Čeprav je vodstvo galerije bojda dobilo tudi grožnje s smrtjo in čeprav je Piss Christ menda 'nepopravljivo' poškodovan, je slika še vedno razstavljena. Foto: EPA
Čeprav je vodstvo galerije bojda dobilo tudi grožnje s smrtjo in čeprav je Piss Christ menda 'nepopravljivo' poškodovan, je slika še vedno razstavljena. Foto: EPA
Brez dodatne umetnikove razlage (in naslova) se najbrž ne bi vedelo, da je razpelo potopljeno v urin in ne, denimo, v jantar ali poliuretan. Foto: Reuters
Andres Serrano: The Church (Sister Jeanne Myriam), 1990
Napadena je bila še ena Serranova fotografija z iste razstave: The Church (Sister Jeanne Myriam), 1990. Obe sta na ogled v okviru postavitve I Believe in Miracles (Verjamem v čudeže), s katero je galerija obeležila svojo deseto obletnico. Foto: EPA
Žaba na križu, stvaritev pokojnega nemškega umetnika Martina Kippenbergerja, je bila leta 2008 razstavljena v muzeju mesteca Bolzano na severovzhodu Italije. Potem ko je prvi mož pokrajine Luis Durnwalder v nekem intervjuju izjavil, da je eksponat primer 'pomanjkanja okusa in spoštovanja' (in da 'mora biti človek malo premaknjen, da ustvari kaj takega'), so v muzeju sklenili, da bodo vsem obiskovalcem delili letake, na katerih bo pojasnjena umetniška vrednost Kippenbergove žabe iz leta 1990. Kuratorji so delo označili kot avtoportret umetnika v globoki krizi; 'uradno' nosi naslov Z nogami naprej in je del serije Fred the Frog.

Francoska policija za zdaj še ni prijela neznancev, ki sta v galeriji Lambert v Avignonu napadla in delno poškodovala Piss Christ (1987), majhno fotografijo plastičnega razpela, potopljenega v rumeno tekočino, ki je po Serranovih besedah njegov lastni urin. Z izvijačem in kladivom oborožena aktivista sta v galerijo prispela, potem ko je v nedeljo konzervativna krščanska skupina pred njenim vhodom že uprizorila protest.

Škandaliziranje nad pričujočo fotografijo vsekakor ni nova domislica: eksponat je ogromno prahu dvignil že ob svojem nastanku, ko mu je nagrado za posebne dosežke prisodil Jugovzhodni center za sodobno umetnost iz Severne Karoline, zavod, ki ga delno financira davkoplačevalski denar.

"Zlovešča in veličastna" lepota potopljenega razpela
Serranova fotografija, ki je del cele serije, v okviru katere je umetnik klasične primerke plastične umetnosti potapljal v različne tekočine, od mleka pa do krvi in urina, je od samega začetka imela svoje zagovornike, ki so, čeprav v manjšini, branili njeno "temno lepoto". Umetnostna kritičarka Lucy R. Lippard je pisala o tem, kako "majhno plastično razpelo postane skoraj monumentalno, ko - fotografsko povečano - lebdi v rožnatem siju, ki je obenem zlovešč in veličasten". Po njenem mnenju je formalne komponente umetnine povsem legitimno presojati ločeno od preostalih.

Pravzaprav kritika profanizacije simbola
Serrano sam ni Piss Christu in podobnim svojim stvaritvam nikoli pripisoval eksplicitno ikonoklastičnega pomena ali političnega naboja, ampak je skušal poudarjati njihovo dvoumnost. Prav tako je poudaril, da ni skušal negirati vere kot take, ampak je namigoval na komercializacijo in razvrednotenje krščanske ikonografije v sodobni kulturi.

Kljub temu je bil Piss Christ od nekdaj jabolko spora v vprašanjih svobode govora (oz. blasfemije, odvisno od zornega kota). S kladivom je bil napaden že enkrat prej, leta 1997, ko so ga razstavljali v Victorii v Avstraliji. Takrat je sam nadškof tudi poskušal doseči prepoved razstavljanja slike, a mu sodišče ni ugodilo - a nič hudega, kajti lastnik galerije je nekaj dni po napadu razstavo sam zaprl (uradno zaradi skrbi za Rembrandtova dela, ki jih je prav tako takrat razstavljal). Serrano je njegovo dejanje označil za strahopetno.


Intervencija proti razgaljenim ženskam "zlobnega" Gauguina
Sicer pa je bilo primerov podobno gorečih "nestrinjanj" z umetnostjo že več. Odmevalo je, denimo, že pred dvema tednoma, ko se je 53-letna Susan Burns v Washingtonu s pestmi spravila nad Tahitijski ženski, češ da je Paul Gauguin po njenem mnenju "zloben". To umetnostno recenzijo je nadgradila še z razlago, da 'je agentka ameriške Cie" in da "ima v glavi radijski oddajnik". Burnsova, ki ima sicer daljšo zgodovino duševnih bolezni, slike ni resneje poškodovala.

Še nekaj mesecev predtem je ista ustanova, narodna galerija, v poplavi glasnih kritik (in odobravanja) z razstave Hide/Seek: Difference and Desire in American Portraiture umaknila slavno videoinštalacijo Davida Wojnarowicza z naslovom A Fire In My Belly, ki so jo nasprotniki ožigosali za "protikrščanski sovražni govor". Pri videu, ki ga gejevska skupnost interpretira kot hvalevreden napor, osvetliti problematiko epidemije aidsa (Wojnarowicz je za posledicami bolezni leta 1992 umrl, star le 37 let), je zmotil predvsem prizor, v katerem na razpelu gomazijo mravlje.

"Liz in Phil", nudista
Sporne umetnine seveda niso vedno verske narave: leta 1995 je bil kip Liz and Phil Down by the Lake v Canberri na ogled en samcat dan, preden ga je bilo treba umakniti. "Liz in Phil", ki sta se gola sončila ob jezeru, sta bila namreč nihče drug kot britanska kraljica Elizabeta II. in njen mož, princ Philip. Avtor Greg Taylor je takrat za medije komentiral, da se mu zdi "neskončno žalosten dan za svobodo govora, ko se ne da niti razstaviti umetnine, ob kateri bi se bili njeni nasprotniki sposobni zadržati."

Leta 1997 so protestniki z jajci obmetavali Myro, platno Marcusa Harveya, ki je bilo razstavljeno na londonski Kraljevi akademiji umetnosti. Šlo je namreč za portret Myre Hindley, narejen iz odtisov otroških rok; pri tem je treba povedati, da je Hindleyeva s pomočjo Iana Bradyja v šestdesetih umorila pet otrok.