Evropsko-ameriški projekt Cassini-Huygens je Saturn in njegovih 62 (do zdaj) znanih lun izdatno predstavil. Za to je bilo na voljo veliko časa; Cassini je opravil kar 11 let potikanja okoli plinskega velikana (pri čemer je nove lune odkril že leta 2004), medtem ko je Esin Huygens januarja praznoval 10. obletnico prvega pristanka na trdnih tleh (Titana) v zunanjem Osončju.

Potrebnega je bilo tudi veliko dela: Cassini po različnih tirnicah brzi skozi prostranstvo okoli plinskega velikana in premerja velike razdalje v lovu na množico lun. Najbližja je od Saturna oddaljena 117.000 kilometrov, najbolj oddaljena pa več kot 24 milijonov kilometrov. To pomeni, da je razdalja med tirnicami posameznih tamkajšnjih lun pogosto celo večja od razdalje med Zemljo in Mesecem (v povprečju 384.400 kilometrov).

Zadnji obleti velikih lun
Zdaj je misija vstopila v zadnjo fazo. Nasini inženirji Cassini pošiljajo še na zadnje obiske posameznih lun. V soboto je na vrsto prišla četrta največja, Diona, ki je obenem 15. največja v Sončnem sistemu in tudi masivnejša od vseh lun, ki so od nje manjše, skupaj. Cassini se ji je na 474 kilometrov približal v ponedeljek, so sporočili z Nase. To je bil peti in zadnji oblet, ne pa tudi najbližji. Decembra 2011 je namreč oddaljenost znašala le 100 kilometrov. Kljub temu je Cassini posnel zadnje, poslovilne najkakovostnejše fotografije tega ledenega in razrvanega telesa.

"Gledajoč izvrstne fotografije Dioninega površja in krajca me prevzame ganjenost, in verjamem, da tudi slehernika. Zavedam se, da dolgo dolgo s tega oddaljenega sveta ne bomo videli ničesar več," je izjavila Carolyn Porco, vodja Cassinijevega oddelka za fotografijo Ciclops. "Cassini je, zanesljiv do zadnjega, spet poskrbel za nabirko dragocenosti. Z njim imamo veliko sreče," je dodala.
A poglavitna naloga tokrat ni bila fotografija, temveč merjenje Dionine gravitacije, kar je postopek zapletlo. "Imeli smo dovolj časa le za nekaj hitrih posnetkov. Vseeno smo dobili dober, visokoločljivosten pregled nad površjem," pa je povedal Tilmann Denk, sodelujoči znanstvenik z univerze Freie (Berlin). Pomagal je Saturn. Natančneje, sončna svetloba, odbita z matičnega planeta, ki je dodatno osvetlila detajle.

Dve tretjini ledu, tretjina kamnin
Izidi merjenja gravitacijskega polja še niso znani. Ta metoda sicer pove marsikaj o notranji strukturi objekta. Z njeno pomočjo so našli podledne oceane v številnih drugih lunah Saturna in Jupitra, zato utegnejo biti izidi, ko bodo znani, zanimivi. Vsekakor je do zdaj znano, da je Diona dvotretjinsko sestavljena iz vodnega ledu, preostanek pa je kamnit. Njen premer znaša 1.122 kilometrov (Mesečev 3.474, Zemljin pa 12.742 kilometrov).
Površje je prestreljeno z neštetimi kraterji, posledicami trkov z drugimi objekti Osončja. A tam so tudi manj običajni lunarni pojavi, geološke značilnosti, ki nakazujejo geološko dejavnost: udornine, grebeni in dolge, pramenaste proge. Te kraterje prekrivajo in kažejo, da so mlajše od njih. Za zdaj prevladuje razlaga, da so to ogromne ledene stene, visoke več sto metrov, ki so nastale kot posledica tektonike. To pa naj bi povzročila notranja termalna dejavnost zaradi razpada v kamnitem jedru. Okoli lune je še zelo tanka atmosfera iz čistega, molekularnega kisika.

Prgišče zadnjih obletov
Pred Cassinijem je le še prgišče bližnjih obletov največjih Saturnovih ledenih lun. Pri tem izstopa izjemno zanimiv Enkelad (trije obleti oktobra in decembra letos). 28. oktobra naj bi se mu sonda približala na le 49 kilometrov. Najbrž bo še dodatno preverila izračune o globokem in zelo toplem podlednem oceanu prek težnostnega vpliva; in se podala skozi Enkeladove gejzirje.
Do leta 2017, ko se bo misija predvidoma končala, si bo Cassini od daleč ogledal še nekaj drobnejših satelitov (Dafne, Telesto, Epimetej) - predvidoma s 50.000 kilometrov oddaljenosti. Za Veliki finale (kot načrt dejansko poimenujejo pri Nasi) se bo Cassini večkrat potopil v Saturnovo atmosfero in se iz nje vrnil, vse dokler pogonskih sredstev ne bo povsem zmanjkalo. Takrat bo stari robot padel globoko v uničujoče ozračje, kjer ga bo pritisk zmečkal.

Druge misije
Trenutno nobena država ne načrtuje dodatnih misij v Saturnov sistem. Obstajajo sicer predlogi, a le v obliki zasnov, ki niso v aktivnem razvoju. Več pozornosti ima plinasti sosed Jupiter, kamor bo že prihodnje leto prispel Nasin Juno. Ta se bo povsem osredinil na planet in se potopil v njegovo atmosfero. Z ledenimi lunami Jupitra, še najbolj Ganimedom, Kalistom in Evropo, se bo ukvarjala Esina odprava JUICE. Izstrelitev je predvidena za leto 2022, prihod v sistem pa osem let pozneje. Lonček za luno Evropa sicer počasi pristavlja tudi Nasa.

Kako nastajajo plinasti velikani
Medtem so astrofiziki znova preverili teorije, kako naj bi ti plinski velikani sploh nastali. Dve glavni teoriji se razlikujeta predvsem v mehaniki nabiranja materiala. Prva pravi, da se je moral drobir praosončja najprej hierarhično lepiti v vse večje kepe, tudi do kilometra premera. Ti naj bi se nato začeli "družiti" in v druščino privabljati tudi ogromne količine plinov, kar naj bi naposled pripeljalo do rojstva pravih plinastih orjakov. Druga, v osveženi obliki objavljena v znanstveni publikaciji Nature, pa pravi, da je bil dovolj že običajen "pesek", ki ga je bilo pred 4,5 milijarde let na pretek, in ki naj bi se dokaj hitro, v nekaj milijonih let, dovolj nakopičil. Za dokončen, trden odgovor pa bo treba še precej počakati.
Video: Priprave na zadnji oblet Dione ...

... in foto: izidi obleta (vir: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute)