Vrtoglavi zneski, ob katerih udarjajo kladivca na svetovnih dražbah, že nekaj let potrjujejo, da postaja finančna kriza na umetniškem trgu pozabljen odmev preteklih dni in da se je uspešno postavil na trdne noge. Tržišče, kjer se denar pretaka v potokih, je letos zatreslo škandalozno odkritje več ponaredkov starih mojstrov, ki so med drugim v zadrego spravili eno najuglednejših dražbenih hiš Sotheby's (skrhan ugled zdaj popravljajo z ustanovitvijo lastnega raziskovalnega oddelka, v katerem bodo preverjali pristnost draženih umetnin), nekaterih uglednih umetnostnih zgodovinarjev (primer Van Goghove skicirke) in muzejskih ustanov.

Da je ponarejanje umetniških del prisotno tudi na slovenskem trgu, je med poznavalci tržišča, galeristi, dražitelji in sodnimi cenilci znano dejstvo. Ker pa tovrstna odkritja redko dobijo ustrezen sodni epilog, je predhodna previdnost zbirateljev priporočena. Ko namreč kupimo sliko prek interneta oziroma kupcu izročimo denar, je prepozno, opozarja vodja oddelka za štafelajno slikarstvo Restavratorskega centra ZVKDS Barbka Gosar Hirci.

"Sama identifikacija likovnega dela je zelo zahtevna in kompleksna naloga in tudi v tujini velja, da lahko to področje pokrivajo samo nacionalno in mednarodno uveljavljeni strokovnjaki," razloži. Celovito preverjanje avtentičnosti umetnin zahteva interdisciplinarno sodelovanje strokovnjakov s treh področij – umetnostne zgodovine, konservatorsko-restavratorske stroke in pa naravoslovnih znanosti. Kot pojasnjuje Barbka Gosar Hirci, je Restavratorski center pri nas edina nacionalna institucija z lastnim laboratorijem, zato so lahko zbiratelju oziroma potencialnemu kupcu v veliko pomoč.

Obsežnejša ko je provenienca, večja je možnost avtentičnosti dela
Prva stvar, na kar mora biti kupec pozoren pred nakupom umetniškega dela, je njegova provenienca. Gre za neke vrste osebno kartoteko umetnine, pravi restavratorka, skupek dokumentov, ki pripovedujejo o zgodovini dela, okoliščinah njegovega nastanka in njegovih preteklih lastnikih. Dobra dokumentacija običajno obsega razne podpise avtorja, dokumente o prodaji, signature, potrdila, da je bila del razstave, fotografijo umetnika z umetnino itd. »Bolj ko je obsežen ta nabor dokumentov, večja možnost je, da je delo pristno.«

Tudi provenienca je lahko lažna
Pri provenienci začno pristnost dela preverjati tudi umetnostni zgodovinarji, pri čemer sam dokument o delu ne zadostuje, ampak je treba preveriti vse vidike (na primer, kakšen je papir dokumenta, od kod je ta prišel itd.). Dobra provenienca povečuje avtentičnost likovnega dela, obenem pa umetnostni zgodovini posreduje pomembne informacije. Ker so tudi provenience in dokumenti o umetninah lahko lažni, v Restavratorskem centru svetujejo, naj kupec nikoli ne ponudi denarja brez predhodnega ogleda dokumentov. Pogosto se zatakne, ko prodajalec dokumentov noče pokazati z argumentom, da varuje osebne podatke lastnikov. V takem primeru previdnost ni odveč, svarijo.

Ogled podlage, napisov in okvirja
Preverbi provenience sledi ogled slike, najprej v pri navadni, nato stranski svetlobi. Marsikaj pokaže že prvi pregled, ki ga konservator-restavrator opravi skupaj z umetnostnim zgodovinarjem. Njihovo pozornost zbudi vsaka poznejša preslikava ali denimo zamenjava podokvirja, ki bi znal biti v primeru ponaredka umetno postaran. Zatem preverijo napise na podovkirju. Veliko pove tudi stanje platna; ali je zadnja stran slike impregnirana in zakaj; ali kaj zakriva; kakšno je stanje podloge. V primeru baročne slike bo ta naslikana na ročno izdelano podlogo, industrijska izdelava bi bila kazalec, da delo ni nastalo tako dolgo tega.

Ponarejanje signature
Posebno pozornost namenijo konservatorji-restavratorji dvema segmentoma slike. Prva je signatura, katere ponarejenost razkrinka že ogled slike z rentgenom. "Na trgu se denimo pojavi slika, ki prodajalca spomni na Groharjevo delo. Ta ji doda slikarjevo signaturo in jo proda kot njegovo platno. Mi pa že z relativno enostavnimi metodami ugotovimo, ali je signatura originalna ali ne," razloži Barbka Gosar Hirci.

Umetno staranje umetnine
Druga stvar, ki zna razkriti ponaredek, je lak slike. Z lakom je mogoče marsikaj prekriti, sliko pa umetno postarati. Ponarejevalci uporabljajo lake, ki delujejo razpokani, s tem pa dajejo sliki umetno patino in lažni vtis starosti. Treba je torej poznati slikarjev celotni opus, ki pove, ali je njegov delovni proces vključeval tudi lakiranje slik. Po drugi strani je lak pogosto posledica predhodnih restavratorskih posegov. Dober konservator-restavrator bo vse to opazil s pregledom slike z ultravijolično svetlobo, pojasni.

Prostemu očesu nevidni popravki
Pregled z ultravijolično svetlobo spada med optične metode, te pa med nedestruktivne preiskave. Poleg pregleda pri vidni svetlobi sodi sem še infrardeča reflektografija in pa rentgen. Slednji denimo pokaže vse plasti slike. Z infrardečo reflektografijo pa postanejo vidni vsi pozneje dodani elementi, od preslikav, kitanja, do retuš. Pokaže tudi pripravljalno risbo, ki je zanimiva predvsem umetnostnim zgodovinarjem, in pa mrežo, ki je sicer priljubljeno pomagalo kopistov, vendar pa to ni nujno kazalec, da gre za ponaredek, saj so se je posluževali tudi slikarji sami.

Vse do veziva in mikropigmentov
Laboratorijske analize spadajo med destruktivne preiskave, kar ne pomeni, da med postopkom umetnino kakorkoli poškodujejo, ampak da v sliko mehansko posežejo: gre zgolj za odvzem majhnega vzorca iz slikarskih plasti (podloge, barve, lakov). Z odvzemom vzorca dobijo vpogled v zgradbo, kronološki pregled posameznih plasti slike in avtorjevo slikarsko tehniko. Zelo povedna je tudi analiza barv, ki pokaže točno sestavo pigmentov, iz katerih so te izdelane (ali gre na primer za svinčevo belo, ogleno črno itd). Določijo lahko tudi uporabljeno vezivo, ki je prav tako lahko pomemben kazalec pristnosti (pred leti so tako zaradi prisotnosti akrila prepoznali ponarejena impresionistična dela).

Med slabšim in boljšim ponaredkom
Ponarejevalci seveda vse možnosti, ki jih pri preverjanju avtentičnosti umetnin nudijo nove tehnologije, dobro poznajo in jih skušajo prelisičiti s čim bolj doslednim upoštevanjem vseh detajlov dela, ki ga ponarejajo. Izdelava tako kvalitetnega ponaredka, ki zmore prevarati še tako pozorno strokovno oko in vse naštete analize, je seveda mogoča, vendar pa Gosar Hircijeva verjame, da v Sloveniji tako dobrih ponarejevalcev ni. Poleg tega bi se stroški izdelave tako dovršenega ponaredka preveč približali vrednosti samega izvirnika in se verjetno ne bi več izplačali, dodaja generalni direktor ZVKDS-ja Jernej Hudolin.

Treba je ločiti dve stvari, še opozarja Gosar Hircijeva, in sicer ponaredke starejše umetnosti in pa 20. stoletja, pri čemer je slednjih veliko več na tržišču (od tujih Pollock, Rothko, pri nas pa Mušiči, Piloni in Jama).

Pristnost umetnin preverjajo redki zasebniki
S predstavitvijo preiskav, s katerimi preverjajo avtentičnost umetnin, so želeli v Restavratorskem centru zbirateljem pokazati, da lahko pristnost del preverijo tudi v njihovih delavnicah. Od vseh preiskav bo zbiratelja najmanj stalo preverjanje z infrardečo fotografijo ali pa ultravijolično fluorescenčno fotografijo, za katere je treba odšteti 26 evrov, najdražji pa je vzorec z zraven pripadajočo interpretacijo ramanske spektroskopije, se pravi vzorec veziv, ki stane 110 evrov. Kot pravijo, se nanje obrnejo le redki zasebniki, na eni strani zaradi samih stroškov, najverjetneje pa tudi iz strahu, da bi analize razcefrale pristnost ljube jim umetnine.