gledalce na finale v Zagreb ob visokem vodstvu Olimpije ...

Zmaji so udarno odprli tekmo pred 7000 gledalci v nabito polnem Tivoliju. Dejan Kontrec in Nik Zupančič sta zadela po dvakrat in v 23. minuti je na semaforju pisalo 4:0. Šuvak je v 36. minuti dosegel prvi gol za železarje. Že v naslednjem napadu je Hafner podal pred vrata Bolte, Šuvak pa je velemojstrsko zadel plošček v zarku in znižal na 4:2. V zadnji tretjini so Jeseničani prevladovali, Razinger je zadel dvakrat in še podal do Tišlerja za 4:6. Nikolaj Ladigin je nato ob prednosti igralca več znižal, Kovač pa je zadel vratnico. Horvat je štiri sekunde pred koncem potrdil veliko zmago Jesenic. Navijači rdečih so vdrli na ledeno ploskev. Trener Rudi Hiti je po tekmi povedal, da je verjel v veliko vrnitev. Strateg Olimpije Štefan Seme je bil zelo jezen, večkrat je poudaril, da se hokej ne igra le pol ure.

V finalu je naslov osvojil Medveščak, ki je bil zadnje tri sezone skupne države jugoslovanski prvak.

Nova izjemna vrnitev Jesenic na odločilni tekmi
Prav nič boljše je ni odnesla Olimpija 20. februarja 1990 na odločilni peti polfinalni tekmi. Pred 5000 gledalci v Podmežakli so Igor Beribak, Kontrec in Tomaž Lepša zrežirali vodstvo Olimpije s 3:0 po dveh tretjinah. V zadnji tretjini znova stara zgodba. Mlinarec, Horvat in Razinger so v sedmih minutah izenačili. Pri kazenskih strelih sta zadela Bojan Magazin in Tišler, Cveto Pretnar pa je vse štiri strele zmajev ubranil. Trener Olimpije Janez Petač je bil zelo razočaran, saj je menil, da so bili 55 minut boljši tekmec, a se niso uvrstili v finale.

Kozar zagotovil Jeseničanom prvi naslov v samostojni Sloveniji
Na Gorenjskem se še posebej radi spominjajo prvih treh sezon v samostojni Sloveniji, ko so trikrat zapored dobili sedmo finalno tekmo v Tivoliju.

Leta 1992 so železarji povedli s 3:1 v zmagah, zmaji so izenačili na 3:3, potem ko so peto tekmo doma dobili s 3:0, šesto pa celo s 5:2 na Jesenicah. Sedma tekma je bila odigrana 26. marca 1992 v Tivoliju. Junak finala 1984 Matjaž Sekelj je bil osem let zatem glavni trener zmajev. Z 31 leti je prevzel to odgovorno funkcijo. Andrej Martemjanov, Irek Gimajev in Nikolaj Maslov so bili tujci. Železarji so stavili na udarni napad Sergej Varnavski, Nikolaj Varjanov, Sergej Povečerovski.

Olimpija je prvo tretjino sedme tekme dobila z 2:1, nato pa je odlični vratar Cveto Pretnar klonil le še enkrat. Odločilni zadetek je v 47. minuti z močnim strelom z leve strani dosegel Marjan Kozar. Končni izid je bil 3:6, saj so Ljubljančani v zadnji minuti prejeli še dva zadetka.

"Ko smo šli prvič v Ljubljano na sedmo tekmo, smo se pogovarjali, da nam tega naslova nihče več ne bo odvzel. Prvič smo osvojili naslov v samostojni Sloveniji. Odločilni gol je dosegel Marjan Kozar. Psihično je bila to voda na naš mlin za naslednji dve leti, ko je bila znova na sporedu sedma tekma. Olimpija je imela nato veliko breme," je poudaril oče najboljšega slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja, ki je dvakrat osvojil Stanleyjev pokal.

Malgin na četrti tekmi finala 1993 dosegel pet golov
Leto zatem je bila Olimpija v vlogi favorita. Obe ekipi sta dobili vse finalne tekme na domačem ledu. Na četrti tekmi je sijajni napadalec Albert Malgin s petimi zadetki zrežiral zmago Jesenic z 9:6.

Kazenski streli: Kopitar v polno, Beribak v vratnico
Na sedmi tekmi se je v 3. marca 1993 v Tivoliju nagnetlo več kot 7500 gledalcev (finalno serijo si je skupaj ogledalo kar 42.000 navijačev), vsaj tretjina je bilo navijačev Jesenic. Jay Moore, Jim Nesich, Tom Sagissor in ljubljenec občinstva Neil Sheehy so bili aduti zmajev, ki sta jih vodila Bogdan Jakopič in pomočnik Dušan Lepša. Vladimir Krikunov se je veselil že drugega naslova na klopi železarjev. Poleg Malgina sta bila v udarnem napadu še Sergej Borisov in Andrej Kvartalnov. V finalni seriji je blestel napad Matjaž Kopitar-Andrej Razinger-Marko Smolej.

Po 60 minutah je bilo 5:5, v podaljšku sta mreži mirovali, čeprav je imela Olimpija izrazito premoč. Sheehy je zgrešil iz zelo ugodnega položaja, Cveto Pretnar pa je branil odlično. Po takratnih pravilih so bili na sporedu kazenski streli, pri čemer je odločilni zadetek dosegel zdajšnji selektor Matjaž Kopitar. Kapetan Olimpije Igor Beribak je zadel vratnico in še danes ga veliko ljudi sprašuje o tej tekmi. Razočaranje v garderobi Olimpije je bilo težko opisati, nekateri igralci so šele zjutraj odšli domov popolnoma poklapani.

Olimpija zapravila vodstvo s 3:1 v zmagah
Leta 1994 se je zgodba ponovila. Olimpija je imela izvrstno ekipo, v vratih je bil Stan Reddick, v napadu pa sta bila izjemna Kanadčana Colin Patterson (deset let je igral v Ligi NHL za Calgary in Buffalo) in Trevor Jobe. Zmaji so po uvodnem finalnem porazu s 3:5 dobili tri zaporedne tekme (6:2, 3:0 in 6:4). Ostrostrelec Jobe je na četrti tekmi v Podmežakli zadel dvakrat, izkazal se je tudi Marjan Gorenc.

Med olimpijskimi igrami v Lillehammerju je bila 22. februarja 1994 na sporedu peta tekma. Več kot 7000 gledalcev je napolnilo Tivoli. Navijači Olimpije so bili prepričani, da je to njihov večer, a Igor Beljajevski in Pavel Kadikov sta imela drugačne narte. Oba sta po dvakrat ukanila Stana Reddicka (2:5). Na šesti tekmi je Ildar Rahmatulin z dvema goloma in dvema podajama poskrbel za zmago Jesenic s 6:2.

Samostojni prodor Rahmatulina za tretji zaporedni naslov
Žilavi Gorenjci so znova prišli v Tivoli po naslov in ga tudi osvojili pred 6500 gledalci. Vratar Sergej Drozdov je odlično branil, ko so zmaji močno pritisnili na začetku tekme, ukanil ga je le Blaž Lomovšek. Po pol ure je bil izid izenačen na 2:2. Jeseničani so bili nevarni predvsem v protinapadih in v zadnji minuti je po lepem samostojnem prodoru Rahmatulin dosegel odločilni zadetek. V zadnji tretjini so se železarji spretno ubranili in še posolili rane Ljubljančanov, ki so bili celo desetletje brez naslova.

Leta 1995 Jeseničani dobili uvodni dve tekmi finala
Pred začetkom sezone 1994/95 je predsednik Olimpije Janez Dolenc napovedal, da bodo zmaji osvojili prvi naslov v samostojni Sloveniji in nato prevladovali celotno desetletje. Imel je prav, čeprav se je finalna serija znova začela izjemno slabo za Ljubljančane.

Marca 1995 je bilo na sporedu svetovno prvenstvo skupine C v Sofiji in finale se je začel šele 14. aprila. Olimpija je bila znova papirnati favorit, a je izgubila prvo tekmo na domačem ledu s 3:4. Andrej Razinger je zadel dvakrat, odločil pa je Kozar v 52. minuti. Na drugi tekmi v Podmežakli se je v 52. minuti ob igralcu več pred vrati Stana Reddicka najbolje znašel Drago Mlinarec in iz neposredne bližine odločil tekmo. Jeseničani so bili na pol poti do četrtega zaporednega naslova.

Štiri zmage zmajev v tednu dni za prvi naslov po enajstih letih
V Tivoliju je bil alarm. Igralci so imeli sestanek brez trenerja Pavleta Kavčiča. Nekaj je bilo treba spremeniti. Le še 3500 gledalcev je prišlo v Tivoli in Dejan Varl je že v 3. minuti zadel za vodstvo Jesenic. Odgovor Olimpije je bil silovit. Tomaž Vnuk je dosegel dva zadetka, Dejan Kontrec se je izkazal z golom in tremi podajami. Tudi Kanadčana Kimbi Daniels in Kraig Nienhuis sta blestela. Z zmago s 5:1 se je Olimpija dvignila. Na četrti tekmi je po zaostanku z 0:2 izenačila v 58. minuti, ko je zadel Ivo Jan. V podaljšku sta mreži mirovali, pri kazenskih strelih pa sta odločila Tomaž Vnuk in Kontrec, sijajno je branil Reddick.

Tehtnica se je nagnila na stran zmajev. Jeseničani so imeli velike težave, saj so se poškodovali Rahmatulin, Kozar in na peti tekmi še Mlinarec. Vseeno jim je uspelo izenačiti na 4:4, nato pa je Ed Kastelic z dvema zadetkoma zagotovil Olimpiji tretjo zmago. Številni navijači Olimpije so že razmišljali o sedmi tekmi, saj je to že postala tradicija, a zmaji so enajstletno sušo končali 26. aprila 1995 v Podmežakli. Šesto tekmo so dobili kar s 5:1, dva zadetka je dosegel Tomaž Vnuk.

To je bil prvi naslov Olimpije po letu 1984. Začela se je zeleno-bela serija, ki je trajala vse do leta 2004.

Polom Jeseničanov v Podmežakli marca 1996
Že leta 1996 so imeli zmaji za dva razreda boljšo ekipo. Vseeno na začetku finala ni šlo vse gladko. Prvo tekmo so dobili s 6:4 v zadnjih minutah, povedli z 2:0 v zmagah in nato izgubili napeto tretje srečanje v Tivoliju po kazenskih strelih. Taktika njihovega trenerja Francija Žbonterja – obrambna igra s protinapadi – se je tokrat obrestovala. Po rednem delu je bilo 5:5, junak pri kazenskih strelih pa je bil ruski vratar v dresu Jeseničanov Oleg Brataš. To je bila njihova edina zmaga v finalni seriji, saj so Ljubljančani 8. marca 1996 v Podmežakli dosegli najvišjo zmago na medsebojnih tekmah v finalu (0:9). David Haas in Kastelic sta zadela po dvakrat, Kontrec je bil natančen celo ob igralcu manj na ledu.

Peto tekmo so zmaji dobili s 6:1. Navijači so vdrli na led in uprizorili pravi mali karneval, ki za ledeno dvorano Tivolija ni ravno značilen. Olimpija je naslov prvaka zadnjič slavila doma leta 1983, prav zato pa je bilo slavje toliko večje.

Velika premoč Olimpije se nadaljuje
Leta 1997 so zmaji pometli z železarji na štirih tekmah. Napeto je bilo le prvo srečanje, ki ga je v 63. minuti odločil Chris Imes, potem ko je Tomaž Vnuk zadel vratnico. Olimpija je bila boljša z 2:1, nato pa je zanesljivo dobila preostale tri tekme, tujci so bili izjemni. Poleg Haasa je blestel tudi Len Hachborn, v vratih pa je bil odlični Reddick.

Podobna zgodba je bila v finalu leta 1998, ko je prvo tekmo v zadnji minuti odločil Tomaž Vnuk, potem pa so Ljubljančani s 4:0 v zmagah osvojili četrti zaporedni naslov.

Jeseničani niso pripotovali v Tivoli in si prislužili izključitev iz DP-ja
Velike finančne težave Jeseničanov so dosegle vrhunec 21. februarja 1999, ko ekipa ni pripotovala na tekmo v Tivoli. Jeseniški igralci, do katerih klub ni poravnal obveznosti že vse od oktobra, so se odločili, da do nadaljnjega ne bodo igrali tekem državnega prvenstva. Direktor Boštjan Gasser je sicer poudaril, da niso izplačali le decembrskih in januarskih plač. Železarji so imeli v drugem delu DP-ja tri točke prednosti pred Olimpijo in kazalo je, da bodo prvič v samostojni Sloveniji finalno serijo lahko začeli na domačem ledu.

Izvršni odbor Hokejske zveze Slovenije je izključil Jeseničane iz državnega prvenstva, saj že drugič v sezoni niso prišli na tekmo. Tudi na tekmo Alpske lige v Vipitenu niso odpotovali, točke pa so takrat štele tudi za DP. V finalu je nato Olimpija brez težav odpravila Slavijo.

Olimpija leta 2002 po zaostanku z 1:2 dobila zadnje tri tekme
Finalna serija je bila nato napeta leta 2002. Jeseničani so prvo tekmo v Tivoliju dobili v podaljšku, ko je v 64. minuti zadel Tomaž Razingar. Na drugi tekmi so po pol ure vodili s 3:1, na koncu pa klonili s 3:5. Tretjo tekmo so dobili z odločilnim golom Marcela Rodmana, ki je ukradel plošček vratarju Klemnu Mohoriču za vrati v 59. minuti. Po zaostanku z 1:2 v zmagah so se Ljubljančani zbrali in zadnje tri tekme dobili s 4:0, 3:2 in 5:2. V Podmežakli so igrali odlično in se veselili osmega zaporednega naslova, potem ko so v tej sezoni že osvojili tudi Mednarodno ligo.

Četverica nosilcev igre zapustila Tivoli in odšla na Gorenjsko
Po desetih zaporednih naslovih Olimpije se je zasuk začel 14. septembra 2004. Jurij Goličič, Gregor Polončič, Peter Rožič in Luka Žagar so se preselili na Jesenice, potem ko se jim v Tivoliju ni uspelo dogovoriti za želene plače.

Železarji v sezoni 2004/05 dobili vseh 50 tekem
Jeseničani so odigrali sanjsko sezono 2004/05, ko niso doživeli niti enega poraza. Dobili so vseh 50 tekem! Na začetku februarja so osvojili Mednarodno ligo, potem ko so v finalu s 3:0 v zmagah odpravili Albo Volan iz Szefekesfehervarja. Ko je bil na Jesenicah predsednik Slavko Ažman, so stvari na Ledarski 4 delovale odlično.

V Ligi NHL je bil "lockout", celotno sezono so hokejisti počivali, saj se jim z lastniki ni uspelo dogovoriti o kolektivnih pogodbah. Kanadski napadalec Manny Malhotra je navduševal v Tivoliju, v vratih je bil odlični Finec Tommi Satosaari.

Železarji so imeli odlično moštvo, ki pa ga je pred finalom okrepil še Ivo Jan, potem ko se Krefeld ni uvrstil v končnico Lige DEL. Sijajni napadalec je v finalni seriji prispeval pet golov in pet podaj, vrhunsko pa je branil Robert Kristan. Jeseničani so dobili vse štiri tekme in sezono končali neporaženi.

Na četrti finalni tekmi Olimpija pravzaprav ni imela prednosti domačega terena. Zahodna tribuna, nekdanje stojišče, tradicionalno razdeljena na pol za navijače zelenih in rdečih, je bila pretesna za vse navijače Jesenic, ki so v pričakovanju prvega naslova po enajstih sušnih letih napolnili dvorano.

Prvi derbi v Ligi Ebel odločil Šved Matthiasson
Jeseničani so v sezoni 2006/07 postali prva slovenska ekipa, ki se je pridružila Ligi Ebel. Odigrali so odlično sezono, a v zadnjem krogu rednega dela izgubili proti Dunaju z 1:2 po kazenskih strelih pred 5000 gledalci v Podmežakli in tako ostali brez polfinala.

Sezono zatem so v razširjeno avstrijsko prvenstvo vstopili tudi Ljubljančani. Prvi večni derbi v Ligi Ebel je bil na sporedu 7. oktobra 2007 v Tivoliju. V polni dvorani je bilo po 60 minutah 1:1, pri kazenskih strelih pa je edini zadetek dosegel Šved Markus Matthiasson. Preostale strele je Alex Westlund odbil, Robert Kristan pa ni klonil niti enkrat in zmaga je odšla na Gorenjsko.

Neresen pristop tujcev pri zeleno-belih v DP-ju
V Ligi Ebel je Olimpija igrala v finalu marca 2008, ko je vodila že s 3:1 v zmagah proti Salzburgu, a nato po registraciji četrte tekme za zeleno mizo v korist rdečih bikov ostala brez naslova. Marca 2012 se je uvrstila v polfinale, v katerem je bil boljši poznejši prvak Linz.

Jeseničani nikoli niso igrali v polfinalu Lige Ebel, a so med letoma 2008 in 2011 štirikrat zapored osvojili naslov državnega prvaka. Todd Elik, Brandan Yarema in Ralph Intranuovo so blesteli v Ligi Ebel, v državnem prvenstvu pa niso bili motivirani. Finale aprila 2008 so izgubili z 0:4 v zmagah. Tudi v letih 2009 in 2011 so Jeseničani pometli z Olimpijo s 4:0 v zmagah.

Po odličnih predstavah v Ligi Ebel je bil trener Olimpije Hannu Järvenpää zaskrbljen pred finalno serijo državnega prvenstva. Na prvih dveh tekmah John Hughes, Brock McBride, Justin Taylor in Jamie Fraser niso bili na pravi ravni in izid v zmagah je bil izenačen na 1:1. Zadnji dve tekmi so zmaji dobili z 8:3 in 5:2, potem ko je finski strateg spremenil taktiko in tudi pristop tujih okrepitev je bil popolnoma drugačen.

Nova kluba, rivalstvo pa ostaja veliko
Leta 2012 so najprej bankrotirali Jeseničani, pet let zatem pa še Ljubljančani. Nova kluba SŽ Olimpija in SIJ Acroni Jesenice sta ostala velika tekmeca. Železarji so osvojili štiri naslove prvaka v zadnjem desetletju (2015, 2017, 2018 in 2021), SŽ Olimpija pa tri (2019, 2022 in 2023).

Državni prvaki v samostojni Sloveniji:
1991/92: Acroni Jesenice
1992/93: Acroni Jesenice
1993/94: Acroni Jesenice
1994/95: Olimpija Hertz
1995/96: Olimpija Hertz
1996/97: Olimpija Hertz
1997/98: Olimpija Hertz
1998/99: Olimpija
1999/00: Olimpija
2000/01: Olimpija
2001/02: Olimpija
2002/03: ZM Olimpija
2003/04: ZM Olimpija
2004/05: Acroni Jesenice
2005/06: Acroni Jesenice
2006/07: ZM Olimpija
2007/08: Acroni Jesenice
2008/09: Acroni Jesenice
2009/10: Acroni Jesenice
2010/11: Acroni Jesenice
2011/12: Tilia Olimpija
2012/13: Telemach Olimpija
2013/14: Telemach Olimpija
2014/15: SIJ Acroni Jesenice
2015/16: Olimpija
2016/17: SIJ Acroni Jesenice
2017/18: SIJ Acroni Jesenice
2018/19: SŽ Olimpija
2019/20: DP zaradi pandemije predčasno prekinjen
2020/21: SIJ Acroni Jesenice
2021/22: SŽ Olimpija
2022/23: SŽ Olimpija

Državni prvaki v Jugoslaviji:
1990/91: Medveščak Zagreb
1989/90: Medveščak Gortan Zagreb
1988/89: Medveščak Gortan Zagreb
1987/88: Jesenice
1986/87: Jesenice
1985/86: Partizan Beograd
1984/85: Jesenice
1983/84: Olimpija Ljubljana
1982/83: Olimpija Ljubljana
1981/82: Jesenice
1980/81: Jesenice
1979/80: Olimpija Ljubljana
1978/79: Olimpija Ljubljana
1977/78: Jesenice
1976/77: Jesenice
1975/76: Olimpija Ljubljana
1974/75: Olimpija Ljubljana
1973/74: Olimpija Ljubljana
1972/73: Jesenice
1971/72: Olimpija Ljubljana
1970/71: Jesenice
1969/70: Jesenice
1968/69: Jesenice
1967/68: Jesenice
1966/67: Jesenice
1965/66: Jesenice
1964/65: Jesenice
1963/64: Jesenice
1962/63: Jesenice
1961/62: Jesenice
1960/61: Jesenice
1959/60: Jesenice
1958/59: Jesenice
1957/58: Jesenice
1956/57: Jesenice
1955/56: S.D. Zagreb
1954/55: Partizan Beograd
1953/54: Partizan Beograd
1952/53: Partizan Beograd
1951/52: Partizan Beograd
1950/51: Partizan Beograd
1949/50: Prvenstva bilo prvenstva zaradi odjuge
1948/49: Mladost Zagreb
1947/48: Partizan Beograd
1946/47: Mladost Zagreb