Enkelad je le ena izmed 62 lun, ki se vrtijo okoli plinskega velikana. Na daleč ni posebej drugačen od preostalih; še eno zamrznjeno nebesno telo, 500 kilometrov v premeru in z debelim, domnevno 40-kilometrskim ledenim oklepom. A bližje kot se pride, bolj je Enkelad nenavaden; in bolj kot znanstveniki z različnimi modeli analizirajo notranjost, več oči je uprtih v ta naravni satelit.

Nasina sonda Cassini, ki se po Saturnovem sistemu podi od poletja 2004, je že leto pozneje odkrila temperaturne anomalije na površju, t. i. tigrove črte s precej višjo temperaturo od pričakovane. Sume, da v luni poteka toplotna aktivnost, je še podžgalo odkritje oblakov vodne pare, ki jih Enkelad bruha navzven, in ki naj bi proizvajali enega Saturnovih prstanov.
Takrat so se pojavila prva ugibanja, da bi lahko gejzirji izvirali iz podledne vode. Kakšne, ni bilo jasno; možnosti so se raztezale od lokalne kotanje do jezera pod južnim polom. Teh scenarijev, vse dokler ne bo nekdo poslal vrtalnika in podlednega robota na Enkelad, neposredno ni mogoče preveriti. Obstaja pa več posrednih načinov, kar so znanstveniki s pridom izkoristili na treh natančno spremljanih obletih med letoma 2010 in 2012.
Privlak gostejše vode
Ena metoda je natančno merjenje gravitacijskega privlaka, kar nekaj pove o gostoti in količini mase na določenem področju. Pri vsakem obletu je Cassini za droben las skrenil z načrtovane poti in njegova hitrost se je spremenila za 0,2 milimetra na sekundo. S pomočjo teh meritev so na Evropski vesoljski agenciji (ki sodeluje pri misiji Cassini-Huygens) naračunali, da se okoli 40 kilometrov pod južnim polom skriva velika masa tekoče vode. Ne manjša kotanja, temveč od osem do deset kilometrov globoko podledno jezero. Analize gravitacije so namignile tudi na možnost precej širšega oceana.

Skozi oblake vodne pare
Druga metoda je sondo Cassini pognala neposredno skozi gejzirje, s čimer so znanstveniki dobili informacije o sestavi te pare (in podlednega jezera, iz katerega izvira). Med drugim so našli silicij, drobce kremenčevega peska. Ti nanosilicijevi delci lahko nastajajo le pod določenimi pogoji, in ko je znanstvena ekipa izločila vse ostale scenarije, je ostala prelomna ugotovitev: podledno jezero skoraj vre. Na samem dnu ima 90 stopinj Celzija in več, v zgornjih plasteh sicer najbrž manj.

Kemična analiza je postavila še dva pomembna koščka sestavljanke. V pari so našli raznolike organske spojine, ki so temelj oz. osnovni gradniki za življenje. Pa tudi "gorivo", molekularni vodik, ki lahko služi kot vir kemične energije pri nastanku spojin - kar je za morebitno življenje koristno.

Veliko vode
Četrta posredna metoda je preučevanje kroženja Enkelada okoli Saturna. In kot so sporočili z Nase, je ta metoda stavo še dvignila. Sodeč po izidih analize, objavljenih v znanstveni publikaciji Icarus, se tekoča voda ne skriva le v polkroglasti izdolbini pod južnim polom. Povsod je, pod celotno ledeno skorjo, v obliki ogromnega, globalnega oceana tople vode.

"Uganka je bila trda. Potrebna so bila leta in leta opazovanj, izračunov in analiz z različnih znanstvenih disciplin. Prepričani smo, da smo uganko naposled rešili," je izjavil Peter Thomas, član ekipe za sondo. Cassinijevi znanstveniki so se prebili skozi sedem let posnetkov Enkelada. Analizirali so stotine fotografij in za vsako določili položaj v prostorju, še posebej s pomočjo vidnejših površnih značilnosti, kot so kraterji.

Guganje
Iskali so spremembe v rotaciji in jih z "skrajno natančnostjo" tudi našli. Enkelad se na svoji poti okoli Saturna rahlo guga, so ugotovili. Ne veliko, a ravno dovolj, da izloči številne modele notranje strukture.

Enkelad ni popolnoma kroglasto telo in po orbiti se ne pomika z enakomerno hitrostjo, temveč dele poti opravi hitreje, druge počasneje. Tudi to je vzrok za majavo pot. A izmerjene spremembe (oz. libracija) so mogoče le, če zunanji ledeni oklep ni pritrjen na kamnito jedro, saj bi jedro predstavljalo preveč mrtve teže. Med njima mora biti plast tekočine, sporoča raziskovalna skupina.

Na tej točki se zastavlja dodatno vprašanje. Od kod 500-kilometrskemu telesu toliko toplote, da pred zmrzaljo minus 190 stopinj Celzija ohranja takšno količino vode? Thomas in kolegi pravijo, da je energija plimovanja, ki jo "priskrbi" matični planet, očitno precej večja od dozdajšnjih domnev.

Da bi našli še kakšen posreden namig ali trden dokaz, bodo staro sondo še enkrat poslali neposredno skozi gejzirje, ki izhajajo iz prej omenjenih "tigrovih črt". 28. oktobra letos bo Cassini izvedel najbližji oblet Enkelada le 49 kilometrov nad površjem.

Cassini se poslavlja
Cassini je sicer pri koncu življenjske poti. Pravkar izvaja zadnje oblete nekaterih večjih lun, in do leta 2017, ko se bo misija predvidoma končala, si bo z večje oddaljenosti (50.000 kilometrov) ogledal še nekaj drobnejših satelitov, denimo Dafne, Epimetej in Telesto. Na koncu se bo večkrat zaporedoma potopil globoko v smrtonosno Saturnovo atmosfero in nazaj, vse dokler mu ne bo zmanjkalo potisnih kemikalij.

Globalni podledni ocean se verjetno skriva tudi v Jupitrovi luni Ganimed, podledna voda pa je zagotovo tudi v Evropi, kamor nameravata Nasa in Esa poslati vsaka svojo misijo.