Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Sandra Tušar je po sestanku dejala, da so vse bolnišnice poročale o različnih oblikah ogrožanja varnosti zdravstvenih delavcev. Največ so izpostavljali nasilje, ki so ga opredelili kot verbalno; fizično pa zelo različno od organizacije do organizacije.

Fležar o enem primeru na mesec
Kot je pred začetkom novinarjem povedal direktor Klinike Golnik Matjaž Fležar, imajo v povprečju en nasilen primer na mesec. Rešujejo jih sami, "kakor vemo in znamo". Kot je dejal, bi morda morali okrepiti varnostne službe, morda bi potrebovali tudi neko usposabljanje od psihiatrov, kako se pogovarjati s takimi ljudmi. "A to je težava, za katero vemo že vsaj 10 let," je dodal Fležar.

Kot enega izmed mogočih razlogov za izpade nasilja nad zdravstvenimi delavci Fležar vidi to, da "smo morda že dolga leta v ospredje postavljali pravice bolnikov, zelo malo pa se govori o pravicah zaposlenih in njihovi ogroženosti". "Morda je zdaj čas, da spregovorimo še o tej drugi strani, da smo tako kot drugi javni uslužbenci, kot policija ali vojska, tudi mi morda izpostavljeni nasilju."

Fležar si sicer želi jasna navodila za ukrepanje, pojasnila o pristojnostih pooblaščenih organov in navodila, kako to spremljati, "da bomo vedeli, kako varni smo na svojem delovnem mestu".

Od frustracij do izpadov
Poročila so prejeli šele na tokratnem sestanku in bodo "pravo analizo" teh podatkov še opravili, je pojasnila Tušarjeva. O razlogih za nasilje danes niso veliko govorili. Strokovnjak za varnost, nekdanji direktor varnostnoobveščevalne službe in profesor fakultete za varnostne vede Marjan Miklavčič, je izpostavil, da je temeljni razlog za nasilne izpade predvsem frustracija.

"Gre za nesorazmerje med pričakovanjem o zdravstveni storitvi in tem, kar dejansko dobiš," je dodala Tušarjeva. Ob tem je dodala, da bo v prihodnje treba graditi predvsem na zavedanju, izobraževanju, morda tudi treningu scenarijev, kako ukrepati ob posameznih dogodkih.

Kaj počnejo varnostne službe
Tokrat sicer niso sprejeli nobenih konkretnih sklepov, vsaka bolnišnica bo znotraj svoje hiše vzpostavila sisteme varnosti, je pojasnila Tušarjeva. Kot je dejala, bo lahko Miklavčič tudi pregledal pogodbe bolnišnic z varnostnimi službami, da ugotovi, če res zagotavljajo konkretno varnost, če so varnostniki res usposobljeni za posredovanje v kriznih situacijah, "da ne gre le za receptorje".

Seznanitev z možnostmi
Radivoj Nardin, direktor izolske bolnišnice, kjer je pretekli ponedeljek moški ubil svojega zdravnika in enega policista, drugega hudo ranil, v streljanju s policisti pa je umrl tudi sam, je razkril, da so se tokrat precej pogovarjali in seznanili z možnostmi varovanja ter kaj naj bi bolnišnice na kratki rok in dolgoročno naredile za to, da bi zmanjšali možnost tveganja za take dogodke, kot je bil tisti pri njih.

Nardin je sicer pojasnil, da so po nesrečnem dogodku precej naredili na področju varnosti v hiši. Poleg videonadzora so uvedli še snemanje pogovorov, uredili bodo tudi 24-urno varovanje v urgentnem centru. Poleg tega bo tudi ministrstvo za zdravje k njim poslalo varnostnega inženirja, ki bo preveril stanje v bolnišnici in jim svetoval o mogočih ukrepih.

Kopač za usposabljanje zaposlenih
Generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana Andraž Kopač je pojasnil, da se v največji slovenski bolnišnici spoprijemajo s posameznimi težavami napadov na zdravstveno osebje, to rešujejo tako, da bi bile varnostne razmere za osebje in bolnike takšne, da bi omogočale normalno delo. Opažajo trend porasta teh napadov. Vzrok za to je po njegovem mnenju družbeno ozračje. Zgodi se tudi, da na pomoč pokličejo policijo. Imajo pa tudi varnostno službo, ki postopa po usklajenih postopkih, pomoč policije pa je ena izmed možnosti, je pojasnil.

Pričakovali so več
Prva dama Onkološkega inštituta Ljubljana Zlata Štiblar Kisić je pozdravila srečanje, po njem pa priznala, da je pričakovala več, predvsem več konkretnih predlogov ukrepov, ne le splošne ukrepe. "Dobili smo zelo izčrpno analizo stanja, premalo pa konkretnih usmeritev," je dejala.

Štiblar Kisićeva bi zadeve reševala na dveh ravneh; kot je pojasnila, so po njenem mnenju potrebni ukrepi na makro- in mikroravni. Na makroravni je izpostavila pripravo varnostnih načrtov, usposobitev in okrepitev varnostnih služb, kot iluzorno pa je označila razmišljanje o detektorjih kovin v zdravstvenih ustanovah. Kot eno izmed mogočih rešitev Štiblar Kisićeva vidi namestitev t. i. panik stikal v "izpostavljenih" prostorih, kjer imajo več opravka s problematičnimi bolniki in svojci.

Med ukrepi na mikroravni pa generalna direktorica onkološkega inštituta izpostavlja predvsem trening komunikacijskih veščin za vse zaposlene v zdravstvu. "Kako komunicirati, kako spoznati pretečo nevarnost ... vse to se da. Vsakdo, ki ima opravka z ljudmi, mora biti toliko vešč, da zna presoditi, kje je neka latentna nevarnost," je dejala.

Štiblar Kisićeva bi za zaposlene uvedla tudi usposabljanje za boljšo psihofizično kondicijo in znanja iz samoobrambe. Varnostniki pa bi po njenem mnenju lahko imeli pri roki vsaj kake razpršilce s solzivcem.