Izjeme so v obe smeri: tudi številni mlajši upokojenci zaradi bolezni potrebujejo nenehno pomoč, na drugi strani pa imamo vrsto t. i. superstarostnikov, ki so pri 90 ali več izjemno čili in živijo sami.

Danes je povprečna življenjska doba ženske v Sloveniji 82 let, moškega 74 let. V zadnjih 25 letih se je pričakovana življenjska doba pri obeh spolih podaljšala za približno sedem let, tak trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Deklica, ki se je rodila leta 2019, lahko pričakuje, da bo živela 84 let, deček pa 79 let. Projekcije prebivalstva EUROPOP2019 za naprej pa kažejo, da bodo dečki, rojeni pri nas leta 2100, lahko pričakovali, da bodo živeli 89 let, deklice pa 93 let.

Starejši so pogosto odrinjeni na rob

Čeprav se daljša življenjska doba in zaradi nizke rodnosti viša delež starejših v celotnem prebivalstvu, pa so starejši pogosto odrinjeni na rob družbe. Kult mladosti, ki že leta pustoši v družbi, na družbenih omrežjih prevladujejo mladi, lepi in vitki, jih je potisnil od oči javnosti. Pogled v zgodovino kaže, da je bilo v preteklosti drugače. Starejši so bili zaradi svojih izkušenj in modrosti privilegirani, saj so bili pogosto najmočnejši in tudi najbolj spoštovani v okolju, kjer so živeli. Danes pa ne le, da so pogosto preslišani in zasmehovani, so marsikdaj tudi žrtve starizma: stereotipov ("Ti si star, nimaš pojma, kaj je tehnologija."), diskriminacije (na blagajni trgovine: "Ah, zmigaj se, stari") in predsodkov ("Nimaš več kaj početi za volanom, dedek!").

"Naše pokojnine ne gredo v smeri, da bi lahko dobili, kar v starosti potrebujemo, čeprav smo vse življenje vlagali, ko smo bili delovno aktivni. Kdo je spravil pokojninsko blagajno na kant, kdo je vse družbeno premoženje spravil v roke nekaj zasebnikov, namesto da bi od tega vsi imeli nekaj. Izkoriščanje delavskega reda, minimalne plače, minimalna vplačila v pokojninsko blagajno, ki je čedalje manjša. Na drugi strani pa še mantra mladih: mi moramo delati, da bodo "stari" dobili pokojnino. Mi smo vlagali v blagajno, da bomo imeli pokojnine," je neposredna Biserka Marolt Meden iz združenja Srebrna nit. "Čedalje manj je te solidarnosti, spoštovanja do starejših. Zavesti, da je treba zanje poskrbeti. Koliko stanovalcev domov za starejše občane nima obiskov ali pa so redki?! Da se ti srce zlomi."

Čas epidemije je še dodatno razgalil kopico izzivov, povezanih s starejšimi, ki jih je treba nujno sistemsko rešiti. Številna vprašanja že leta čakajo na odgovor. "V različnih skupinah sodelujem že od leta 2008, koliko dela smo vložili glede številnih programov in zakonov z zakonom o dolgotrajni oskrbi na čelu, pa ni bilo učinka. Ko pridemo do neke stopnje, pride nova vlada in vse roma v predal ali pa ne dosežemo dogovora in podobno," pravi Francka Ćetković, predsednica Sindikata upokojencev Slovenije.

Kot pravi, je bila zadnja analiza položaja starejših narejena leta 2015. Ko so v sindikatu lani zahtevali, da se naredi nova analiza, so prejeli odgovor, da zaradi epidemije covida-19 to ni mogoče. "Novo analizo bomo dobili prihodnje leto, torej po sedmih letih. Obup." Še ostrejša je Biserka Marolt Meden."Poglejte, tu je revizija Računskega sodišča, ki zajema 15 let in sedem ministrov. Da boste razumeli, kako je za starejše poskrbljeno zadnjih 20 let. Katastrofa! Pri nas starejšim odvzemamo vso avtonomijo. Starostniki, starci, že poimenovanja kažejo na marginalizacijo. To ni to, kar želimo biti. Starejši smo vse življenje vlagali in imamo pravico, da živimo dostojno starost," je odločna.

Številni brez pomoči ne zmorejo čez mesec

Številni upokojenci imajo zelo nizke pokojnine, s katerimi komaj pridejo čez mesec, marsikdo brez pomoči države, svojcev ali humanitarnih organizacij tega ne zmore. Velike družbene spremembe, predvsem napredek tehnologije, so številne starejše še bolj potisnile na rob družbe. "Zahtevamo, da se ustanovi samostojno ministrstvo za starejše. In nujno bi potrebovali varuha pravic starejših," je prepričana Biserka Marolt Meden.

V domovih za starejše živi 4,3 odstotka starejših

Statistični podatki kažejo, da slaba polovica starejših od 65 let živi na podeželju, dobra tretjina v manjših mestih in predmestju, približno petina pa jih živi v mestih. Približno 27 odstotkov starejših od 65 leti živi samih. Ker se življenjska doba daljša, se povečuje tudi potreba po pomoči, saj vse več starejših potrebuje pomoč pri vsakodnevnem življenju. Leta 2018 je dolgotrajno oskrbo, kar vključuje institucionalno varstvo (DSO-ji in socialnovarstveni zavodi), dnevno varstvo, oskrbo na domu ali denarni dodatek, prejemalo 66.200 ljudi, od tega jih je bilo približno 46.600 starih 65 let in več. V domovih za starejše je leta 2018 bivalo 4,3 odstotka starejših.

Kot so odgovorili z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je v domovih za starejše občane ob polni zasedenosti približno 19.500 mest. Povprečna starost stanovalcev se iz leta v leto povečuje. Pred desetimi leti je bilo starejših od 90 let 15 odstotkov stanovalcev, podatki za lani kažejo, da jih je bila že četrtina. Na bivanje v domovih čaka 26.346 starejših, od tega jih je 12.464 na sami vlogi označilo, da si želijo takojšnjo namestitev, so sporočili z ministrstva, kjer pa ob tem dodajajo, da je realnejša ocena, narejena pred epidemijo, da bi se za namestitev v dom, če bi jim ponudili ustrezno namestitev v želenem domu, odločilo približno 1500 ljudi.

Leta 2016 je vlada sicer določila cilj, da bo do leta 2020 izenačila število uporabnikov institucionalnega varstva in skupnostnih oblik skrbi. Trenutno je razmerje 1 : 1,2. Kot ocenjujejo na ministrstvu, smo blizu tega cilja.

Ministrstvo: Do 2027 novih 3325 mest v DSO-jih

Država namerava v prihodnjih letih zgraditi več novih domov za starejše oz. podeliti koncesije zanje, nujna pa je tudi obnova že obstoječih. Kot so sporočili z ministrstva, je bil januarja zaključen razpis koncesij, v okviru katerih bo prihodnje leto na voljo 1285 mest v domovih. Podoben razpis za 1100 mest pripravljamo za letos, so še dodali.

Ob tem načrtujejo, da bodo v okviru sklada za okrevanje in odpornost pridobili 59 milijonov evrov povratnih sredstev za 850 dodatnih mest. Skupno naj bi tako do leta 2027 povišali število mest v domovih za starejše za novih 3325 mest.

Leta 2009 je bilo v javni mreži 55 javnih domov za starejše in 32 izvajalcev s koncesijo, leta 2019 pa 54 javnih domov in 43 izvajalcev s koncesijo, opozarjajo v združenju Srebrna nit.
V času epidemije se je pokazalo, kako zaostajamo pri preoblikovanju večposteljnih v dvo- in enoposteljne sobe, kar je predvidel že pravilnik iz leta 2006, nujno je urediti tudi sisteme prezračevanja. V okviru prenavljanja obstoječih domov je po navedbah ministrstva na voljo 93 milijonov evrov v okviru sklada React-EU za odpravo posledic pandemije covida-19. Javni razpis poteka.

V sindikatu upokojencev in Srebrni niti so do podeljevanja koncesij in urejanja vprašanja domov za starejše zelo kritični. "Že 100-krat smo zahtevali: ko podeljujejo koncesije, vlaganja v DSO-je ne morejo biti vključena v ceno oskrbnine, za to mora poskrbeti država. Tako pa bo šlo to na račun dražje oskrbe," opozarja Francka Ćetković.

Kot pojasni Biserka Marolt Meden, je v skladu s pravilnikom o oblikovanju cen v socialnovarstvenih zavodih opredeljeno, da lahko zasebni domovi s koncesijo investicije obračunajo stanovalcem. Tudi v javnih domovih so anomalije. "Na Ptuju (op. gre za primer pred sedmimi leti, ko je bila razrešena dolgoletna direktorica tamkajšnjega DSO-ja, potem ko so pristojne službe in inšpekcije potrdile nepravilnosti pri vodenju ustanove. Med drugim je dom zgradil več enot brez kakršne koli pomoči države, izkazalo pa se je, da so bili stanovalci kljub plačilu brez ustrezne oskrbe.) je direktorica na račun stanovalcev in njihovih vplačil varčevala denar in zgradila dom na morju, čeprav je država tista, ki mora investirati v nove domove oz. obnavljati stare. Država pa samo objavlja razpise za koncesionarje. Ne naredi pa tistega, kar bi morala in od nje zahtevamo: v skladu s strokovnimi merili pripraviti načrt gradnje novih sodobnih javnih domov za starejše in prenove obstoječih, ki ne zagotavljajo kakovosti bivanja."

Stanovalec v DSO-ju ima pravico do zdravnika do pet ur

Eno od perečih vprašanj v domovih za starejše so že desetletja neustrezni normativi, ki ne odražajo strukturnih sprememb stanovalcev in njihovih potreb. Pred 30 leti je bilo v domovih več mlajših stanovalcev, ki so potrebovali manj zdravstvene nege. Skupnost socialnih zavodov ocenjuje, da bi potrebovali za četrtino več zaposlenih v domovih.

Financiranje zdravstvenih storitev v domovih je katastrofa, opozarja Biserka Marolt Meden. "Razporejanje kadrov s področja zdravstvene oskrbe v domovih se določa vsako leto s splošnim dogovorom o financiranju zdravstvene dejavnosti v socialnih zavodih. Dogovarjajo se različni partnerji, zavod za zdravstveno zavarovanje, ministrstvo za zdravje, zdravniška zbornica, skupnost socialnih zavodov in združenje zdravstvenih zavodov. Zdravstveno nego v domovih financira ZZZS, torej diplomirane sestre, zdravstvene tehnike, bolničarje negovalce, fizioterapevte in delovne terapevte, zdravnike. Stanovalci pa z oskrbnino plačajo direktorja, tajnico, računovodjo in drugo nezdravstveno osebje: kuharje, perice, čistilke ..."

Zdravstvene potrebe stanovalcev kažejo, da bi potrebovali dietetika, več fizioterapije, več delovne terapije, kineziologa in tudi več zdravnika. "Danes ima stanovalec pet ur na leto pravico do zdravnika. Zdaj si pa predstavljajte. V času korone bi okuženi stanovalec vsak dan potreboval zdravnika!"

Boj z mlini na veter

"Glede normativov se za spremembe borimo že več kot 10 let. Pa se nič ne spremeni. Sama sebe krivim, ker se nič ne premakne. Mi pišemo vladi, sekretariat vlade pošlje pristojnemu ministrstvu zahtevo, da morajo odgovor podati v 14 dneh. Ministrstva praviloma ne odgovarjajo, tudi na ponovne zahteve ne odgovorijo. Edino na zahtevo, da se ne sme stanovalcem domov, ki zaradi prebolelega covida potrebujejo dodatno oskrbo, zaračunavati višjih cen, so na ministrstvu za zdravje odgovorili, da se bodo stvari spremenile z zakonom od dolgotrajni oskrbi. Tega pa čakamo že tudi več kot 10 let," se jezi predsednica sindikata upokojencev Francka Ćetković. "Torej bodo stanovalci domov plačevali višje cene zaradi potrebne dodatne oskrbe do uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi. Do kdaj? S covidom so se okužili v domovih za starejše, zdaj pa naj še to plačujejo."

Januarja je začela v okviru ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti delovati delovna skupina za kadrovske standarde in normative v sklopu domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov. Kadra je premalo, pri tem pa je še slabo plačan, zato so pozivi k dvigu stalnica.

Na Štajerskem se recimo veliko ljudi vozi v delo v sosednjo Avstrijo, kjer so plače v zdravstveni in socialni negi občutno višje. Kader, ki opravlja tovrstna dela, mora imeti predvsem občutek za delo s starejšimi, poudarjajo na ministrstvu in dodajajo, da je konkurenčnost med državami težko primerjati, saj je Avstriji standard nasploh višji kot pri nas.

V Srebrni niti si močno prizadevajo za izboljšanje kakovosti bivanja v obstoječih domovih. "Treba je omogočiti eno- in dvoposteljne sobe in sanitarije. Ne pa, da so ene sanitarije za več sob. V manjših domovih – bivalnih skupnostih, ki jih zdaj načrtujejo, ni finančno vzdržno, da bi imeli in diplomirano medicinsko sestro, zdravnika, fizioterapevte in bolničarje. Bi pa to bilo izvedljivo, če bi imeli mobilne ekipe, ki bi si jih delilo več majhnih domov – bivalnih skupnosti," našteje nekaj mogočih rešitev Biserka Marolt Meden, ki je prepričana, da bi morali imeti stanovalci ali njihovi skrbniki večji vpliv na dogajanje v domovih. "V svetu zavodov imajo stanovalci enega člana, plačajo pa 60 odstotkov vseh dejavnosti v domu. Zaposleni imajo dva, eden je iz lokalnega okolja in pet jih ima ustanovitelj, ki bi moral zagotoviti nove investicije, tega denarja pa seveda ni."

Pomoč na domu v povprečju 75-odstotno financirajo občine

Okoli 8500 ljudi uporablja storitev oskrbe na domu, ki jo izvajajo domovi za starejše, centri za socialno zadevo, zasebni izvajalci, pa tudi posebni zavodi, ki so bili ustanovljeni prav za izvajanje pomoči na domu. Zakonsko je dovoljeno do 20 ur pomoči na teden za posameznika, torej na mesec od 80 do 90 ur. Oskrbo sofinancirajo občine, pri čemer pa je ta delež med njimi različen. Po zakonu mora občina prispevati vsaj 50 odstotkov, v povprečju je delež 75-odstoten. Preostanek storitve, ta je v povprečju med petimi in šestimi evri na uro, plača uporabnik sam. Kot pojasnjujejo na ministrstvu, bodo morebitne spremembe na tem področju odvisne od zakona o dolgotrajni oskrbi.

Povpraševanja po pomoči na domu je veliko, a kot opozarja Biserka Marolt Meden, je ponekod treba dolgo čakati, oseba pa potrebuje takojšnjo pomoč. Omejitev na 20 ur na teden je po njenem mnenju nepravična. "Za nekoga, ki je nepokreten in potrebuje več pomoči, je to premalo. In predrago, kajti upokojenec z minimalno pokojnino si oskrbe na domu ne more privoščiti. Z zakonom o dolgotrajni oskrbi naj bi bila financiranje in dostopnost spremenjena. Če se bodo spremenili kadrovski normativi, bo to imelo posledice tudi za pomoč na domu, ker bo več časa za posamezno storitev." Ob tem opozarja, da starejši potrebujejo čas za vzpostavitev zaupanja, in to, da jim ni zagotovljeno, da bi k njim prihajala ista oseba, jih postavlja v zelo nelagoden položaj.

Pokojnine v Sloveniji so nizke, 90.000 upokojencev živi pod pragom revščine, ki je postavljena na 702 evra. Do leta 2012 so nizke pokojnine korigirali z varstvenim dodatkom oz. državnimi pokojninami. Sprememba socialne zakonodaje je pogojevala prejem dodatka s premoženjem prejemnika in njegove družine. Del premoženja prejemnika v vrednosti prejete pomoči je postal premoženje države. Številni prejemniki so se, da ne bi njihovi dediči ostali brez dediščine, dodatku odpovedali. Samo v enem letu se je število znižalo za 78 odstotkov, močno naraslo pa ni niti po odpravi te določbe.

"Če lahko pošljejo solidarnostni dodatek, lahko uredijo tudi avtomatizacijo varstvenega dodatka"

V društvu Humanitarček si že leta prizadevajo za avtomatizacijo varstvenega dodatka, da bi torej pripadal vsakemu starejšemu, čigar dohodki so prenizki za preživetje. Podobno, kot je sistem dohodnine. "Če so lahko lani izračunali, koliko solidarnostnega dodatka pripada posamezniku, lahko izračunajo tudi to, registri so," opozarja Ninna Kozorog. Pretekli teden je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predstavilo predlog, po katerem bi bilo treba prošnjo vložiti le enkrat, potem pa bi se pravica do varstvenega dodatka obnavljala samodejno. A dejstvo je, da je to za številne starejše pretežaven postopek. Številni starejši ne znajo uporabljati spleta, ne znajo natisniti obrazcev.

Lani manj dodatkov za pomoč in postrežbo

Sindikalistka Francka Ćetkovič ob tem opozarja na še eno pomembno vprašanje. "Druga težava, s katero smo se začeli srečevati, je dodatek za pomoč in postrežbo, ki izhaja iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in znaša od 150 do nekaj več kot 400 evrov. O tem dodatku odločajo t. i. izvedenski organi invalidske komisije." Do omenjenega dodatka so upravičeni upokojenci, slepi ali slabovidni in nepokretni, gre za primere, ko osebe nujno potrebujejo pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, če nujno potrebujejo pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ob slepoti in slabovidnosti ter ob zmanjšani zmožnosti premikanja za najmanj 70 odstotkov. Kot pravi, so prošnje na prvi ravni največkrat zavrnjene, na 2. stopnji pa potem prihaja (tudi) do odobritev.

"Presenetilo nas je, da se je lani v številu in znesku zmanjšalo števil oseb, ki prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo," pojasnjuje sindikalistka in članica Sveta ZPIZ-a ter dodaja, da bodo na naslednji seji ZPIZ-a zahtevali analizo uresničevanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

V okviru evropske zveze starejših in upokojencev se zavzemajo za skupna izhodišča za določitev minimalne pokojnine. Minimalna pokojnina za polno delovno dobo bi morala biti nad pragom revščine. Minimalna plača je prenizka in tudi odmerni odstotek bi se moral popraviti. V zadnjih 20 letih se je odmerni odstotek spreminjal, najprej bil 85, potem 72, zdaj je 58. In zdaj imajo upokojenci, ki so delali približno isto delo za približno isto plačo in so izpolnili zakonske pogoje za polno upokojitev, zelo različne pokojnine zaradi sprememb v pokojninskem sistemu v zadnjem desetletju. "Iz neusklajevanja pokojnin v preteklih obdobjih nam dolgujejo še 3,5 odstotka. To nam pripada, to je bilo usklajeno, nihče nam nič ne podarja. Ugotovili smo tudi, da nam za letos pripada še enoodstotna redna uskladitev. Zahtevamo, da se ta opravi najpozneje do septembra letos, sicer je to novi ZUJF za upokojence," je odločna sindikalistka.

Vztrajajo, da mora biti prvi steber tisti, ki bo dal dostojno pokojnino. "Kako naj delavec pri minimalni plači še dodatno plačuje dodatno pokojninsko zavarovanje?! Vztrajamo, da mora biti minimalna plača takšna, govorimo o delavcu s polnimi delovnimi pogoji, da mu bo zagotovila minimalno pokojnino, ki bo nad pragom revščine. Za druge pa je treba s socialnimi popravki zagotoviti, da bodo tudi lahko dostojno živeli." To so tudi zahteve evropske organizacije starejših in upokojencev (FERPA).

Čakajoč na zakon o dolgotrajni oskrbi

Na zakon o dolgotrajni oskrbi čakamo že več kot desetletje. Sprejet naj bi bil do konca letošnjega junija, a se to očitno ne bo zgodilo. Ministrstvo za delo in ministrstvo za zdravje si ga, kot poudarja Biserka Marolt Meden, podajata že leta. "Veliko je govora o tem, kako je skrb za starejše in ranljive prioriteta, zgodi se pa nič. Dobim kar ošpice," je ostra. V društvu si prizadevajo za čimprejšnje sprejetje zakona in da se v njem opredeli nov steber socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bo zagotavljal sistemske vire za izvajanje dolgotrajne oskrbe. "Ne pristajamo na nikakršne začasne rešitve, saj v proračunu vedno zmanjka denarja za starejše. Ker če je denar iz proračuna in sledijo rezi, se običajno reže prav pri starejših." Ob tem opominja, da smo edina država v EU-ju, ki nima sistemsko urejenega tega področja.

V društvu so zelo kritični do normativov, ki jih predvideva priloga osnutka zakona. "Od tega, da uvaja triposteljne sobe (ki jih ne bi smelo več biti), do minutaže za posamezne storitve, ki so popolnoma nerealne. Primer: premeščanje nepremičnega uporabnika zaradi specifičnega stanja največ dvakrat na dan; umivanje, česanje las – dvakrat na mesec. To je nesprejemljivo."

Francka Ćetković poudarja, da je treba posebej pozorno proučiti tudi predlog, ki ukinja dodatek za pomoč in postrežbo kot pravico iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja. "Ta denar naj bi se iz blagajne ZPIZ-a preusmeril v blagajno za dolgotrajno oskrbo. Zveza slepih je že protestirala. Tisti, ki živijo doma ali v domu starejših, dobijo dodatek za pomoč in postrežbo. Če bodo ta dodatek ukinili, ali bo zagotovljeno, da bo k njim domov nekdo prišel s storitvami, ki jih zdaj oni krijejo s tem dodatkom?! Z novim zakonom nihče ne bi smel biti na slabšem," je kritična Francka Ćetković. Ob tem pravi, da so bila pogajanja glede novega zakona dolgotrajna in mukotrpna, kritična pa je do pristopa nekaterih ministrstev. "Šli smo od člena do člena. Z ministrstva za zdravje so sodelovale državne sekretarke, medtem ko z ministrstva za finance in ministrstva za delo, družino in enake možnosti nismo imeli primernega sogovornika, sodelovale so strokovne sodelavke. Ko smo vprašali, kakšno je stališče ministrstva, je bil odgovor: nimamo pristojnosti."

Številne večnadstropne zgradbe so brez dvigal, nujna je prilagoditev

Ob tem predsednica sindikata upokojencev izpostavlja še en pomemben vidik za dvig kakovosti življenja starejših: spremembo oz. prilagoditev bivalnih prostorov. Tisti, ki živijo samostojno doma, bi morali imeti možnost, da prilagodijo dom in izboljšajo kakovost življenja: od namestitev varoval v kadi, gumbov za klic na prvo pomoč do držal za lažje vstajanje s postelje. Ob tem opozarja na veliko težave v blokih brez dvigala. "Če želimo starejšim v teh stanovanjih zagotoviti, da lahko ostanejo doma, jim je treba zagotoviti lažji dostop. Nepokretni lahko samo gledajo skozi okna svojih stanovanj, za to, da gredo od doma, je potrebna pomoč reševalcev. Pa tudi pokretni 80-letniki imajo velike težave: kako naj nesejo dve vrečki v 3. nadstropje brez dvigala," se sprašuje Francka Ćetković.

"Skrb za ljudi ne more temeljiti na prostovoljstvu"

Razmere zelo resne in žal nič ne kaže na hitro izboljšanje, zato je Biserka Marolt Meden previdna. "Veseli me, da se še vedno najdejo ljudje, ki so se pripravljeni angažirati, da bi sistemsko spremenili stvari. Ker lahko le združeni dosežemo več. Da si ljudje upajo povedati, kaj si želijo. Upam, da jih bo čedalje več. Da bodo opolnomočeni. Ne bomo se pustili odriniti na rob, da se nam odvzame odločanje o naši usodi. Vedno več je zavedanja, da je pomembno, da dodajamo življenje letom, in ne leta življenju."

Spodbudno je, da se starejši čedalje v večji meri organizirajo v različna društva, hodijo na izlete, skrbijo za rekreacijo. Pomemben steber pridobivanja znanja je tudi Univerza za tretje življenjsko obdobje, kjer lahko pridobijo znanje, ki ga predtem v življenju niso imeli časa, in tako oplemenitijo svoje izkušnje. "Vedno več je tudi prostovoljstva, od druženja do brezplačnih prevozov. To so te svetle točke, ki nam dajejo upanje. Toda osnovne stvari je treba urediti sistemsko," je ob koncu odločna Biserka Marolt Meden. Z njo se strinja tudi sindikalistka: "Skrb za ljudi ne more temeljiti na prostovoljstvu."