V naši soseščini sta vsaj dve lokaciji, ki bi - morda - lahko bili dom za takšne ali drugačne organizme. To sta Saturnova luna Enkelad ter Jupitrova luna Evropa. Obe luni sta prekriti z debelo plastjo ledu, pod njo pa naj bi vsaka skrivala še ocean tekoče vode. A neznank, pogojnikov in vprašanj je veliko.

Enkelad je relativno dobro poznan. Zahvaljujoč prisotnosti Nasine veteranske sonde Cassini, vemo, da je obstoj globalnega oceana zelo verjeten, da je najbrž topel in da vsebuje tudi kemično energijo, potrebno za razvoj življenja. A velja opozorilo: dokler se skozi led ne bo prebil kak človeški strojček, našteto niso zanesljiva dejstva.

Do zdaj le posredni dokazi
Evropa je še precej večja uganka. Človeštvo v tej soseščini že dolgo ni imelo robota (Juno je prispel pred meseci). Da pod kot granit trdno ledeno skorjo pljuska ocean, so znanstveniki sklepali le posredno. Najprej na podlagi interakcije lune z magnetnim poljem Jupitra. To je mogoče le, če ima luna svoj notranji dinamo, ki magnetno polje lahko proizvaja. Voda je mogoč kandidat. Pa z njeno povprečno gostoto, ki se ne razlikuje veliko od vodne. Nazadnje je vesoljski teleskop Hubble leta 2013 Evropo fotografiral in v bližini površja našel domnevne vodne hlape. Podrobneje: s spektralno analizo je ob površju zaznal prisotnost vodika in kisika. Ta naj bi nastala kot posledica razpada vode (H₂O) v surovem sevanju Jupitra. In če iz Evrope brizga vroča voda, potem v njej mora biti tudi morje.

Problem je nastal, ker v sledečih poskusih teh oblakov vodne pare ni bilo več, niti jih niso našli, brskajoč po starih podatkih Cassinija (sonda je Jupiter obleta na poti proti bolj oddaljenemu Saturnu). Intelektualno nepošteno bi bilo zgolj na podlagi ene Hubblove meritve trditi, da je v Evropi res ocean tekoče vode.

Vodne silhuete
Minila so tri leta in novi napori so obrodili sadove, so sporočili iz Nase. Na posnetkih Hubbla iz leta 2014 je ločena znanstvena ekipa našla sledi, ki so verjetno vodni gejzirji. Hubble je v 15 mesecih posnel 10 fotografij Evrope in na treh so neke vrste sence, silhuete, ki se jih ne da pojasniti na noben drug (znan) način.
Do njih so se morali dokopati z drugačno metodo, ki je pognala Hubblove zmogljivosti prav do meja, so poudarili na telekonferenci. Raziskava bo 29. septembra objavljena v znanstveni publikaciji The Astrophysical Journal.
V nasprotju s prejšnjimi poskusi je vesoljski teleskop luno posnel, ko je prečila površje Jupitra v ozadju. Jupiter pa je močen izvor sevanja. Del infrardečega dela planetovega sevanja se je na poti proti Hubblu moral prebiti tudi skozi to zaveso, slednja pa je na sevanju pustila odtis. S to metodo so sprva iskali morebitno atmosfero, pa naj bo še tako redka, okoli lune, našli pa so omenjeni "stranski učinek".
Hubble na robu svojih omejitev
Znanstvena ekipa za opazovanji poudarja, da je tukaj Hubble res na robu svojih omejitev in da bodo za dokončno potrditev dejansko potrebna opazovanja prihajočega teleskopa James Webb. A za vsaj omenjene tri fotografije je možnost, da gre za napako v analizi ali v delovanju instrumenta, zanemarljivo majhna. Predvsem pa ni druge naravne, alternativne razlage za silhuete na fotografijah. Vse to govori v prid obstoju globalnega, slanega oceana.
To je dobro, so povedali raziskovalci na telekonferenci. Za preučevanje vodne mase namreč ne bo treba vrtati v led, temveč bo za začetek zadostovalo - kot pri Enkeladu - poslati sondo skozi paro. Na ta način pa zagotovo ne bodo našli morebitnega življenja, saj bi bilo hitro uničeno v surovem vesolju.
Nekaj silhuet so našli na pričakovanem mestu (kot leta 2013) pri južnem polu, enega pa tudi v bližini ekvatorja. Ti domnevni gejzirji naj bi se dvigali 200 kilometrov nad površje in nato deloma prisnežili nazaj.

Dejstvo, da teleskopi enkrat vidijo silhuete okoli Evrope, drugič ne, raziskovalci pojasnjujejo z domnevno, da naj bi bili pojavi gejzirjev sporadični.

Kaj je potrebno za življenje
Življenje je izjemno prilagodljivo. Najdemo ga na dnu Marianskega jarka pri izjemnem pritisku in v popolni temi. Jarek je globok skoraj 11 kilometrov, medtem ko globino Enkeladove kotanje ocenjujejo na od 8 do 10 kilometrov, Evropine celo 100 kilometrov. Življenje je sposobno preživeti vakuum vesolja, vročino in celo pomanjkanje kisika. Nekatere bakterije dihajo z železom. Nič ne kaže, da so razmere v Enkeladu ali Evropi hujše od tega. Vprašanje je predvsem točka v razvojnem času. Od nastanka Zemlje do življenja je morala miniti skoraj milijarda let in vprašanje je, ali se je ta razvojni preskok v Enkeladu že zgodil ali pa bi se mogoče šele čez kako milijardo.

Za razvoj življenja so potrebne (ali vsaj pridejo prav) v grobem tri skupine pogojev. Prvi je voda oz. kakšna podobna oblika tekočine, ki je vmesnik, prenašalec pri kemičnih in fizičnih procesih. Drugi so organske snovi, ogljikovodiki, ki se pri kemičnih procesih sestavljajo v kompleksnejše spojine vse do aminokislin in drugih opek živih bitij. Tretji pogoj je energija, ki lahko pride v več oblikah, denimo toplotni ali kemični. Računalniško modeliranje, ki so ga izvedli na JPL-u, kaže, da bi Evropin ocean lahko imel dovolj kemične energije ter ne prekislo ne prebazično vodo za življenje.
Na dokaze bo treba počakati
Poudariti je treba precej teoretično naravo teh študij. V tistih, v katerih so uporabljene Hubblove meritve, pa, da je bil instrument pognan do skrajnosti, zato so meritve manj zanesljive. Za pravo potrditev bo potrebnega še veliko dela, pa naj bodo to meritve letečih sond ali pristajalnikov. Ali v luni dejansko obstaja kakšna oblika življenja, pa zagotovo ne bomo videli še dolgo. Instrument "detektor življenja" ne obstaja. Vse dokler se v globine ne bo privrtal podledni robot (ki ga Nasa dejansko že razvija), ne bomo videli, kaj je res spodaj.
Nasa še posebej poudarja, da Juno ne bo šel niti približno v bližino Evrope, saj nočejo kontaminirati lune z zemeljskimi bakterijami.

Misiji v sočasni pripravi
Prav za lune sta v pripravi dve misiji, vsaka na svoji celini. Sprva sta Nasa in Esa želeli pri raziskovanju Evrope sodelovati, toda končalo se je ločeno. Evropska agencija pripravlja JUICE (Jupiter ICy moons Explorer), sondo, oboroženo z desetimi znanstvenimi instrumenti. 350 milijonov evrov vredna pogodba o izdelavi med Eso in Airbusom je bila podpisana decembra lani. Izstrelitev je predvidena za leto 2022, prihod pa leta 2030. JUICE naj bi tri leta in pol švigal po Jupitrovem sistemu, še posebej pa okoli ledenih lun Evrope, Ganimeda in Kalista, pri čemer naj bi končal prav v orbiti zadnje omenjene lune.

Nasa vzporedno pelje misijo Europa, odobreno lani poleti. Časovnica je bolj meglena, z izstrelitvijo nekje v 20. letih. Sonda bo v zelo eliptični orbiti okoli Jupitra okoli 45-krat zelo od blizu obletela Evropo.

Kaj pa Enkelad?
Zanimivo je, da je toliko misij posvečenih prav Evropi, medtem ko so zadnja leta veliko več oprijemljivih izidov prinesla okoli Saturnove lune Enkelad. Špekulacije o tem so že stare, a se hitro izkazujejo za vse bolj utemeljene. Na začetku leta 2014 so s pomočjo sonde Cassini najprej našli dokaze za obstoj omejenega podlednega jezera, leto pozneje pa, da je lokalna kotanja pravzaprav ogromen, globalni ocean. To so storili z analizo gravitacijskega vpliva lune na Cassini, zaradi česar je sonda rahlo, komaj zaznavno, a vendarle za drobec skrenila s poti ob vsakem obletu. Razliko je zaznal sistem anten na Zemlji kot Dopplerjev učinek.

Nato so prišli dokazi o sestavi notranjosti. Cassini se je dobesedno oprhal z njo; letel je neposredno skozi gejzirje vode, ki bruhajo iz Enkelada, in analiziral njihovo sestavo. V njih je našel kemične spojine, ki nastajajo le v specifičnih razmerah, pri visokih temperaturah, kar je bil dokaz, da je Enkeladov ocean pravzaprav vroč - na samem dnu naj bi dosegal kar 90 stopinj Celzija.
Navsezadnje, Cassini je poskrbel tudi za dokaz, da v Enkeladu poteka serpentinizacija in da je torej kemična energija na voljo. Težave s kislostjo Enkelad nima, saj je njegov ocean bolj bazičen. Najboljše morda še prihaja: nazadnje je luno obletel najbližje, pri le 49 kilometrih oddaljenosti, in izide teh meritev še čakamo.

Video: Računalniška ponazoritev gejzirjev