Pri časopisu The Guardian so objavili pričevanja ljudi iz različnih evropskih krajev in različnih starosti, ki opisujejo, s kakšnimi težavami se spopadajo še mesece po prebolelem covidu-19. "Govorili so, da ta bolezen ne prizadene mladih. To, da posledice trajajo tako dolgo, me je ujelo popolnoma nepripravljeno. Covid-19 je spremenil moje življenje," je povedala mlada Britanka in opisala svoje postcovidne simptome kot "meglo v možganih", saj ima težave s koncentracijo, iskanjem pravih besed. Oboleli iz Portugalske je omenjal predvsem depresijo, v kateri se je znašel po bolezni, Francozinja pa, da že več mesecev nima povsem vrnjenih voha in okusa, kar je opisala kot izgubo zmožnosti okušati življenje.
Tudi pri nas seveda najdemo podobne zgodbe. 30-letni znanec omenja, da še tedne po koncu bolezenskih znakov potrebuje neobičajno količino spanja, znanka v 50. letih pa, da ji težave dela t. i. kratkoročni spomin.
Še več je zapletov pri tistih, ki so prestali intenzivno zdravljenje covida-19. "Pri njih opažamo, da imajo tako imenovano podaljšano postcovidno obdobje, ki prinaša zelo različno bolezensko simptomatiko, od možganskih kapi, globokih venskih tromboz do pljučnih trombolij. Skratka, to obdobje je lahko za te bolnike zelo, zelo težavno," je pred tedni pojasnil Vojko Flis, direktor UKC-ja Maribor.
Ambulante za spremljanje bolnikov, ki so jih zdravili v bolnišnicah
V bolnišnicah odpirajo ambulante, namenjene prav postcovidnim bolnikom. Infektologinja Gabriele Turel s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC-ja Ljubljana dela v takšni ambulanti, ki so jo odprli na tej kliniki. "Ambulanta, v kateri spremljamo bolnike po končanem bolnišničnem zdravljenju covida-19, zadnje tri mesece deluje v polnem zamahu vse dni v tednu. Občutek je, da ljudje po odpustu iz bolnišnice okrevajo razmeroma dobro, a je okrevanje postopno in počasno, zelo odvisno od teže covida-19, ki jo je posameznik prebolel, in seveda od njegovega izhodiščnega zdravstvenega stanja. Vendar ne glede na to po dveh mesecih večina še toži za določenimi težavami, le redki po tem času svoje zdravstvo stanje ocenijo enako kot pred boleznijo. Navajajo predvsem zmanjšano telesno zmogljivost, utrujenost, občutek težje sape ob naporu, nekateri imajo težave s spanjem, redkeje navajajo anksiozne simptome, zmanjšano koncentracijo," pove.
Zmanjšana telesna zmogljivost, ki jo navaja večina bolnikov po bolnišničnem zdravljenju, ima po njenih besedah več vzrokov. Gre za kombinacijo zmanjšane pljučne funkcije po preboleli pljučnici, upada mišične mase med boleznijo in sistemskega vnetja, ki se umirja izredno počasi in ga je mogoče zaznati še več tednov po odpustu iz bolnišnice. Veliko jih med zdravljenjem izgubi telesno maso, poročajo o izgubah od pet do 10 kilogramov, pogosto tudi več. "Ta izguba je večinoma na račun mišičnine. Da bi jo pridobili nazaj, je potrebnega več časa, po mojih izkušnjah pogosto celo več, kot ga je potrebno za povrnitev pljučne funkcije, ki le izjemoma po dveh mesecih ostaja pomembneje okrnjena."
Ker je covid-19 protrombogeno vnetje, pri tistih s težjim potekom bolezni pogosto opažajo tromboze v venskem ožilju – predvsem kot pljučno embolijo. Tromboza je lahko tako huda, da je znova potrebno bolnišnično zdravljenje. "Zaradi tega smo pri tistih, ki s težavami prihajajo na urgenco in so pred tem preboleli covidno pljučnico, še posebej previdni," pravi infektologinja.
Opozorilni znaki
Iz poročil različnih študij je razbrati, nadaljuje, da imajo tudi tisti, pri katerih bolezen ni terjala bolnišničnega zdravljenja, še dalj časa težave z utrujenostjo, nemotiviranostjo, motnjami koncentracije. "Morda je to tudi posledica življenjskega sloga, saj imamo ljudje – sploh mlajši – zelo intenziven življenjski slog in mislimo, da se moramo že kmalu po bolezni vrniti v običajno dnevno rutino, a je pomembno, da to naredimo postopoma, saj sicer težave lahko trajajo dalj časa," razmišlja. Ostaja še veliko neznank.
Nenavaden simptom te bolezni je tudi izguba voha, kar po besedah naše sogovornice pomeni, da virus prizadene olfaktorni epitelij, in kot kažejo raziskave, najverjetneje tudi olfaktorni živec. Ta nosi informacijo do centra za voh v naših možganih, ki pa je povezan s številnimi drugimi regijami možganov, kot je npr. limbični sistem. Zato je na mestu vprašanje, kako daleč v možgane lahko sega vpliv virusa. "V ugledni reviji Lancet je bila objavljena raziskava, v kateri so opravili magnetno resonanco možganov mlajšim bolnikom tri mesece po covidu-19 in jo primerjali z magnetno resonanco možganov starostno ujemajoče kontrolne skupine, ki ni imela covida-19. Ugotovili so, da so bile po preboleli okužbi pogosteje prisotne mikrostrukturne okvare na določenih predelih možganov, predvsem tistih, povezanih z vohom, pa tudi širše. Kaj bo to v prihodnosti prineslo, še ne vemo," dodaja. "Res pa je, da se voh povrne. Tudi naši bolniki v večinskem delu po dveh mesecih ne navajajo več, da bi imeli težave z vohom ali okusom," še pove izkušnje iz prakse.
Na priznani ameriški kliniki Mayo med posledicami, ki bi jih lahko opazili dolgoročno, omenjajo tudi povečano možnost za razvoj Parkinsonove in Alzheimerjeve bolezni.
Bolnike iz postcovidne ambulante bodo tako spremljali še nekaj časa.
Covidna pljučnica je drugačna, a pljuča imajo sposobnost obnavljanja po njej
Prebolel sem covid-19
Sprva nisem čisto zares obležal, imel sem blago vročino, malo sem kašljal … kot pri prehladu. Sem pa imel nekje sredi prvega tedna, peti ali šesti dan, nekaj težav z dihanjem. Zdelo se mi je, kot da ne morem čisto napolniti pljuč z zrakom. Takrat sem se malo ustrašil, a je po dveh dneh minilo.
Pozneje naju je oba, ampak ciklično, v valovih pestila tudi huda utrujenost, tako da sva spala tudi po dvanajst ur in nekega dne sem se zbudil z oteklimi rokami. Prste sem imel kot balončke. A je po enem dnevu tudi to k sreči prešlo. Utrujenost sem sicer čutil tudi še dva meseca po potrjeni okužbi, ko sem covid že prebolel.
Jaša, 28
Laboratorijski izvidi namreč kažejo, da se vnetje zelo počasi umirja, počasneje, kot so navajeni na primer pri bakterijskih pljučnicah. "Gre za drugačen potek pljučnice. Nekaj podobnega smo kdaj, a redko, videli pri kakšni gripi, a vseeno ne takšnih posledic, kot so pri covidni pljučnici. Prizadetost pljuč ima velik razpon – od nežnih sprememb do prizadetosti celotnih pljuč, ki na rentgenski sliki postanejo bela, sicer so obarvana temno, od pljučnice, ki funkcionalno ne prizadene pljuč in ni potrebe po zdravljenju s kisikom, do prizadetosti, ki zahteva zdravljenje z visokimi koncentracijami kisika, umetno ventilacijo ali celo zunajtelesno membransko oksigenacijo," opisuje pulmolog primarij Matjaž Turel, vodja bolnišničnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergije UKC-ja Ljubljana.
Po njegovih besedah je covid-19 bolezen tisočerih obrazov, zato so tudi pljuča prizadeta na različne načine. Pomembno je predvsem, kdaj se vnetje ustavi. Dvema bolnikoma so bila v UKC-ju Ljubljana do zdaj že presajena pljuča zaradi covidne okvare.
Tudi pri njih so organizirali postcovidno ambulanto, ki je namenjena tudi bolnikom, ki niso bili bolnišnično zdravljeni, a imajo pljučne težave, občutek težkega dihanja in tiščanja v prsnem košu. "Do zdaj smo pregledali okoli 100 bolnikov in občutek imamo, da se pljuča v večini primerov dobro popravljajo. Težave s pljuči so posredno lahko posledica prizadetosti drugih organskih sistemov," pravi naš sogovornik.
Težko dihanje namreč ni vedno posledica bolezni pljuč. Primarij Turel našteje pljučno embolijo, ki maši pljučno žilje. Covid namreč lahko vpliva na nastanek krvnih strdkov. Na težko dihanje lahko vpliva tudi mišičje, saj je znano, da se ob prebolevanju covida zmanjša mišična masa in se posledično poslabša telesna pripravljenost. "Zaznavanje težkega dihanja pride v času okrevanja prej in pri manjših telesnih obremenitvah kot pred boleznijo," pojasnjuje in dodaja, da pa pri nekaterih bolnikih ne najdejo organskega vzroka za težko dihanje, ampak je vzrok psihološke narave.
Do določenih spoznanj bomo prišli postopoma, tudi v drugem valu epidemije se zdravi drugače kot v prvem, kar je že napredek. Gremo naprej z boleznijo in znanjem in prepričan sem, da bomo na koncu uspešni. Trenutna epidemija je za znanost velik izziv, ogromno se bomo naučili, čez leta pa bomo na to obdobje gledali s spoštovanjem in poznali varovalko, kako se odzivati in vesti v takšnih okoliščinah.
Sam gleda optimistično na okrevanje bolnikov: "Kar zadeva pljuča, se večinoma posledic ne bojimo, saj imajo pljuča dolgoročno dobro sposobnost, da se po covidni pljučnici popravijo. Trajne posledice, kot je brazgotinjenje pljuč, lahko pričakujemo pri nekaterih, pa tudi tu ne pri vseh, ki so bolezen najtežje prebolevali oz. bili dolgotrajno ventilirani. Tudi sicer ima naš organizem blazne sposobnosti regeneracije." Vsem bolnikom svetuje, naj zdravo živijo, naj se gibajo, dokler je zadihanost še prijetna, da ne lovijo sape. Obremenjevati se je treba previdno, poudarja, vsekakor pa ne smejo le sedeti, saj je pljuča treba predihavati.
Tudi v priporočilih, ki so jih pripravili pulmologi, o tem, kako skrbeti za bolnike, ki so preboleli covidno pljučnico, je zapisano, da lahko predihavanje med telesno dejavnostjo pomembno popravi gibljivost prsnega koša. Trenutno podatki tudi ne kažejo, da bi koronavirusna bolezen povzročala astmo.
Pomembno pa je upoštevati, da je pri vračanju k telesni vadbi po preboleli covidni pljučnici treba opazovati znake, ki nam jih daje telo, in postopno dvigovati intenzivnost.
Ne prehitevajte s telesnimi napori, saj lahko to škodi srcu
To so v priporočilih zdravnikom, kaj naj svetujejo obolelim glede vadbe, zapisali tudi kardiologi. Koronavirus namreč kot vsi drugi virusi lahko prizadene srčno mišico. Raziskave kažejo, da je odstotek miokarditisov po covidu-19 verjetno večji kot po drugih virusnih obolenjih, pove Katja Ažman Juvan, specialistka kardiologije in vaskularne medicine z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in vodja Sekcije za športno kardiologijo pri Združenju kardiologov Slovenije. Velikokrat se vnetje srčne mišice pozdravi samo od sebe in bolnik niti ne ve, da ga je prebolel. Možnost težav in zapletov pa je večja, če je oboleli v tem času telesno dejaven.
V raziskavah zadnjih tednov se je sicer izkazalo, da novi koronavirus le ni tako agresiven do srčne mišice, kot je sprva kazalo, a je sprememb na srcu vseeno kar precej. Sprememb, za katere ne vemo, kaj pomenijo za naprej. Ker tega še ne vemo, smo pozornejši - predvsem pri tistih, ki imajo za miokarditis značilnejše težave.
Težava je namreč v tem, da se miokarditis lahko kaže na zelo različne načine: kot prehladno obolenje z glavobolom, bolečinami v mišicah ali sklepih, utrujenostjo, minimalno povišano telesno temperaturo. Simptomi lahko posnemajo tudi druge srčne težave, kot so bolečine v prsih, omotica, izguba zavesti.
"Splošno priporočilo, ne glede na to, za kak tip športnika gre, in tudi, če je okužba minila brez simptomov bolezni, je, da naj počivajo vsaj deset dni. Vnetje srčne mišice in imunski odzivi so namreč lahko drugačni, če so v tem času zelo telesno dejavni. Ponavljajoči se intenzivni treningi povzročajo stres za organizem in kronično vnetje. Tudi za samo prebolevanje okužbe je ta počitek potreben," poudari kardiologinja. Prav tako je pomembno, da je posameznik pred začetkom vadbe vsaj teden dni brez vsakih zdravstvenih težav.
Psihološke posledice
Tudi na psihološkem področju so posledice prebolele bolezni vidne. Čeprav tudi tu še ni raziskav, kako se bodo kazale na dolgi rok, pa lahko o njih sklepajo iz raziskav pri bolnikih, ki so zdravljeni na enak način in imajo enake medicinske posege, kot jih doživijo covidni bolniki. "Že po SARS-u, ki je se je leta 2004 razširil po 29 državah in za katerim je zbolelo 8.000 ljudi, 25 odstotkov je bilo kritično bolnih in 10 odstotkov teh je potrebovalo intenzivno nego, so raziskave pokazale, da jih je 30 odstotkov še po enem letu kazalo znake depresije in anksioznosti," pojasni Katja Dular, specialistka klinične psihologije iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča. Ugotovili so, da je kakovost njihovega življenja izrazito padla. Tri leta po bolezni so bile še vedno prisotne psihološke in čustvene motnje, povišan stres. Polovica kritično bolnih je tedaj razvila podaljšan in kroničen stres ali pa posttravmatsko stresno motnjo.
Podobne posledice pričakujejo tudi pri covidnih bolnikih. "Osebje v bolnišnici se predvsem bori, da preživijo. Ker jih toliko potrebuje intenzivno zdravljenje, ni kapacitet in osebja, da bi prejeli takšno obravnavo na intenzivni negi, kot jo sicer kritično bolni v običajnih časih," pojasni še dodaten negativen vpliv tega, da je med trenutno epidemijo pritisk na zdravstvene ustanove ogromen. K njim v rehabilitacijski center Soča nato pride le manjši del bolnikov, ki so preživeli najtežjo obliko bolezni. Gre predvsem za bolnike, pri katerih je kljub težkemu poteku tudi verjetnost za okrevanje velika.
"Vsi ti bolniki, ki v URI Soča pridejo iz intenzivnih enot, so bili intubirani in mehansko predihavani ter v stanju kome. Kognitivne posledice se pri bolnikih v stanju kome pokažejo že po nekaj dneh, kaj šele pri teh bolnikih, ki so v intenzivnih enotah tudi po dva meseca," izpostavi psihologinja in opiše, da so bolniki ob upadu mišic izgubili tudi delovno kondicijo, da ne vedo, ali se bodo lahko vrnili na delo, saj še imajo opazne kognitivne posledice, za katere nihče ne ve, ali se bodo v celoti popravile. Prav tako se jim spremeni njihova življenjska vloga, saj so prej lahko poskrbeli sami zase in druge, zdaj pa vsaj začasno potrebujejo pomoč tudi pri osnovnih potrebah. Pogosto jih muči tudi občutek krivde, ali so okužili in ogrozili še koga drugega. Ob tem nastopi tudi zavedanje, da bi lahko umrli.
Gre za obdobje žalovanja za vsemi izgubami, ki jih prinese vsaka težja bolezen. Pri covidu-19 se je to dotaknilo velikega števila judi. Za nas, ki smo v zdravstvu, to ni nič novega, s tem se soočamo vsak dan, za ljudi, ki so bili še do včeraj zdravi in aktivni ter so zmogli vse sami, pa je tudi izguba samostojnosti, ko pri osnovnih potrebah po prihodu iz bolnišnice še potrebujejo pomoč, velika stvar. Vsi ti občutki se nalagajo.
Vse to vpliva na visoko stopnjo psiholoških težav – anksioznost, depresijo, kognitivne oškodovanosti. "Ko je človek na intenzivni negi, se mu dogaja kopica intenzivnih stimulacij vseh čutil, kar odzove na primer difuzni strah pred poškodovanjem, smrtjo, izgubo nadzora nad lastnim zdravljenjem. Pride do motenj orientacij, saj so ves čas prižgane luči, aparati piskajo, ljudje izgubijo časovno orientacijo. Manjše je zavedanje lastnega telesa in lahko sledi šok, kaj se je s telesom zgodilo," opisuje Katja Dular. Ob tem so tukaj še zdravila za sedacijo, kar poveča tveganje za pojav delirija oziroma halucinacij in blodenj.
Bolniki na rehabilitaciji tako po njenih besedah v 90 odstotkih poročajo o sanjah, morah in blodnjah, za katere niso prepričani, da se niso zgodile. Občutek imajo, da so to res doživeli in to jih straši. "Nekateri si predstavljajo, da so ves čas kome potovali, drugi imajo grozne predstave, na primer da so jih prodali v Indijo in da so v kliniki čakali, da jim bodo zamenjali očesna zrkla, a da je bil lastnik te klinike Slovenec, saj so slišali slovenske pogovore. Podzavest sestavlja dražljaje, ki pridejo od zunaj – zdravniki odprejo veko in preverijo, ali je človek odziven –, podzavest pa to pretvori v nadaljevanje mor o očesnih zrklih." Pomešajo se spomini, filmi, prebrane informacije. Vse to na rehabilitaciji skušajo predelati in jim pojasniti, da so to povsem običajni odzivi po tako zahtevnem zdravljenju.
Prav tako pri bolnikih po težji obliki covida-19 opažajo, da so miselno upočasnjeni in imajo motnje pozornosti, težko se osredotočijo. "Na rehabilitaciji delamo kognitivne treninge, saj je dokazano, da se lahko zlasti na področju pozornosti te stvari natrenira nazaj," doda naša sogovornica.
V URI-ju Soča imajo tako bolniki razširjeno obravnavo, tako fizioterapevtsko kot delovno terapijo, psihološko pomoč, socialna delavka preveri, kako se bodo vrnili v domače okolje, vstopijo v stik tudi z zaposlovalcem, ves čas njihovo stanje spremlja zdravniški tim. "Napredek pri nas je hiter. A prostora je za okoli 25 bolnikov in tukaj ostanejo kar nekaj časa," poudari psihologinja in doda, da veliko večji del prebolelih po covidu takšne obravnave nima in to se lahko pri njih pozna na razpoloženju.
Številni simptomi, ki so del bolezni covid-19, na primer oteženo dihanje, bolečine v prsih, so nato sprožilci za panične motnje in tesnobe. Tukaj so še svojci, ki začnejo predelovati stvari šele, ko se bolnik vrne domov. "Posttravmatske stresne motnje je pričakovati v velikem delu populacije. Gre za preplet različnih dejavnikov in menim, da bo v prihodnosti veliko dela za psihološko stroko, za nudenje podpore, kaj ljudje lahko delajo, da bodo po covidu izboljšali kakovost življenja," je prepričana Katja Dular.
Motnje spanja
Posamezniki po preboleli bolezni pogosto omenjajo, da jih muči nespečnost. Študija v reviji Lancet Psychiatry temu pritrjuje, saj je bila nespečnost prisotna pri več kot 40 odstotkih obolelih, nedavna študija pa jo kot posledico še pol leta po okužbi omenja pri kar 26 odstotkih bolnikov. Ameriški somnologi iz Mayo klinike poročajo o pojavu "koronasomnije". "Gre za močno povečan pojav kronične nespečnosti v splošni populaciji. Na Kitajskem v lanskem letu poročajo o zvišanju kronične nespečnosti v splošni populaciji s 14,6 odstotka na 20 odstotkov, v Italiji in Grčiji celo na 40 odstotkov," je v zapisu na Facebookovi strani UKC-ja Ljubljana pojasnila Leja Dolenc Grošelj, Vodja Centra za motnje spanja, Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo.
Zaradi globalne krize in stresa, ki jo povzroča, se je namreč povečala tudi anksioznost ob uspavanju. Na porušeno spanje sta vplivali tudi delo in šolanje od doma, uspavanje se je zakasnilo, znova se je pojavilo kratko spanje podnevi. "Predvsem pri dijakih in študentih se je povečalo ležanje v postelji podnevi in povečala uporaba elektronskih naprav pred spanjem. S tem, ko spanje ni več utirjeno, se nam porušijo tudi drugi cirkadiani ritmi, kar posledično lahko vodi v različne kronične bolezni," opisuje nevrofiziologinja.
Nekaj otrok po okužbi dobilo večorganski vnetni sindrom
Motnje spalnega ritma pa niso edina stvar, ki je v tej epidemiji neposredno prizadela otroke. Tudi oni so namreč dovzetni za ta virus, čeprav ga v večjem delu prebolijo brez posebnih težav. A se te lahko pojavijo v postcovidnem obdobju. Novi koronavirus namreč lahko povzroča cel spekter avtoimunskih stanj, ki lahko prizadenejo različne organe.
Po besedah Tadeja Avčina, vodje Službe za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo na ljubljanski Pediatrični kliniki, so v UKC-ju Ljubljana obravnavali 27 otrok z večorganskim vnetnim sindromom in vnetjem drobnih žil, povezanim s covidom-19. Vsi ti otroci so bili pred tem zdravi, niso imeli kroničnih bolezni, so pa imeli protitelesa na novi koronavirus, čeprav je pri večini okužba potekala asimptomatsko.
Večorganski vnetni sindrom se lahko pojavi zaradi čezmernega imunskega odziva, in sicer od dveh do šest tednov po preboleli okužbi z novim koronavirusom. "Podatkov glede dolgotrajnega poteka in možnosti ponovitve trenutno še nimamo. Po podatkih iz literature je smrtnost 1,5-odstotna. Izmed naših bolnikov so bili trije zdravljeni v intenzivni terapiji. Pri vseh nam je uspelo doseči umiritev vnetja, dolgoročne posledice (predvsem na srcu) bomo lahko ocenili šest mesecev od začetka bolezni," je zapisal na strani UKC-ja Ljubljana na Facebooku.
Na eni izmed vladnih novinarskih konferenc o novih podatkih glede epidemije pa je poudaril, da je možnost, da otrok razvije večorganski vnetni sindrom, izrazito majhna, manj kot 0,1-odstotna. "V februarju smo obravnavali samo dva nova primera, kar kaže, da se epidemija umirja," je Avčin potrdil za MMC.
Klinični znaki večorganskega vnetnega sindroma so številni: običajno so prvi simptomi visoka vročina, ki je takšna, da jo je težko zbiti, mogoče z zdravili pade, a se znova hitro dvigne, utrujenost, slabost. Kmalu pa se pojavi prizadetost kože in sluznice: najpogosteje vidimo pordeli očesni veznici, na koži pa izpuščaje, rdečine na dlaneh, podplatih ...
Druga posledica covida-19 pri otrocih pa je lahko vnetje drobnih žil, kar se najpogosteje kaže kot kožni izpuščaji. "Teh izpuščajev prej nismo opažali in skupaj s kolegi iz tujine preučujemo domnevno vzročno povezanost," pravi Tadej Avčin. Kakšne posledice bo pustil sindrom, bo torej jasneje čez pol leta.
