Evropski državniki so bila še na eni izmed preizkušenj, ki ji niso bili kos, voditelji iz nekdanje skupne države pa so enako kot doma tudi v Bruslju pred kamerami lagali kot na teleprodaji. Bruseljski dopisniki, ki so v najboljšem primeru vedeli, da se je v Sarajevu začela prva svetovna vojna, so bili, vajeni minimalnih novinarskih standardov ter odgovornosti javne besede politikov, popolnoma zmedeni!

Med dolgimi urami čakanja na po pravilu pozne nočne tiskovne konference sem naletel na kolega s kot pšenica zlatimi, kratkimi razmršenimi lasmi. V gumbnici sive črtaste obleke, povsem enake kot neštetih v plimi jutranje konice na londonski podzemni železnici, je nosil rdeč svilen cvet, katerega pomena seveda nisem poznal; s kančkom britanske vzvišenosti, ali pa se mi je samo zdelo, mi je razložil, da gre za makov cvet. Tega na začetku novembra, natančneje 11. novembra, ko je bilo razglašeno premirje, nosijo v spomin na 700 tisoč britanskih vojakov, padlih med prvo svetovno vojno. Zelo verjetno takrat sem doumel, zakaj v Belgiji in Franciji na ta dan na okenskih policah hiš še danes gorijo sveče.

Po grlu je zagotovo steklo kakšno pivo, da sem mu zaupal, da Slovenci "Armistice Day/dneva premirja" v bistvu nimamo, kajti Ernesta Hemingwaya je na soški fronti prav mogoče zadel šrapnel granate, izstreljene iz možnarja, ki so ga na pobočjih Krna "futrali" slovenski soldati. Morda je steklo še kakšno pivo, da sem dodal, kako so njegovi "Britsi" zabarantali našo Primorsko, da so Italijani v prvi svetovni vojni zamenjali tabor in kako samo dobrih dvajset let pozneje njegovega Churchila sploh ni motilo, da je bil Tito v Moskvi šolani vojak kominterne, ki z ognjem in mečem izvaja svetovno komunistično revolucijo, vse dokler se na Balkanu z njegovimi partizani bojujejo nemške divizije.

Britanski kolega me je pozneje, vsaj dokler je trajala jugoslovanska kriza, večkrat pocukal za rokav: njegovo vprašanje je bilo vedno bolj ali manj enako: Ali mi lahko razložiš kaj hudiča se dogaja tam doli? Čeprav smo tudi v njegovih očeh Slovenci nosili izvirni greh razpada države, sem se mu zdel v ogorčeni propagandni vojni v Bruslju še vedno bolj verodostojen od mojih srbskih, hrvaških, bosanskih kolegov … Po najboljši volji sem mu poskušal razlagati tragedijo, jo spravljati v zgodovinski, politični, verski, da ne naštevam naprej, kontekst. Ker grozot, ki so se dogajale v moji nekdanji državi, niti sam nisem bil sposoben doumeti, je bil nemalokrat, in kot skoraj vedno v našem poslu v obupni časovni stiski, njegov naslednji stavek: človek ne kompliciraj, povej mi, kdo je "good guy" in kdo je "bad guy", vse preostalo prepusti meni!

"Pšeničnemu" kolegu je bilo ime Boris Johnson; bil je bruseljski dopisnik londonskega Telegrapha, časopisa, ki še danes, čeprav ima naklado "samo" še pol milijona izvodov za institucijo britanskega konservativizma. Alexander Boris de Pfeffel Johnson je v bruseljski dopisniški skupnosti kmalu postal zvezda pisanja bizarnih, pikantnih, ironičnih zgodb o bruseljskih intrigah, zakulisnih igrah, birokratskih nesmislih … Njegove zgodbe so bile po pravilu izrazito dobro napisane, bile so britansko cinično neizprosne do Bruslja in nemalokrat celo upravičene. Čeprav je bil internetni žurnalizem šele v povojih, je Johnsonov stil lahko berljivih kratkih zgodb, ki so šle v ušesa kot popovski hiti, kmalu postal njegov zaščitni znak; njegovi britanski kolegi so se začeli pritoževati, uredniki hočejo zgodbe, kot jih piše Johnson. Ljudje na otoku ljubijo bizarne pikantnosti o Bruslju, kajti Evropska unija je postala sinonim, morda bolje razlog, za vse slabo v njihovih življenjih.

Ne vem, ali obstaja bolj iskreno čustvo, kot je prezir novinarjev do nekdanjih kolegov, ki so končali v politiki. Boris Johnson ni bil prvi, ki je vedenje, kako Bruselj deluje, ter prepoznavnost - Johnsona je težko ne videti in slišati - izkoristil za odskočno desko v politiko; po karizmatičnem županovanju Londona in olimpijskih igrah se je moj nekdanji pšenični kolega, tako kot nekoč skoka v politiko, zdaj lotil novega projekta: postal je prvi obraz kampanje za odhod Velike Britanije iz Evropske unije. Njegovi nastopi v podporo brexitu so se poslušali kot njegove nekdanje zgodbe iz Telegrapha. Bile so cinično neizprosne do neizvoljenih birokratov, ki po tiho ustanavljajo evropsko naddržavo, šle so v ušesa kot popovski hiti, obljubljale so vrnitev v čas, ko so Britanci še delali Land Rover Defenferje, in nemalokrat niso bile čisto brez ščepca soli. In čeprav je življenje vse prej kot črno-belo, pravzaprav je v njem veliko sivine, je tudi tokrat Boris Johnson mojstrsko določil, kdo v njegovi zgodbi je "good guy" in kdo "bad guy". Britanci so mu prisluhnili, "brexit" je uspel, Evropska unija je v šoku, obstaja zelo resna možnost, da moj "pšenični" kolega postane novi britanski premier!