Na prvi pogled gre za hiperseksualno družbo, prežeto s fetišizmom in žgečkljivo ikonografijo. A statistika kaže drugačno sliko, sliko frigidne družbe, družbe, ki zaradi preobilice dela nima časa za navezovanje pristnih človeških stikov - niti si tega ne želi.

Ko se sprehajate po Akihabari, "elektronski četrti" Tokia, boste težko ušli japonskim dekletom, ki v seksi šolskih uniformah vabijo stranke, medtem ko se na velikih zaslonih vrtijo lezbični prizori.

Akihabara ni samo pravi naslov za najnovejše modele prenosnih telefonov, fotoaparatov, LCD-jev in druge elektronike, ampak tudi za ljubitelje animejev in mang, slovitih japonskih stripov, ki imajo nemalokrat izjemno eksplicitno seksualno vsebino. Na Japonskem imajo celo izraz za ljudi, ki so naravnost obsedeni s tovrstno literaturo - otaku.

Od zoofilije do pedofilije
Sado- in mazohizem, zoofilija (priljubljen motiv je seks s hobotnico oz. z vsemi njenimi lovkami), pedofilija ... Japonska vlada je leta 2014 sprejela zakon, po katerem vsakemu, ki ga zalotijo z otroško pornografijo, grozi visoka globa ali zaporna kazen do enega leta - edina izjema je posedovanje animejev ali mang s podobami spolnih zlorab otrok, ne glede na to, kako nazorne te podobe so.

Kot je pred časom o tej temi za CNN povedal Mio Bryce, strokovnjak za animeje in mange z Macquariejeve univerzev Sydneyju, so Japonci tako obsedeni s "kavaii" (ljubkostjo), da je pogosto težko ali nemogoče ločiti, ali gre pri upodobitvah seksi šolark v stripih za zgolj načrtno infantilne like ali dejansko za mlade najstnice.

Povezav med stripi in pedofilijo se sicer ne da neposredno vzpostaviti, a dejstvo je, da na Japonskem število spolnih zlorab otrok vztrajno raste, največ primerov pa je povezanih s spletom. Številke so tako visoke, da je ameriški State Department Japonsko leta 2013 označil za mednarodno središče otroške pornografije.

V Kabukičoju, rdeči četrti Tokia
Da Japonci v svojih spolnih partnerjih iščejo "ljubkost", je razvidno tudi, ko se sprehajate po Kabukičoju, tokijski rdeči četrti, polni t. i. host clubov, gostiteljskih klubov, v katere vabijo z velikimi transparenti s portreti "gostiteljev" – moških ali žensk. Ženske zrejo v vas z nedolžnim, punčkastim pogledom, moški so napudrani, deškega videza in s pobeljeno pričesko, kot da bi nastopali v kaki zahodnjaški fantovski skupini iz 90. let. Vsak od njih ima ob portretu "ključne" podatke: višino, težo, krvno skupino in umetniško ime.

Tehnično gledano, ne gre za prostitute, saj je prostitucija na Japonskem po zakonu iz leta 1956 formalno prepovedana. Poudarek na "formalno". Zakonodaja namreč prostitucijo definira kot "(koitalni) spolni odnos z osebo v zameno za plačilo", kar pomeni, da so predigra, oralni seks, analni seks in penetracija z raznimi pripomočki iz prepovedi izvzeti. Tako host clubi kot druge podobne ustanove pa uradno ponujajo zgolj nekoitalne storitve, kot so pogovor, ples ali kopanje. Skratka, na Japonskem "seksindustrija" ni sinonimna s prostitucijo.

Klubi, kjer pijete - v družbi hostes
Tako tudi host clubi (ali snack bari, kot jim tudi pravijo) niso javne hiše. Prvi tovrstni klub, zgrajen delno na japonski tradiciji gejš, se je v japonski prestolnici odprl že leta 1966. Takrat jih je bilo po Tokiu okoli 200, za noč zabave brez spolnih uslug pa bi morali odšteti med 500 in 600 dolarji. Host klubi ponujajo dober vpogled v unikatni japonski svet spolnosti - in japonski svet nasploh. Izvirali naj bi namreč iz nezmožnosti Japoncev zares poslušati ženske težave ter iz ženske želje skrbeti za moškega in biti ljubljena. Oboje je povezano z japonsko kapitalistično naravnano, hiperindustrializirano družbo, v kateri izmozgani poslovneži dnevni odmerek spanca dobijo kar na podzemni železnici, za postranske zadeve, kot so zveze, pa jim kaj dosti časa ne ostane.

V host clubih prideta na svoj račun oba spola, pri čemer obisk običajno deluje tako, da stranka svojemu gostitelju oz. gostiteljici ves večer kupuje (predrago) pijačo, v zameno pa dobi družbo, pogovor in uteho, nemalokrat tudi karaoke, ples ali tlesk po zadnjici. Včasih je treba ustreči tudi kakemu res bizarnemu fetišu stranke. Vse skupaj vas lahko nazadnje stane več, kot ste sposobni plačati, a mračno japonsko podzemlje, mafija, ki posle nadzira, in črna kronika o izginulih Zahodnjakih, so že druga zgodba. Klubi imajo redne stranke in za te redne stranke so v baru rezervirane posebne steklenice šočuja (tip japonskega žganja iz riža, krompirja ali ječmena) ali viskija, ki jo stranke plačajo poleg vstopnine. Minimum, koliko stranka zapravi v enem takih klubov? Okoli 350 dolarjev. Steklenica šampanjca? Okoli 9.000 dolarjev. Najboljši gostitelji lahko iz najboljših strank čim več iztisnejo tudi tako, da v enem večeru večkrat odidejo na toaleto na praznjenje želodca.

Po pravilih "gostitelj" svojega telesa ne prodaja - je pa res, da ko imaš enkrat redno stranko, to lahko pomeni tudi nakupovanje z njim/njo, izleti z njim/njo in - seks. Če je gostitelj za, t. i. ljubezenskih hotelov (love hotels) v rdečih četrtih, kjer najdemo tudi večino host barov, ne manjka. Tudi ljubezenski hoteli s cenami sob na uro segajo v 60. leta, natančneje, v leto 1968, ko je bil zgrajen prvi s takim imenom v Osaki, čeprav so podobne ustanove obstajale že takoj po ameriški okupaciji Japonske.

Medosebni odnosi na najnižji točki
Seksindustrija je v deželi vzhajajočega sonca torej nedvomno razvita. Kar pa ne velja tudi za medosebne odnose. Po zadnjih raziskavah je kar četrtina Japoncev med 30. in 40. letom starosti devičnikov (in polovica vseh med 18. in 34. letom starosti), 50 odstotkov prebivalcev priznava, da nima rednih spolnih odnosov. Leta 2011 je bilo neporočenih 61 odstotkov moških in 49 odstotkov žensk, starih med 18 in 34 let. Še več – večina teh sploh ni bila v razmerju. Posledica je nagel upad števila rojstev - Japonci imajo eno najnižjih rodnosti na svetu, do leta 2060 naj bi število Japoncev upadlo za kar tretjino.

Nezmožnost navezave partnerskih stikov z nasprotnim spolom je na Japonskem dosegla razsežnosti epidemije. Moškim je povabiti dekle na zmenek prenaporno, zahteva preveč dela, zato se mnogi raje obrnejo na splet, k pornografiji. Mladim preprosto ni do seksa - raziskave kažejo, da 45 odstotkov žensk in 25 odstotkov moških med 16. in 24. letom sploh ne razmišlja o seksu in si ne želi spolnih odnosov ali pa se jim seks celo gnusi.

Sindrom celibata
"Nekateri si želijo partnerja, drugi želijo ostati samski, a le malo se jih poistoveti z normalno ljubeznijo in poroko. Vsi so precej zmedeni, saj so njihove želje v nasprotju z anahronističnimi pričakovanji družbe, da bo mož služil, žena pa bo doma. Mislijo, da je z njimi nekaj narobe," je sindrom celibata (po japonsko šinai šokogun) pred časom za Guardian pojasnjevala Aj Aodžama, nekdanja domina, danes pa terapevtka v Tokiu, ki se z omenjenim sindromom srečuje vsak dan.

Ai Aojama meni, da se v velikih mestih spola med seboj preprosto ne srečujeta. Ker mladi nimajo interesa za partnerske zveze, potešitev iščejo v instantnih oblikah seksualnosti, od seksa za eno noč do virtualnih zadovoljitev v obliki pornofilmov ali virtualnih deklet. Še več jih ta vidik življenja popolnoma opusti in ga nadomestijo z drugimi prostočasnimi dejavnostmi. "Beg pred človeško intimnostjo," označuje stanje v državi Aj Aodžama. "Tako moški kot ženske mi pravijo, da ne vidijo smisla ljubezni. Menijo, da ne vodi nikamor. Zveze so postale pretežke."

Vlada je zadevo vzela skrajno resno in "sindrom celibata" zaradi zgoraj omenjenega drastičnega upadanja rodnosti celo postavlja v širši okvir preteče nacionalne katastrofe.

Samskost kot nova resničnost
V času, ko so delovna mesta postala čedalje bolj nestabilna, so japonski moški postali manj karierno ambiciozni in manj finančno podprti, Japonke pa bolj neodvisne in ambicioznejše. A konservativni odnosi doma in na delovnih mestih ostajajo. Ženskam je na Japonskem skoraj nemogoče združevati kariero in družino, številnim ambicioznim ženskam pa se poroka in otroci preprosto ne izplačajo, saj jim uniči vse možnosti napredovanja. Okoli 70 odstotkov Japonk pusti službo po svojem prvem otroku. Družbeni stereotipi tudi ne pomagajo - poročene karieristke številni celo demonizirajo kot "hudičeve žene" (onijome).

Če je bil samski stan nekoč znak osebnega poraza, danes samski stan kot osebna odločitev postaja nova resničnost. Ironija je, da je japonski sistem karieristov, ki je ustvaril tako poudarjeni segregirani vlogi moški - ženska, ustvaril tudi idealno okolje za samsko življenje. Japonska mesta so namreč polna krajev kot ustvarjenih za enega - od stojišč pri "noodle barih" in kapsulskih hotelov z ležišči za enega do embalaž v samopostrežnih trgovinah, kjer prodajajo posamične riževe kroglice in spodnje perilo za enkratno uporabo.