Francoska policija za zdaj še ni prijela neznancev, ki sta v galeriji Lambert v Avignonu napadla in delno poškodovala Piss Christ (1987), majhno fotografijo plastičnega razpela, potopljenega v rumeno tekočino, ki je po Serranovih besedah njegov lastni urin. Z izvijačem in kladivom oborožena aktivista sta v galerijo prispela, potem ko je v nedeljo konzervativna krščanska skupina pred njenim vhodom že uprizorila protest.

Škandaliziranje nad pričujočo fotografijo vsekakor ni nova domislica: eksponat je ogromno prahu dvignil že ob svojem nastanku, ko mu je nagrado za posebne dosežke prisodil Jugovzhodni center za sodobno umetnost iz Severne Karoline, zavod, ki ga delno financira davkoplačevalski denar.

"Zlovešča in veličastna" lepota potopljenega razpela
Serranova fotografija, ki je del cele serije, v okviru katere je umetnik klasične primerke plastične umetnosti potapljal v različne tekočine, od mleka pa do krvi in urina, je od samega začetka imela svoje zagovornike, ki so, čeprav v manjšini, branili njeno "temno lepoto". Umetnostna kritičarka Lucy R. Lippard je pisala o tem, kako "majhno plastično razpelo postane skoraj monumentalno, ko - fotografsko povečano - lebdi v rožnatem siju, ki je obenem zlovešč in veličasten". Po njenem mnenju je formalne komponente umetnine povsem legitimno presojati ločeno od preostalih.

Pravzaprav kritika profanizacije simbola
Serrano sam ni Piss Christu in podobnim svojim stvaritvam nikoli pripisoval eksplicitno ikonoklastičnega pomena ali političnega naboja, ampak je skušal poudarjati njihovo dvoumnost. Prav tako je poudaril, da ni skušal negirati vere kot take, ampak je namigoval na komercializacijo in razvrednotenje krščanske ikonografije v sodobni kulturi.

Kljub temu je bil Piss Christ od nekdaj jabolko spora v vprašanjih svobode govora (oz. blasfemije, odvisno od zornega kota). S kladivom je bil napaden že enkrat prej, leta 1997, ko so ga razstavljali v Victorii v Avstraliji. Takrat je sam nadškof tudi poskušal doseči prepoved razstavljanja slike, a mu sodišče ni ugodilo - a nič hudega, kajti lastnik galerije je nekaj dni po napadu razstavo sam zaprl (uradno zaradi skrbi za Rembrandtova dela, ki jih je prav tako takrat razstavljal). Serrano je njegovo dejanje označil za strahopetno.

Še nekaj mesecev predtem je ista ustanova, narodna galerija, v poplavi glasnih kritik (in odobravanja) z razstave Hide/Seek: Difference and Desire in American Portraiture umaknila slavno videoinštalacijo Davida Wojnarowicza z naslovom A Fire In My Belly, ki so jo nasprotniki ožigosali za "protikrščanski sovražni govor". Pri videu, ki ga gejevska skupnost interpretira kot hvalevreden napor, osvetliti problematiko epidemije aidsa (Wojnarowicz je za posledicami bolezni leta 1992 umrl, star le 37 let), je zmotil predvsem prizor, v katerem na razpelu gomazijo mravlje.

"Liz in Phil", nudista
Sporne umetnine seveda niso vedno verske narave: leta 1995 je bil kip Liz and Phil Down by the Lake v Canberri na ogled en samcat dan, preden ga je bilo treba umakniti. "Liz in Phil", ki sta se gola sončila ob jezeru, sta bila namreč nihče drug kot britanska kraljica Elizabeta II. in njen mož, princ Philip. Avtor Greg Taylor je takrat za medije komentiral, da se mu zdi "neskončno žalosten dan za svobodo govora, ko se ne da niti razstaviti umetnine, ob kateri bi se bili njeni nasprotniki sposobni zadržati."

Leta 1997 so protestniki z jajci obmetavali Myro, platno Marcusa Harveya, ki je bilo razstavljeno na londonski Kraljevi akademiji umetnosti. Šlo je namreč za portret Myre Hindley, narejen iz odtisov otroških rok; pri tem je treba povedati, da je Hindleyeva s pomočjo Iana Bradyja v šestdesetih umorila pet otrok.