Rastline, ki se izogibajo suši
Za te rastline je značilno, da sušna obdobja preživijo s časovnim prilagajanjem razvoja ugodnim razmeram. Svoj življenjski krog končajo v zelo kratkem času, pogosto v osmih do desetih tednih. Tako npr. pšenica vzkali takoj po dežju in svoj razvoj hitro konča, ko pa nastopi suša, razvije semena, ki so odporna proti izsuševanju. Tudi regrat, rozetasta travniška rastlina, požene nadzemne dele v ugodnem deževnem obdobju, takrat ko trava še ni visoka, s pomočjo korenike pa preživi sušni čas.

Rastline, ki preprečujejo izsuševanje
Suha tla sredozemskega območja so dokaj negostoljubna za večino rastlinstva. Kljub temu izvira iz sredozemske makije kar nekaj vrst, kot so črničevje, navadni lovor, navadna jagodičnica, navadna mirta, mastika, srednja zelenika, navadni rožmarin in druge. Te rastline lahko uspevajo na sušnih krajih zaradi prilagoditev, ki so jih razvile v boju proti pomanjkanju vode, visokim temperaturam, močnemu sevanju in majhni zračni vlažnosti.

Če bi si pobliže ogledali njihove liste, bi opazili, da je povrhnjica lista večplastna, prekrita z debelo plastjo (kutikulo) in z voskastimi prevlekami, ki povečujejo odboj sevanja ter zmanjšujejo segrevanje listov. Presežek sončnega sevanja, ki bi prodrl v list, bi sicer povzročil poškodbe kloroplastov. Ti so namreč ključnega pomena pri pridelavi hrane za rastlino. Nekatere vrste imajo na listih gost preplet belih dlačic (trihomov), ki prispevajo k vlažni mikroklimi lista. Poleg tega odbijajo ultravijolične žarke in ohlajajo liste. Tudi vertikalna nameščenost listov pripomore k zmanjšanju prejetega sevanja.

Dotaknimo se še koreninskega sistema. Toploljubne rastline učinkovito črpajo vodo iz tal na račun obširnega koreninskega prepleta, ki sega globoko v tla. Dolžina koreninskega sistema grmov na sušnih rastiščih je tudi desetkrat večja od višine nadzemnega dela rastline. Prav tako ne skoparijo z žilami v steblu, po katerih se prevaja voda.

Rastline brez listov
Nekatere rastline so šle še korak dlje, da se obranijo pred sušnimi razmerami. Bodeča lobodika, navadna žuka in vrste iz rodov belušev in opuncij listov preprosto nimajo ali pa v ugodnem obdobju razvijejo drobne liste, ki ob pomanjkanju vode odpadejo. Vlogo pridelovalca hrane namesto listov prevzamejo drugi deli rastlin, kot so pecelj, stranski poganjek in steblo.

Rastline zvite v tulec
Predstavniki trav iz rodov bodalic in bilnic se zavarujejo pred visokimi temperaturami tako, da liste zvijejo v tulec. Zato je relativna zračna vlažnost znotraj tulca večja in izhlapevanje vode iz listov se upočasni.

Rastline z zalogami vode
Ena od učinkovitih strategij za preživetje na sušnih rastiščih je prav gotovo shranjevanje vode v vodnem tkivu, s katerim lahko rastline preživijo več mesecev trajajočo sušo. To založno tkivo se razvije v listih, steblih ali koreninah. V listih je pri vrstah iz rodov homulic, netreskov, kamnokrečev, aloj in agav, v steblih ga najdemo pri vrstah iz družin kaktej in mlečkovk, vrste iz rodu Pelargonium pa ga imajo v koreninah. Vse te rastline, imenovane sočnice, povezuje še nekaj skupnih lastnosti. Njihovi listi so debeli, pogosto eliptični do okrogli, z odebeljeno kutikulo, prevlečeno z voski. Pri kaktusih zasledimo liste, preobražene v trne, ki prispevajo k zmanjšanju površine za izhlapevanje vode. Koreninski sistem sočnic ni globok. Najtanjši - absorpcijski deli korenin v sušnem obdobju odmrejo, ponovno se oblikujejo, celo v enem dnevu, ko se suha tla napojijo s padavinami.

Rastline, ki so odporne proti izsuševanju
Številne rastline lahko razvijejo posebne mehanizme, s katerimi preprečijo poškodbe celic zaradi nizke vsebnosti vode – pravimo, da preidejo v stanje mirovanja (anabiozo). Lišaji, podzemni deli gliv, nekateri mahovi in nekatere praprotnice so odporni proti izsuševanju. Med odporne spadajo tudi posamezne vrste iz družin trav in ostričevk ter ramonda, cvetlica z balkanskih gora.