V Nasinih predalih se valja (in razvija) brez števila različnih načrtov, konceptov in projektov v različnih fazah. Le manjšini se uspe prebiti skozi mnogotera sita. A ameriška vesoljska agencija z odpravo k Jupitrovemu naravnemu satelitu očitno misli resno.

Za zdaj še neimenovana sonda za Evropo je februarja letos dobila zeleno luč na najpomembnejšem križišču: v ameriškem predstavniškem telesu, kjer so odobrili proračun. 30 milijonov dolarjev so senatorji namenili pripravam misije in prvi sadovi so tukaj.
Nasa je razgrnila tehnične podrobnosti robota, ki kažejo, da bo njegov namen povsem v znamenju iskanja življenja. Natančneje, pogojev zanj, saj instrument "detektor življenja" pač ne obstaja. Evropa je poleg Saturnove lune Enkelad najverjetnejši kraj v Sončnem sistemu za tovrstno najdbo.

"Verjamemo, da je ta okoliš popoln za možnost razvoja življenja," je na tiskovni konferenci dejal Jim Green, vodje Nasinega oddelka za planetarno znanost.

Mlačna, temna slanica
Ocene temeljijo na izsledkih stare sonde Galileo, ki je Jupitrov sistem preučevala osem let. Njene meritve kažejo na podledni ocean ne le v Evropi, temveč tudi v Kalistu in Ganimedu, luni, večji od planeta Merkurja. Evropin ledeni oklep je še neznane debeline, a prekrival naj bi slan ocean z dvakrat več vode, kot je je na Zemlji. Kamnito dno naj bi poskrbelo za obilje kemičnih spojin, za energijo pa sila plimovanja, "delo" masivnega Jupitra. Če takšne razmere trajajo več milijard let, lahko povsem realno pripeljejo tudi do življenja.

Dodatne dokaze je predlani predložil vesoljski teleskop Hubble, ko je na južnem tečaju zaznal bruhajoče gejzirje vodnih hlapov. "Evropa nas že dolgo draži s svojim enigmatičnim površjem in dokazi za obširen ocean, ki jih je v svojih 11 obletih pred desetletjem priskrbel Galileo, ter z nedavnimi Hubblovimi opazovanji," je ob tem izjavil John Grunsfeld, sodirektor Nasinega direktorata za znanost. "Prav zato smo navdušeni nad potencialom nove misije in njenih instrumentov, ki bodo razkrivali skrivnosti Evrope. Vse v okviru naše poklicanosti, da iščemo dokaze o življenju zunaj Zemlje," je povedal Grunsfeld.

Poveden rumeni sneg
Za spodbudo so pred leti poskrbele tudi tuzemske raziskave. Ledenik v arktičnem delu Kanade, na otoku Ellesmere, je geologe presenetil z zaplatami rumenega snega in ledu. Za barvo skrbi žveplo, ki ga (skupaj z drugimi minerali) navzven potiska izvir, ki je dva kilometra pod površjem. Leta 2011 v znanstveni publikaciji Geobiology objavljena raziskava nadalje priča o bogatem naboru različnih bakterij, ki v rumenem materialu uspevajo.

Analiza je pokazala, da je to najboljši zemeljski ekvivalent razmeram, ki domnevno vladajo znotraj Evrope.

Opremljenost sonde
Sondi bodo energijo zagotavljale sončne celice. Krožila ne bo okoli Evrope, temveč jo bo velika in zelo podolgovata orbita okoli planeta vodila tudi mimo lune. V treh letih, kolikor bo trajala osnovna znanstvena misija, naj bi opravila 45 obletov na razdalji od 2700 do le 25 kilometrov.
Opremljena bo z devetimi instrumenti, izbranimi med 33 predlogi. Različne kamere in spektrometri bodo poskrbeli za visokoločljivostne posnetke površja skupaj z njegovo sestavo. Poseben radar se bo lahko "prebil" skozi led v iskanju vode polnih kotanj, podobnih tistim na Antarktiki.

"Prepričani smo, da bo ta raznolik nabor orodij poskrbel za razburljiva odkritja na tej zelo pričakovani odpravi," pa je izjavil Curt Niebur, vodja programa Evropa.

Izstrelitev je predvidena po letu 2020. Stroški (brez izstrelitve) so ocenjeni na dve milijardi dolarjev.

Devet znanstvenih orodij:

• Radar, katerega valovi se bodo prebili skozi led, pri tem pa locirali morebitna jezera in ledenike.
• Plazmatski instrument, ki bo skupaj z magnetometrom izmeril globino in slanost oceana, pa tudi debelino ledene skorje. Ta po zdajšnjih ocenah meri deset kilometrov.
• Infrardeči spektrometer bo sestavil geološki zemljevid materialov, iz katerih je Evropa sestavljena. Iskal bo različne organske spojine ter predvidoma izmeril, kaj sploh je nenavadna rjava masa, ki se širi okoli razpok v ledu.
• Več kamer za visokoločljivostne fotografije površja.
• Toplotno tipalo, ki bo iskalo temperaturne razlike na površju. Tam je načeloma -116 stopinj Celzija, toplejše točke bi lahko pomenile gejzirje.
• Masni spektrometer in orodje za analizo prahu se bosta spoprijela z izpihanim materialom in izjemno redko atmosfero okoli lune.
• Ultravijolični spektrograf bo iskal oblake vode - torej vzorce podlednega oceana.

Zakaj ne Enkelad
Nasa bi se sicer lahko odločila tudi za Saturnovo luno Enkelad, kjer naj bi bile razmere za obstoj življenja še ugodnejše. Nedavne raziskave namreč kažejo ne le na obstoj hidrotermalne dejavnosti, kar prinaša na kar 90 stopinj Celzija ogreto vodo; temveč tudi na obstoj lokalnih virov kemične energije, kar pride "zelo prav" za biokemijske procese.

A dejstvo je, da znotraj Saturnovega sistema že dolgo kroži aktivna sonda Cassini, ki bo tam predvidoma še do leta 2017, medtem ko je Galileo v Jupitrovo atmosfero strmoglavil leta 2003. Tja so ga kontrolorji poslali namenoma, da bi povsem izključili možnost kakršne koli kontaminacije Evrope z zemeljskimi bakterijami. Popolna sterilizacija sonde je namreč nemogoča. Enkelad bo najbrž cilj kakšnih poznejših naporov, saj je Nasa odobrila eksperimentalen razvoj mehkega robota za podledno raziskovanje in že uspešno preizkusila koncept vrtalnega sistema.
Cassini je sicer prav danes opravil svoj zadnji oblet spužvaste lune Hiperion.

Drugo iz vesolja
Pretekli teden je poskrbel še za nekaj drugih zanimivih razpletov raziskovanja prostrane črnine. Natančneje, pot pred New Horizons je za zdaj le črnina, so ugotovili v ekipi, ki stoji za to sondo na poti proti Plutonu. Pritlikavi planet ima namreč vsaj pet lun. Lahko bi jih imel še veliko več, skupaj s prstani in drugim drobirjem, ki bi krožil okoli njega. Vse to je lahko za sondo, ki je na poti že skoraj deset let, usodno. Nasa je pripravila kup scenarijev, kako preprečiti najhujše (uničenje Novih obzorij v trku); med drugim tudi tako, da bi za ščit uporabila komunikacijsko anteno. Za zdaj intenzivno skenirajo 53 milijonov kilometrov dolg prostor do cilja in nevarnih objektov še niso našli. So pa zato posneli novo fotografijo tega do zdaj izjemno oddaljenega sveta - objavljeno v galeriji desno.

Misija Dawn pri pritlikavem planetu Cerera se je medtem spustila na oddaljenost 5100 kilometrov od površja še enega očitno zelo sivega planetoida (galerija desno), Hubble pa je posnel ogromen izbruh v oddaljeni galaksiji (video spodaj).
Video: Hubblov posnetek ogromnega trka znotraj curka, ki ga proizvaja črna luknja.