Če ste premladi, da bi se spominjali norije okrog filma To so gadi, bo zgovoren podatek, da je v domačih kinematografih v času nastanka zasenčil tako Vročico sobotne noči kot tudi Vojno zvezd; predvajali so ga tako dolgo, kot v eni od svojih knjig zapiše Marcel Štefančič jr., da je obstajal strah, da se bo kopija obrabila. Komedija je povzročila za domači film skoraj nepredstavljiv naval v kinodvorane. "Gade" si je v Ljubljani premierno ogledalo 11.394 gledalcev, kar je bil takrat za domači film rekord (Vesna, do takrat najbolj gledan slovenski film, je v Ljubljani naštela malo manj kot 96 tisoč prodanih vstopnic); v vsej Sloveniji ga je videlo okoli 208 tisoč ljudi. Film je ta položaj ohranil dolgih 26 let, vse do začetka tega tisočletja, ko ga je prehitel Đurićev Kajmak in marmelada.

Sproščena komedija iz ljubljanskega predmestja je veliko več kot le šopek skečev in izvrstnih igralskih nastopov: skupaj z mladinskim filmom Sreča na vrvici, ki je nastal istega leta, To so gadi simbolizira (kratkotrajni) preporod lahkotnega domačega filma. Če je šestdeseta leta v slovenskem filmu zaznamoval duh eksperimentiranja, se je v sedemdesetih s peščico filmov nadaljeval trend komercialne kinematografije, ki je zrahljala ton resnosti, prisoten v ekranizacijah domačih literarnih klasik in socialnih dramah. Omenjenima dvema filmoma lahko prištejemo še dramo Ko zorijo jagode režiserja Rajka Ranfla; skupaj so dokazali, da slovenski avtorji obvladajo "prijeme" za filme, ki nagovarjajo najširše občinstvo, a obenem niso neinteligentni. Prav take uspešnice so nujne, če naj nacionalna kinematografija ohranja stik z okoljem, v katerem nastaja. Danes jih seveda v veliki meri nadomeščajo iz Hollywooda uvoženi filmi ...

V filmski industriji velja, da je snemanje komedij pogosto vse prej kot zabavno in sproščeno početje - a Manca Košir, ki ima v filmu majhno vlogo nejevoljne sosede, ima na leto 1977 samo lepe spomine. "To je bil film, narejen iz čistega užitka," je povedala zbranemu občinstvu takoj po projekciji restavrirane in digitalizirane kopije. "Film iz časa, ko smo še verjeli v to, kar smo delali, in smo bili srečni, da smo lahko ustvarili nekaj lepega." A nostalgiji je primešan tudi kanec grenkobe: "Med projekcijo smo se smejali, malce smo bili pa tudi žalostni, ker nas je toliko članov ekipe medtem že zapustilo."

Najglasnejša je bila seveda odsotnost režiserja filma, Jožeta Bevca (1925-1987). Bevc se je v šestdesetih uveljavil zlasti kot režiser številnih kratkih satiričnih filmov, To so gadi pa je bil njegov prvi celovečerni igrani film; zanj je napisal tudi scenarij. Kljub silnemu uspehu svoje kariere ni mogel nadaljevati: kmalu po premieri je zaradi gangrene izgubil obe nogi, potem pa je zbolel še za rakom. Film, ki je zdaj dočakal prenos na digitalni medij, je tako edini celovečerec, ki ga je v življenju posnel.

Bevca se z naklonjenostjo spominja tudi Milada Kalezić, ki jo po zaslugi tega filma še danes povsod spremlja tista ponarodela fraza: "Jok, brate, odpade!" Projekcije se sicer ni mogla udeležiti, ker je imela predstavo, a je zato v Cankarjev dom poslala kratek video; v njem se zahvaljuje režiserju, ki je dal priložnost takrat še neizkušeni absolventki AGRFT-ja in ji zaupal eno ključnih vlog filmu. "Vesela sem, da je ta izkušnja del moje igralske biografije," pravi.

Boris Cavazza se večera iz podobnih razlogov ni mogel udeležiti, so se pa zato občinstvu pridružili igralci Matjaž Turk, Sandi Pavlin, Manca Košir, Stannia Boninsegna, Andrej Kurent in Radko Polič ter montažerka Darinka Peršin in seveda legendarni direktor fotografije Ivan Marinček. Projekcijo si je ogledala tudi hči režiserja Simona Arzenšek.

Na sicer bolj slabo obiskani pogostitvi po premieri je bil zvezda večera prav Marinček, legendarni snemalec in mojster črno-bele fotografije. Danes šteje častitljivih 95 let, v zgodovino pa je zapisan kot snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca, Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica. Prvi med snemalci je prestopil republiške meje in ustvarjal v drugih filmskih centrih nekdanje Jugoslavije, leta 1963 pa je posnel tudi prvi slovenski celovečerni film v barvni tehniki, Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta. To so gadi je bil zadnji celovečerni film, pri katerem je sodeloval.

Legendarni snemalec brez dlake na jeziku
"Jožeta Bevca se najbolj spominjam ne s snemanja, ampak iz zasebnega življenja," je za MMC povedal Marinček. "Bil je izvrsten avtor kratkih filmov. Bil je zelo prilagodljiv človek in ni vztrajal pri svojem prav: vedno je pri delu poslušal in upošteval ženine predloge. "Če si ti tako rekla, Cveta, pa naj bo," ji je govoril." Gade je direktor fotografije nazadnje videl pred nekaj leti v Slovenski kinoteki - in bil silno razočaran nad stanjem, v katerem je bila takrat kopija filma. "Porkafiks, a je to čemu podobno, sem rekel." Restavrirana kopija se mu zdi neprimerljivo boljša, priznava, a doda: "Takrat so bile vse barve oz. toni zasičeni, česar tudi tukaj ne vidim. A zdaj sem se s tem že sprijaznil. Če bi vam moral ilustrirati z lestvico od ena do deset, bi rekel, da se glede zasičenosti in kontrasta gibamo okrog med štiri in pol ter pet in pol. Primerjave z originalno kopijo žal ni. No, ampak vidim, da film ljudje sprejemajo tudi tak, kot je."

Snemanja komedije To so gadi se ne spominja kot posebej napornega ali težavnega projekta. "Pred tem celih deset let nisem snemal celovečernega filma, od Amandusa (1966) naprej; ukvarjal sem se z nadaljevankami in podobnim. S Francetom Štiglicem in Jožetom Galetom sem imel tihi dogovor, da vedno najprej njiju vprašam, ali me bosta za kaj potrebovala, preden sem sprejel projekt s kom drugim. V tistih časih smo se bolj držali takih dogovorov - govorili so mi celo, da sem bolj papeški od papeža! (Smeh.) No, Jože me je pa izbral za sodelavca, čeprav nisem nanj čisto nič računal."

Prvi slovenski film s feminističnim sporočilom?
Čeprav je To so gadi zgodba o vdovcu, ki bolj ali manj neuspešno kroti svojih pet podivjanih sinov, pa so v resnici v filmu najzanimivejši ženski liki. Posebno omembo si zasluži Mila Kačič, ki je s svojo antologijsko upodobitvijo Merklinke, ki v vsako stvar vtakne svoj nos, utelesila stereotip jezikave ljubljanske opravljivke. (Na festivalu v Pulju je prejela tudi zlato areno za najboljšo epizodno vlogo.)

A pogojni feminizem filma do izraza pride drugje: z likom vesele, vihrave Meri (Milada Kalezić), ki je v kuhinji in pri gospodinjskih opravilih absolutno nesposobna (in se s tem niti ne obremenjuje preveč), tradicionalno moški poklic pa osvoji v nekaj tednih in na skrivaj kot za šalo. Čeprav se večina moških v filmu na prvi pogled "zacopa" vanjo, njo v resnici veliko bolj kot iskanje moža zanima iskanje službe (Zdenko Vrdlovec je njeno priljubljeno frazo - "Jok, brate, odpade!" - opisal kot emancipacijski refren.) Celoten film v resnici (na zelo blag način) brije norce iz moških in njihove patriarhalne miselnosti, ki se v praksi izkaže za neuporabno.

Da ne zajadramo predaleč iz ustaljenih okvirov, pa seveda poskrbi lik trpeče Rozi (Majda Potokar), uboge gospodinje, ki se v maniri cankarjanske matere nenehno žrtvuje in samoodreka, obenem pa v zameno ne pričakuje (in ne dobi) niti najmanjše zahvale, kaj šele pomoči ali spoštovanja.

Zgodovina se ponavlja
Kot se resnično priljubljenim filmom rado primeri, so bili tudi do komedije To so gadi kritiki absolutno neusmiljeni (spomnimo se samo lanskega primera filma Pr' Hostar). Vsebina se jim je zdela banalna, družbenokritično ost so iskali zaman, humor menda ni bil dovolj subtilen, odnosi med množico filmskih likov pa enodimenzionalni in premalo razdelani. Kritik časopisa Delo je vil roke, češ "kako je mogoče, da je na površje realizacijske dozorelosti priplaval ta neškodljivi, nerazmišljajoči predmestni humor, v katerem je sicer nekaj prvin aktualnosti, toda nobena od njih ni obdelana s potrebno pozornostjo". Bevc je, po drugi plati, kritikom očital, da so preveč obremenjeni s tem, da bi moral imeti vsak film neko lično zapakirano sporočilo.

No, zadnjo besedo v tem sporu je imel verjetno čas. Film To so gadi je več kot očitno prestal njegov preizkus in še danes velja za enega od merilnih stebrov uspeha in ponarodelosti domače popkulture. Včerajšnja projekcija je dokazala celo, da ga kot živ, aktualen izdelek sprejemajo tudi mlade generacije.

V Slovenskem filmskem centru so nam za objavo odstopili filmček, ki ponazori razliko med originalom in restavriranim filmom. Ogledate si ga lahko spodaj (nima pa zvoka).