In pri tem močno zamujamo, opozarja nevrolog, profesor Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in sodelavec kliničnega oddelka za bolezni živčevja v UKC-ju Ljubljana.

Eden naših največjih strokovnjakov na področju nevrodegenerativnih bolezni je izjemen sogovornik. Širina njegovega razmišljanja je navdihujoča, zato sva se v pogovoru dotaknila predvsem širokega stališča starosti in staranja.

Vabljeni k branju.

Kako je biti star(ejši) v Sloveniji?

Najprej je treba doreči definicijo starosti. Teh je več. Še pred kratkim je medicina, pa tudi statistika, postavljala mejo 65 let. Zadnja leta in desetletja se kaže, da je ta meja zelo arbitrarna. Trenutno se pomika navzgor. Treba je tudi vedeti, da ločimo biološko in kronološko starost. Zdravniki bi morali biti še posebej občutljivi za biološko starost. Kaj je razlika? Ko je minilo 75 x 365 dni od tvojega rojstva, si kronološko star 75 let, a je biološka starost pri 75 letih lahko zelo različna. Na eni strani je 75-letnik, ki fizično, miselno in socialno deluje kot 50-letnik, po drugi strani pa kronološko tudi 75 let star človek, fizično zgaran, mentalno zapuščen, socialno izoliran in osamljen, lahko v zrcalu razkriva podobo 90-letnika.

Pojem starosti postaja relativen, veliko bolj relativen, kot je bil skozi zgodovino. Mi vemo, da so v antični Grčiji dočakali od 33 do 35 let, in to je bilo dolgo. Kaj bistveno se življenjska doba ni spremenila niti v srednjem veku. Prve resnejše statistike z začetka 20. stoletja, tako v Evropi kot Ameriki, kažejo, da je bila takrat povprečna življenjska doba 44 let. Nizka povprečna starost je bila posledica umiranja otrok, umiranja porodnic in umiranja vojakov. Tudi s statističnim popravkom je povprečna življenjska doba v Evropi ostajala nižja od 50 let, okoli 48 let. Seveda je vsako okolje poznalo tudi zelo stare ljudi, a ‘stara starost’ je bila zelo redka.

V času, ko sem kot mlad splošni zdravnik v 80. letih delal v Cinkarni Celje, so mnogi odhajali v pokoj pri 55 letih. Kako zelo so bili zgarani, iztrošeni. To je še posebej veljalo za ženske. Spomnim se delavk s Kozjanskega, ki so se zjutraj zbujale ob 4.00, si oprtale zaspane otroke, s fabriškim avtobusom so šle v Celje, kjer so dale otroke v tovarniški vrtec, delale od 6. od 14.00, pobrale otroke in šle domov kuhat.

Če leta 1901 povprečna življenjska doba ni dosegla 50 let, je danes popolnoma drugače, povprečna Slovenka bo živela 81 let, povprečen Slovenec pa 74 let. Življenjska doba se je skoraj podvojila. In z daljšo življenjsko dobo so se spreminjala tudi spoznanja medicine.
Tisočletja smo starost povezovali s tegobami, boleznimi. Pred desetletji smo bili navajeni, da je s starostjo prihajala betežnost, ljudje so bili iztrošeni. Zelo hitro so začeli telesno pešati.

Današnja medicina pa vse bolj spoznava tudi drugi, bolj svetel in optimističen obraz staranja – a le pod pogojem, da so izpolnjeni trije pogoji: 1. da je starostnik zdrav, da nima kroničnih bolezni; 2. da je aktiven, tako fizično kot miselno, da o svojem življenju odloča sam; in 3. da je vpet v prijazno, humano družbo, v kateri čuti tako socialno kot psihološko varnost in oporo. To so glavni predpogoji za kakovostno staranje. Če so izpolnjeni, je starost lahko lepa, zadovoljujoča. Tistih, ki se kakovostno starajo, je vse več, so pa žal tudi vse bolj socialno razslojeni. Starejši, ki bodo izpolnjevali te tri pogoje, prihajajo predvsem iz tistih najbolj privilegiranih skupin, ki jim je bilo prizaneseno z revščino, tako materialno kot duhovno.

Ni zato čudno, da se medicina čedalje več ukvarja s tistimi, ki se kakovostno starajo, ne samo bolnimi. Posebej zanimiva je skupina ljudi, ki se super dobro starajo (t. i. ‘superagers’) in ki po navadi dosežejo več kot 100 let. Zanimivo je, da če dosežeš 100 let, se relativna krivulja obolevnosti umiri, skratka, če dosežeš neko mejo, je veliko možnosti, da lahko živiš zelo kakovostno še kar nekaj časa. Na nekaj koncih našega planeta živijo ljudje nenavadno dolgo, praviloma več kot sto let. Ta območja imenujemo modre cone, tradicionalno jih opisujemo pet (Okinava na Japonskem; Sardinija; Nicoya v Kostariki; Ikaria v Grčiji, Loma Linda v Kaliforniji) dejansko pa jih je več. V Sloveniji kake modre cone sicer ni, imamo pa Slovenci svoje superstarostnike: Leon Štukelj je še pri več kot 100 letih izvajal izjemne gimnastične vaje, pisatelj Boris Pahor pa sicer fizično ni Herkules, je pa človek izjemne širine in modrosti.

Danes torej na starost gledamo kot na obdobje, ki traja veliko dlje, kot je nekoč. in ni nujno, da jo povezujemo le s pesimističnim scenarijem, z boleznijo in razpadom. Medicina ugotavlja, da če skrbiš za svoje fizično in mentalno zdravje, če se izogibaš stresu, če ob tem živiš v varnem socialno-ekonomsko-političnem okolju, je lahko starost zelo kakovostna. A grenak priokus bo ostal, če bo taka kakovostna, mirna, ustvarjalna starost vezana na razslojenost družbe, rezervirana samo za tiste, ki bodo imeli dovolj denarja. To ni tisto, k čemur naj bi stremeli. K tej optimistični podobi, ki jo lahko nudi sodobna medicina, morajo svoje kritične ugotovitve, razmišljanja in rešitve prispevati tudi socialne, politične in humanistične vede.

Ker tako dolgo živimo, je res čas, da se temeljno preišče odnos do staranja.

Naj dodam še tole. Slovenija nima najstarejše populacije v EU-ju, je pa najhitreje starajoča se družba. Afrika ima obliko piramide, veliko mladih in malo starih. Naša oblika je zdaj v obliki vrča. Projekcija za konec stoletja pa Sloveniji napoveduje obrnjeno piramido, torej malo mladega prebivalstva in veliko starejših. To je dejstvo. Ne moremo si zapirati oči pred tem, da se staramo. Danes je približno 20 odstotkov ljudi starejših od 65 let, čez devet let, leta 2030 jih bo 25 odstotkov.

Kako medicina gleda na ves napredek na področju daljšanja življenske dobe, ki je posledica širših okoliščin?

Kar se tiče staranja, sta med znanstveniki dve skupini: prvi menijo, da če nam bo tehnologija naklonjena, če bo medicina znala in želela uporabiti vse tehnološke izume (umetno srce, umetne žile …), potem bi lahko presegli leta Metuzalema in živeli tisočletja. Večji del znanstvenikov pa verjame, da ima človeško telo rok trajanja, da se iztrošimo. Nekateri biološki mehanizmi tega trošenja, bodisi na ravni kromosomov ali molekul ali celic ali organov, nakazujejo, da bi lahko dočakali okoli 120 do 130, morda 150 let. Dokazano najstarejša Zemljanka je bila stara 122 let in ponazarja ta potencial, saj se bo zdajšnja pričakovana življenjska doba lahko v kratkem s sodobno medicino podaljšala verjetno še kakšnih 20, 30 let.

Se bomo morali naučiti starati? Očitno bo potrebna sprememba filozofije.

Razmišljanje zgolj o številu let ni najustreznejše. Prej sem govoril o biološki in kronološki starosti, zdaj bi lahko dodal še pojem psihološke starosti: o tem, kako se doživljajo zdravi starejši, koliko zmorejo, kako se počutijo. V zdravem odraslem človeku je zanimiv psihološki mehanizem, da sebe čuti in se doživlja mlajšega, kot je njegova kronološka starost. To je zlasti v družbah, ki so bolj individualistične, morda bolj na Zahodu kot v konfucijanski Aziji. Ta razpon med kronološko in subjektivno, psihološko starostjo, se začne okoli našega 25 leta in pozneje v življenju doseže razliko nekako deset let – ko sem šestdeset, se dostikrat počutim okoli petdeset in se kar začudim, ko mi nekdo na avtobusu odstopi sedež. Obstajajo tudi patološke oblike, sindrom Petra Pana, ko hočejo nekateri za vedno ostati otroci. Dosti redkeje pa se zgodi, da se ljudje počutijo starejše in nekatere študije povezujejo tak občutek višje subjektivne starosti s pogostejšimi tegobami in dejansko višjo obolevnostjo v starosti ter zgodnejšo smrtjo.

Medicina torej ugotavlja, da je starost lahko daljša in da je lahko tudi bolj kakovostna; tudi sodobni človek se subjektivno počuti mlajši, kot je kronološko. Pri prilagoditvi na to ‘novo starost’ zaostajamo predvsem v družbenopolitično-socialnih okvirih, tu ostajamo bolj neprilagodljivi. Včasih pride v nevrološko ambulanto praktično zdrav 78-letnik in me vpraša, ali mislim, ali bi lahko še vozil. Seveda lahko. Da ne bi smel voziti samo zato, ker je star 78 let? Nikakor ne.

Biološko in subjektivno (psihološko) starost bi morali bolj upoštevati v medicini in v družbi; ko gre npr. za odločanje o življenju ali smrti, oživljanju, zdravljenju, bi zdravnik moral koncept kronološke starosti nadgraditi z biološko starostjo; in socialno-politično-organizacijske sheme bi se prav tako morale otresti zastarelega koncepta zgolj kronološke starosti. Star si 65 let, pritiče ti to in to in to in nič več. Če kje, bomo morali prav pri tem narediti največji preboj.
Če bomo posamezniku omogočili kakovostno življenje, dovolj materialnih in duhovnih dobrin, dovolj socialne, psihološke varnosti, bo ta človek ravnal ne kot mlad ali star, ampak kot individualno bitje s svojim znanjem, izkušnjami, modrostjo. V razslojenem, nemirnem okolju pa družba hitro in zlahka na različne načine pokaže predsodke do starejših – govorimo o starizmu.

Konfliktne situacije ali take, kot je pandemija, dostikrat spodbujajo k medgeneracijskim nestrpnostim in sporom. Starizem ima mnogo obrazov, in zanimivo je, da so včasih največji staristi tudi starejši ljudje sami. Recimo do nekoga, ki je pet let starejši od drugega. “Jaz seveda še lahko, ampak on pri 80-ih bi pa še kar rad vozil, kaj se gre.” Zelo odmevna študija Becce Levy je pokazala, da ljudje, ki živijo v starističnih okoljih, zlahka prevzemajo stereotipe tega okolja, jih ponotranjijo in jih, ko se postarajo, paradoksalno obračajo proti sebi samim. Kot samouresničujoča napoved se prej postarajo, prej zbolijo, prej obležijo. Kajti, kot čutijo taka okolja, ali se ne spodobi, ali ni že kar malo sramotno ali vsaj čudno, če – kot starejši človek – nisi vsaj malo depresiven ali bolehen ali vsaj zaprt v svoji sobi.

Po drugi strani pa se lahko hitro nehote ujamemo v pokroviteljstvo do starejših.

Da, to je zlasti pogosto v medicini, kjer je obraz starizma dostikrat zaščitniški, pokroviteljski, prikrit in impliciten. “No, gospa, kar usedite se.” Pa bi recimo gospa brez težav lahko sama nekaj opravila. Dostikrat zgolj na podlagi let predpostavljamo niz nezmožnosti in pomanjkljivosti in smo pretirano zaščitniški. Angleži imajo zanimiv izraz ‘Does he take sugar?’. Predstavljajte si, da 80-letni oče in 60-letna hči prideta v ambulanto in jima prijazno želimo ponuditi čaj. Pa se sestra ali zdravnik obrneta k hčeri in jo vprašata, ali bo oče sladkan ali nesladkan čaj; ne vprašata očeta neposredno, saj je vendar že takooo star. Kaj pa, če je oče pripeljal hčer v ambulanto, in ne obratno?!

Mogoče je res pri 80-letniku za malenkost bolj upočasnjena možganska funkcija kot pri 60-letnici, a ne nujno. Zlasti pa taka blaga upočasnjenost ne pomeni otopelosti ali nižje inteligence. Študije kažejo, da ima 70-letnik približno 25-odstotno možnost, da se na kognitivnih testih lahko kosa z 20-letnikom. Vsak četrti 75-letnik je lahko torej tako uspešen kot 20-letnik.

Mnogo drugih obrazov starizma lahko srečamo v medicini – med bolj nezavednimi, dobronamernimi ali implicitnimi so bodisi pretirano in neprimerno borbeno in agresivno zdravljenje utrujenega, hudo bolnega in odhajajočega človeka; ali pa skepsa do določenih zdravljenj ali posegov zgolj zaradi števila kronoloških let.

Starizem je družbeni fenomen, ki ga lahko najdemo na vseh področjih in v mnogih – a ne vseh – družbah. Več ga je v zahodnih družbah, kjer se začne utrjevati že v prvih letih otrokovega življenja: recimo s pravljicami, ko sivolasa babica plete, dedek s pipo sedi v naslonjaču, poleg njiju pa drema kuža.

Pogosto slišimo za primere, ko se ljudje upokojijo, potem pa se zgodi, da na hitro zbolijo in umrejo. Je to neke vrste odziv na šok zaradi velike življenjske spremembe. Se premalo ukvarjamo s tem procesom priprave na pokoj?

Delam v ambulanti za kognitivne motnje, kamor pridejo ljudje, ki jim peša spomin, nekatere zdravimo zaradi demence. Kako nesorazmerno velik je odstotek tistih bolnikov, ki so se pred kratkim upokojili! Dostikrat prihajajo iz poklicev, ki so jih z veseljem opravljali, pri opravljanju svojega dela so bili zelo uspešni, pa najsi so to bili intelektualni poklici, umetniki, ustvarjalni obrtniki. Ljudje v teh poklicih imajo pogosto t. i. kognitivno rezervo: na podlagi svojega znanja dolgo časa dobro funkcionirajo, ko pa pride stres, ko npr. ne delajo več, ko se začutijo nepotrebne, ko jim umre življenjski partner, pa se ta kognitivna rezerva hipoma poruši. Da, veliko ljudi pride v to ambulanto dejansko v prvem obdobju po upokojitvi.

Modro bi bilo, da bi staranje res dojemali kot postopen proces, kot sosledje in preplet starih in novih situacij, kjer nekaj izgubiš in nekaj pridobiš. Tudi Slovenija bi se morala učiti od družb, ki imajo veliko starejših, recimo od Japonske. Tam silno ustvarjalno in inovativno uvajajo različne načine, kako vključevati starejše v delovne in družbene dejavnosti, njim v veselje in družbi v pomoč.

Kako se starajo možgani?

Seveda se starajo tudi možgani, tako kot vsi drugi organi, vendar staranje ne prizadene enako vseh delov možganov in enako vseh možganskih funkcij. Najosnovnejši proces staranja se kaže v upočasnitvi komunikacij med možganskimi celicami, ki si podajajo informacije in opravljajo različne možganske funkcije.

Dostikrat pravimo, da s starostjo peša spomin. To je res, a spominov je veliko vrst in pešajo samo določene oblike spomina. Oslabi epizodični spomin, ko se npr. ne spomnimo, kdo je bil z nami na večerji pred tremi tedni. Drug spomin, semantični, pa se dolgo ohranja. Gre za spomin za dejstva, posebej tista, ki so povezana z delom, hobiji. Z več učenja, znanja in z več izkušnjami se v starosti semantični spomin lahko celo krepi. Ravno tako ostaja tudi nepoškodovan proceduralni spomin za veščine, kot je vožnja. Seveda se upočasni reakcijski čas, vendar pa samo znanje in spretnost vožnje ali športa ali plesa ostaja.

Zanimivo je, kaj se s staranjem dogaja s pozornostjo. Če zelo poenostavim, obstaja več vrst pozornosti, ena je razpršena, druga pa zelo poglobljena in usmerjena. Pri razpršeni lahko počnemo več stvari hkrati: hkrati kuhamo, držimo v rokah otroka, odgovarjamo znancu, mimogrede vržemo še oko na serijo na televiziji. Vse to pri 20 letih počnemo samoumevno, zdi se, da hkrati in to dojemamo kot večopravilnost. Vendar je večopravilnost mit; mladost omogoča izjemno hitro preklapljanje iz ene teme na drugo, in to subjektivno doživljamo kot večopravilnost.

In prav pozornost te vrste bomo štirideset, petdeset let pozneje najhitreje izgubili. Takrat se bo zgodilo, da nas bo, ko bomo tipkali za računalnikom, znanec nekaj vprašal in zaslišali bomo svoj nestrpni glas: “Daj pusti me pri miru, ne morem pisati in hkrati tebe poslušati.” Še zelo dolgo v starost pa se lahko ohrani usmerjena žariščna pozornost, ko skrbno spremljaš usodo glavnega lika v zgodovinskem romanu ali pa se posvetiš poglobljenemu razmišljanju.

Z leti se nekoliko spreminjata tudi govor in jezik: kaj pogosto se zgodi, da iščeš besedo, ko hočeš poimenovati predmet ali se nikakor ne moreš spomniti imena sodelavke iz sosednje pisarne. Če se ti to zgodi 3- ali 4-krat na teden in se potem tudi spomniš besede, je to normalno. Če se ti pa to recimo zgodi 7-krat v enem dnevu in tudi pozneje večinoma ne najdeš besed, potem pa nekaj ni v redu.

Po drugi strani pa je starejši v tistih dimenzijah govora in jezika, ki so semantične, kjer ima nakopičeno svoje preteklo znanje in izobrazbo, lahko z leti – če ne opusti miselnih dejavnosti – vse boljši. Zato ni čudno, da so mnogi velikani človeške misli, med njimi filozofi, znanstveniki, umetniki … zenit svoje ustvarjalnosti dočakali v svojih 70, 80, celo 90 letih.

To je pomembno sporočilo za družbo, po svoje ravno tako ali pa še bolj bolj kot za posameznika: starejši so nenadomestljivi v situacijah, ki zahtevajo kombinacijo znanja, potrpežljivosti, tolerance, sklepanja kompromisov, razumevanja in sprejemanja drugačnih stališč, zavedanja, da vseh bitk ne moremo dobiti niti vseh vrhov ne osvojiti. To vse skupaj lahko poimenujemo tudi modrost. Ne moreš biti moder pri 40-ih, takrat si lahko ekspert, imaš neverjetno znanje, a tista modrost pride z desetletji življenja, ko si pridobil kilometrino skozi dobro in slabo.

Mnogo situacij je, posebej v sodobni družbi, ki zahtevajo vrsto subspecializacij. Več kot je subspecializacij, večja je tudi potreba po tisti celostni sposobnost videti situacijo, razumeti ljudi s širše perspektive. Pametna družba bi to edinstveno lastnost starejših uporabila, pa tega marsikje ne počnemo. Kako slabo je naša družba pripravljena na lastno staranje: ne obrača se k znanosti po nasvete, ne ustvarja ugodnega, varnega socialno-ekonomskega okolja, arbitrarno in deset let prepozno sprejema zakone, živi na kisiku štirih let do naslednjih volitev.

Tipičen primer je zakon o dolgotrajni oskrbi.

Vsak človek drugače dojema objektivno podobne okoliščine. Nekateri starejši (pa tudi sicer) so zdravi, pa ves čas jamrajo, drugi bolni, pa so zadovoljni.

Kot sem rekel, sodobna medicina nekoliko z začudenjem odkriva, da staranje ni nujno nočna mora z vsemi tegobami. Če si zdrav, dejaven in živiš v ugodnih socialnih in ekonomskih razmerah, je lahko staranje nekaj lepega. Če pogledamo rezultate merjenja stopnje zadovoljstva različnih narodov, kot najbolj zadovoljni izstopata dve skupini. Na eni strani so skandinavski narodi, v katerih ljudje sicer plačujejo visoke davke, a se z leti mnogi izoblikujejo v sproščene izobražene in svobodomiselne, fizično aktivne in karitativne ljudi; so individualisti, a vedo in čutijo, da tudi ko bo prišla starost, bo ta kakovostna in varna. To je zelo pomembno. Ena izmed temeljnih stvari, ki jih potrebuje človek, je občutek varnosti, predvidljivosti. Najhuje v pandemiji ni bil virus – najbolj je ljudi ohromila epistemična negotovost. Ko ne veš, kaj je, kaj bo, kaj je res in kaj ni. Epistemična negotovost je tisto, kar naši možgani najtežje premagajo. Zato tako zlahka zdrsnemo v obup, strah, eksistencialno grozo, teorije zarot.

In drugo skupino zadovoljnih narodov najdemo na drugi strani oceana, npr. v Portoriku, kjer ljudje materialno sicer ne živijo v izobilju, je pa njihov vsakdan poln plesa, glasbe, veselja in del te fascinantne socialne mreže je tudi skrb za sočloveka; v takih družbah so starejši zadovoljni, ker so in bodo ostali del družbe, ne odrinjeni na rob.

Tako kot moramo vlagati v življenje posameznika, v telo, v misel, v dušo , tako je treba vlagati v družbo, zato da bo postavljen takšen okvir, da bo lahko vsak človek živel srečno in varno starost.

Na individualni ravni je pri Slovencih veliko dobre volje, dejavnosti, na družbeni ravni pa se ta slika spremeni, veljamo za zadržane in malo nezadovoljne. Kot bi nam manjkal odmerek veselja.

Dolgo časa sem delal v Londonu. Razlika, ki sem jo opazil med življenjem tam in tu, se veže bolj na družbeno okolje kot na posameznike ali moje delo z bolniki. Tako v Sloveniji kot v Angliji sem delal veliko, z zanimivimi in prijetnimi ljudmi, bolniki so bili enaki. Razlike med tema dvema okoljema pravzaprav dolgo nisem znal izraziti, z leti pa sem jo začutil: Anglija je (vsaj takrat) bila okolje, kjer si ves čas čutil osnovno vodilo, da se človeku apriori zaupa: Aha, tole je dober, sposoben človek, zaupajmo mu. To zaupanje ni bilo slepo in brezmejno. Spominjam se, da smo bili kot zdravniki ves čas deležni nenehnih nadzorov (t. i. audit), ki so bili namenjeni predvsem nasvetom za izboljšanje dela. Tistih nadzorov se spomnim kot prijetnih in sproščenih, imel sem občutek, da mi nadzorniki želijo pomagati, izboljšati moje delo. V Sloveniji sem dostikrat opazoval obratno: kako pogosto in apriori izhajamo iz nezaupanja. Ta človek že ne more biti tako sposoben, verjetno ima nekaj za bregom … V našem okolju tudi nadzore praviloma doživljamo kot stresne in nevarne, le redkokdaj kot zanimivo možnost, da svoje delo vidimo v ogledalu drugega.

Kot zdravnik imam občutek, da nas – ne samo kot posameznike, tudi kot družbo – prežema kronični stres. Če je akutni stres lahko nekaj dobrega, ker nas spodbuja in iz njega praviloma izstopamo močnejši, pa nas kronični stres uničuje. To je npr. stres, ki ga kot posamezniki doživljamo, če skrbimo za svojca, ki ima Alzheimerjevo bolezen; ki mesece umira za rakom; ki se leta uničuje z mamili. Kronični stres povzroči bolezni srca, sladkorno bolezen, depresijo, demenco. Študije jasno kažejo, da dolgotrajni stres uničuje tiste možganske celice, ki shranjujejo naše spomine; telo se brani tako, da ustvarja strah in praznino. To velja tako za posameznika kot za družbo.

V kako nenavadnem času živimo – to je čas, ko tehnologija in medicina potegujeta naše življenje proti 130. letu; ko si lahko podaljšamo ne le leta krhke in nemočne starosti, ampak leta tiste kakovostne, zdrave in prijetne starosti; pa vendarle raziskave kažejo da ne kot posamezniki ne kot družba nismo zadovoljni. Lepo pravite – kot bi nam manjkal odmerek sreče. Le da ta odmerek, tako se mi zdi, tokrat ne more več dati medicina, ampak ga mora z zavezo za več sproščenosti, spoštljivosti, humanosti, znanja … zvariti družba sama.