Ta teden na podkastu Številke gostimo novinarja MMC-ja Tilna Jamnika, ki je predstavil dogodke iz tega obdobja. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

Košarka je njegova prva ljubezen
Zadnja leta je precej podrobno spremljal nogomet in smučarske skoke, a ni dvoma, da piedestal zaseda košarka. "Kot pri vseh športnih navdušencih tudi pri meni nogomet predstavlja posebno obliko ljubezni. Že ko sem bil star le nekaj let, me je oče peljal na košarko in nogomet. Košarka je bila moja prva ljubezen. V šoli smo s sošolci spremljali Ligo NBA in seveda Olimpijo, ki je takrat pustila pečat v Evropi. Že v gimnazijskih letih se mi je ponudila priložnost in sem se pridružil ekipi Prostega meta, nato košarki.si, pozneje je prišla možnost sodelovanja z MMC-jem, ki sem jo z veseljem sprejel." Od leta 2004 je na kraju samem spremljal vse reprezentančne akcije, edina izjema je bila svetovno prvenstvo 2010, ki se mu je moral odpovedati zaradi študija.

Premalo cenjeni uspehi
Ravno v teh dneh je na Fakulteti za družbene vede končal magisterij kulturologije. V svoji nalogi se je posvetil prav košarki, nalogo je naslovil "Šport kot dejavnik nacionalizma: primer jugoslovanske košarkarske reprezentance ob koncu države in v letih po razpadu". Osredotočil se je na košarkarsko reprezentanco nekdanje Jugoslavije v zadnjih letih obstoja in v prvih letih po razpadu države. "Zgodovina me zanima že na splošno, seveda pa tudi športna, še ožje pa zgodovina košarke. Košarka se je v Sloveniji začela, ko je bila še del Jugoslavije. To je zanimiva zgodba vzpona, uspehi so se raztezali na obdobje 30 let. Ko gledaš stare posnetke, bereš stare zgodbe, te pritegne. V Sloveniji premalo cenimo to zapuščino. Igra se je pri nas začela seveda že veliko prej, nagel razvoj pa je prišel po drugi svetovni vojni, vzpon pa z medaljami v 60. letih. Takrat je bila Olimpija najboljši klub na tem področju, Ivo Daneu je bil najboljši košarkar, bil je kapetan ekipe, ki je prvi naslov svetovnega prvaka osvojila prav v Ljubljani."

Reprezentanca je bila stik z mednarodno košarko
Pri svojem delu je opravil podrobne pogovore s 14 ljudmi, ki so bili tako ali drugače povezani z uspehi v tem razponu. Vsi po vrsti so govorili o reprezentančnem kultu, nihče se ni želel odpovedati nastopu. Znana je tako zgodba Petra Vilfana, ki je zatajil poškodbo noge, da je lahko bil del ekipe. Take zavzetosti danes ni več čutiti. Vzrok pa ni v različnem odnosu do države, ampak v priložnosti pokazati se drugim. Jamnik tako razmišlja: "Jugoslovanska liga je bila nekoč najmočnejša v Evropi. V razmiku le nekaj let so evropski prvaki postali Bosna, Cibona, Split in Partizan. V tistem obdobju je od 13 zaporednih naslovov evropskega klubskega prvaka kar 11-krat na klopi sedel trener iz tega območja. Zaslužki so bili doma manjši kot v Italiji in Španiji. Reprezentanca je po eni strani pomenila identifikacijski element, po drugi strani pa je bil to stik z mednarodno košarko. Po zaslugi dobrih iger v dresu reprezentance se je igralec lažje prodal v tujino, kjer je več zaslužil."

Začelo se je z incidentoma na Maksimiru
Eden od prvih kazalnikov konca države se je kazal ravno na športnih terenih. "Ne moremo mimo nogometnih dogodkov iz maja 1990. Nekateri govorijo, da se je vojna simbolično začela na stadionu Maksimir. Takrat sta se pomerila Dinamo in Crvena zvezda, ko je prišlo do vdora navijačev na zelenico, kmalu zatem je isti stadion gostil prijateljsko tekmo med Jugoslavijo in Nizozemsko. Takrat so hrvaški navijači žvižgali jugoslovanski himni. Simbolično je to napovedovalo konec skupne države," Jamnik opiše uvod v prvi košarkarski spor.

Spor z zastavo najprej ni odmeval
Jugoslavija je avgusta 1990 v Argentini še tretjič osvojila naslov svetovnega prvaka. Modri so v finalu brez večjih težav premagali Sovjetsko zvezo z 92:75. Le nekaj sekund po zadnji sireni je na igrišče pritekel navijač, ki je imel v rokah hrvaško zastavo iz obdobja NDH, Vlado Divac je prišel do navijača in mu iztrgal zastavo iz rok. Jamnik po pogovoru z akterji ugotavlja: "Incident z zastavo je postal tako odmeven šele zdaj. Večina mojih sogovorcev - tisti, ki so dejansko bili na svetovnem prvenstvu - je povedala, da to takrat v Argentini ni odmevalo. Ko pa so prišli domov, so videli, da so krogi, ki jim je to ustrezalo, pograbili zgodbo. Nekateri so tako Divčevo potezo videli kot napad na prihodnjo (hrvaško) samostojnost, drugi so to enačili s spomini na Jesenovac in grozote druge svetovne vojne. Vsak je to izkoristil za svojo plat zgodbe. Divac je bil na eni strani junak, na drugi strani pa 'persona non grata'. Sploh pa se ne poudarja, kakšna zastava je bila to, sploh ni bila hrvaška, ampak NDH-jeva."

Once brothers s preveč hollywoodskega podpisa
Kot enega izmed primerov pristranske interpretacije navaja tudi dokumentarni film Once brothers, v kateri je bil leta 2010 v vlogi pripovedovalca Vlade Divac, ki se spominja svojega prijateljstva z Draženom Petrovićem. Njuno prijateljstvo naj bi se končalo ravno zaradi prej opisanega dogodka z zastavo, ki naj bi naredil rez med hrvaškimi in srbskimi igralci. "Ljudje, ki so bili v reprezentanci ali blizu nje, so večinoma zelo kritični do filma. Opazen je podpis Hollywooda. Hrvaški novinar Dražen Brajdić mi je rekel, da sploh nista bila tako zelo dobra prijatelja. Seveda sta bila, a ni šlo za bratskost in najboljše prijateljstvo. Divac je bil bližje Dinu Rađi. Resda ju je povezal odhod v ZDA, a take povezanosti ni bilo, kot je bilo prikazano v filmu. Petrović je še po prvenstvu govoril o prihodnosti te reprezentance, šele pozneje je prišlo do prekinitve stika. Pozneje se je izvedelo, da naj bi do spora prišlo zaradi nekega incidenta na treningu. Spet gre za primer, ko je bil spor izkoriščen za politično propagando," je Jamnik povzel svoje intervjuje.

Dalipagić in Kičanović nista govorila
Drugi odmevni dogodek je bil Jure Zdovc, ki je pred koncem evropskega prvenstva 1991 zapustil reprezentanco. "Njegova odločitev sploh ni bila težka, v Sloveniji je imel tudi družino. To je bila spoštovanja vredna poteza, odpovedal se je zlati medalji. V reprezentanci do nacionalističnih sporov ni prihajalo, ker je bil športni motiv višji (osvojiti zlato medaljo). Seveda je prihajalo do sporov, a ti spori so bili iz drugih vzrokov. Dalipagić in Kičanović v 70. letih med seboj nista govorila, a sta tvorila najboljšo navezo v reprezentanci. Nekaj podobnega je nekaj časa veljalo za Danilovića in Đorđevića. Športni cilj je bil višji."

Klubi potrebujejo jadransko ligo
Jamnik v nalogi piše tudi o moči športa, ki je regijo združilo z ustanovitvijo jadranske lige: "Govorim samo o tem, da je liga povezala območje, ki je bilo še dobrih pet let prej v vojni. Izpostavljam samo športni motiv. Seveda so bili veliki problemi, nekdanji direktor lige Roman Lisac je pripovedoval, kako je bilo težko pripeljati prvo letalo iz Beograda na Hrvaško, ... Teh težav je bilo ogromno. Ko so premagali težave, je liga zaživela. Klubi iz regije potrebujejo to ligo, ker posamezna državna prvenstva enostavno niso tako močna."

Nekateri velikani se pobirajo, drugi so v zatonu
Če je Olimpija v prvih letih samostojnosti še kako dobro igrala v Evroligi, danes ni več del elite, naslednje leto bo igrala le v Ligi prvakov (ki je po moči le tretja liga). Evroliga je danes skorajda nedosegljiva: "To je čisto elitno tekmovanje, ki je skoraj zaprto in nedostopno. Mogoče bi drugače gledali na to, če bi imela Slovenija evroligaša, vsakih 14 dni bi imeli fantastično tekmo. Če pa gledamo objektivno, so tekme res dobre, vsak teden je nekaj derbijev. Kakovost košarke je vrhunska. Velikani jugoslovanske košarke so zdaj padli velikani. Nekateri se pobirajo, nekateri so čisto v zatonu."

EP: Carigrad ni vprašanje, nato pa ...
Reprezentančni vrhunec bo konec poletja, ko bosta za Slovenijo končno hkrati igrala Goran Dragić in Luka Dončić. "Poudaril bi še, da je velika škoda, ker je poškodovan Zoran Dragić. To je velika škoda. V reprezentanci je vedno igral svojo najboljšo košarko. Ob bratu je bil najboljši strelec, v obrambi je pokrival najboljše igralce. Goran zdaj ob sebi dobiva dostojnega igralca. Nad Dončićem je navdušena vsa Evropa. Ko govorim z drugimi novinarji, so tudi oni navdušeni. Vsi pričakujemo veliko. Skupina je primerna. Vedno bo odpovedi, treba je počakati na končne postave reprezentanc. Carigrad ne bi smel biti vprašanje, večkrat smo govorili o napovedih. Ne spadamo v najožji krog favoritov. Odločali bosta ena tekma in dnevna forma. Na zadnjem prvenstvu Sloveniji v osmini finala ni šlo, a letos je mogoče vse."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Tilen Jamnik razloži, kakšen odnos ima do (športne) statistike, predstavi knjigi španskega novinarja Juanana Hinoja, podoživlja poslovilno tekmo Jureta Zdovca, govori o položaju in konkurenčnosti Olimpije, ...

Glasbeni izbor Tilna Jamnika: Bajaga - Ovo je Balkan