je v pogovoru za MMC dejala predsednica Nacionalne zveze zahodnosaharskih žensk Fatma Mehdi Hasan.

Sogovornica živi v taborišču Buždur, enem od petih begunskih taborišč na jugozahodu Alžirije, postavljenih v sedemdesetih letih 20. stoletja. Kot je pojasnila, so imele ženske v sami postavitvi taborišč in njihovem vodenju glavno vlogo, saj so se moški do leta 1991 bojevali z Marokom, ki danes zaseda zahodni, bogatejši del ozemlja Zahodne Sahare. To je pomenilo politično udeležbo žensk in tudi večjo odgovornost. Medtem ko danes zasedajo polovico položajev na nižji in srednji ravni, jih je na višjih položajih manj. Eden izmed razlogov za to je po mnenju Fatme Mehdi Hasan tudi miselnost samih žensk.

A diskriminacije zoper ženske ni, pravi. Tako kot po njenih besedah ni družinskega nasilja zoper njih. Zahodnosaharska družba tega preprosto ne trpi, je dejala. V nasprotju z mladimi moškimi se Zahodnosaharke bolj zavzemajo za mirno reševanje svojega položaja. Ta sicer stagnira že od leta 1991, ko je bil dogovorjen referendum o samoodločbi Zahodnosaharcev, a zaradi nasprotovanja Maroka ni bil nikoli izveden.

Slovenijo je obiskala, da bi širila zavedanje o položaju zahodnosaharskega ljudstva. Od slovenske politike želi predvsem, da je na strani mednarodnega prava, od civilne družbe pa, da pomaga ozaveščati javnost glede vprašanja Zahodne Sahare. Ob tem dodaja, da se boj zahodnosaharskih žensk umešča v širši boj žensk.

Prihajate iz begunskega taborišča, ki je v eni najbolj krutih puščav na svetu. Pojasnite, prosim, kakšno je življenje zahodnosaharskih beguncev na splošno in konkretno življenje tamkajšnjih žensk.
Na splošno je življenje Zahodnosaharcev zelo težko. Težko je namreč čakati in živeti v begunskem taborišču več kot 43 let. Težko je načrtovati in si zamišljati prihodnost. Ob tem si glede hrane in varnosti odvisen od drugih. To naredi življenje nesmiselno. Včasih se ti zdi, da kot človek nisi koristen. Nimaš doma, ni pogojev za normalno življenje, za mlade ni dela, tudi ko končajo šolanje. Poleg tega je težko vlagati, saj ne živiš na svoji zemlji in veš, da boš moral nekoč to območje zapustiti, a ne veš, kdaj. Trpljenje žensk pa je dvojno, saj moraš kot mati razmišljati o svoji družini, o prihodnosti svojih otrok. Morala bi jim omogočiti vse, a ne moreš. Ženske zelo trdo delajo, da preskrbijo svoje otroke in da jih podpirajo, tudi če študirajo na tujem, v Alžiriji, na Kubi. Ob vsem tem nimaš časa, da misliš nase, ves čas namreč misliš na družino, kar terja veliko žrtvovanja. Posebej težko je vdovam z veliko otroki, ki so jim možje umrli v vojni. Nosijo namreč odgovornost za celo družino brez kakršne koli pomoči

Ženske so igrale ključno vlogo pri samopostavitvi taborišč v sedemdesetih letih in v njihovem upravljanju desetletja pozneje. Kako je to vplivalo na položaj žensk v zahodnosaharski družbi?
Lahko povem, da so imele ženske v naši družbi vedno zelo pomemben položaj. To pa ne pomeni, da smo bile politično pripravljene. Politična udeležba je bila za ženske nekaj novega, prineslo pa jo je gibanje Polisario s svojo ideologijo, ki je ženskam dodeljevala pomembno politično vlogo. A ženskam to ni pomenilo posebne težave, saj so bile že prej upoštevane v zahodnosaharski družbi. Vedno so sodelovale pri vseh pomembnih odločitvah znotraj družin, to pa jim je olajšalo prehod v nov položaj. Ob tem je bil položaj v sedemdesetih letih zelo težak, v takšnih razmerah pa moraš dati vedno vse od sebe. Ker so bili moški na fronti, so bile ženske popolnoma same in so že zato morale storiti vse, fizično zgraditi šotore, organizirati begunce, tudi varovati taborišča. Iz tega obdobja lahko povejo zelo lepe zgodbe in na ta čas jih vežejo tudi zelo lepi spomini.

Obstajajo pa tudi zelo slabi spomini. Slišal sem zgodbe o tem, kako so ženske na pot odšle s svojimi otroki, od katerih številni niso preživeli poti čez puščavo. To je moralo biti uničujoče.
Da. Ta pot je bila zelo težka, številni so na njej umrli. Ljudje so potovali čez puščavo tudi več kot teden dni, saj niso imeli vozil in so morali hoditi. Veliko otrok je umrlo, številne ženske so morale roditi na poti. Zelo težko je bilo.

Kaj pa se je zgodilo, ko so po koncu vojne leta 1991 v taborišča prišli moški? Se je položaj žensk spremenil? So, recimo, moški od žensk prevzeli pomembne položaje?
Normalno je, da moški sodelujejo v življenju v taboriščih. Ne bi bilo sprejemljivo, če bi se vrnili iz vojne in ne bi počeli ničesar. A ni bilo lahko. Ženske smo veliko storile, imele smo nadzor nad vsem, a nismo želele, da moški ne bi vlagali truda. Tudi oni morajo biti vključeni. To se je zgodilo zelo hitro in nismo bile pripravljene na nov položaj. Nekaj let po prekinitvi ognja smo se organizirale in se odločile vzpostaviti svoje centre ter se posvetiti prihodnosti. Postale smo dejavne na področju socialnih vprašanj, delale smo z invalidi, starejšimi in otroki s težavami v razvoju. Naj povem, da so centri za ljudi s težavami v razvoju iniciativa Nacionalne zveze zahodnosaharskih žensk. Z njimi smo želeli doseči dva cilja. Prvi je podpirati te otroke in odrasle, drugi pa je podpirati njihove matere, saj nimajo nič časa zase. Vse svoje življenje so posvetile skrbi za druge, tako da se niso mogle udeleževati konferenc, izobraževanj, zaradi stanja njihovih otrok so bile marginalizirane. Zveza se je tako odločila te centre zgraditi kot podporo tako otrokom kot ženskam. Spremenile smo strategijo in se začele bolj posvečati ženskam in našem boju kot ženske v okviru nacionalnega boja.

Ženske ste odgovorne za razdeljevanje mednarodne pomoči v taboriščih. Je to ekskluzivna pristojnost žensk?
Ne, ženske smo zgolj pokazale, da smo sposobne to početi, saj to delamo od začetka. Tako predstavljamo ženske okoli 90 odstotkov ljudi, ki se ukvarjajo s tem. Mislim, da so razlog predvsem dobre izkušnje z ženskim vodenjem tega področja. To vprašanje je za begunce posebej občutljivo, zato smo ponosne, da delo dobro opravljamo.

Vaša organizacija je med drugim dejavna na področju spolne enakopravnosti. S kakšnimi težavami in ovirami se pri tem spoprijemate?
Vsaka družba ima svoje probleme na tem področju. Eden je povezan z miselnostjo ljudi, glede tega pa moramo delati tudi med samimi ženskami. Naša ustava je na tem področju sicer jasna. Ženske lahko volimo in smo izvoljene, kar nas loči od nekaterih arabskih držav. Ponekod namreč ženske še pred nekaj leti niso imele volilne pravice. Pri nas imajo volilno pravico tako moški kot ženske, starejši od 18 let. Tako imamo veliko priložnosti, a nekatere ženske še vedno ne razumejo, kako pomembno je sodelovati v politiki, biti na visokih položajih in odločati. Ko smo uvajali kvote za ženske, so jim nasprotovale prav one, ne moški. Dejale so namreč, da kvot ne potrebujemo, saj smo ženske že pokazale svoje sposobnosti. A obstaja velika razlika med tem, kar pravi zakon, in prakso. Pri nas so ženske sicer zastopane v 48 odstotkih političnih položajev na lokalni in regionalni ravni. A višje, ko gremo, manj nas je. Težava je tudi v miselnosti žensk, naši možje in očetje nas namreč ne ovirajo. Ženske je tako treba malce poriniti, zato veliko delamo na področju samozavesti, vodenja, opolnomočenja, da bi ženske podprli v kandidiranju.

Od kod izvira ta miselnost žensk, ki, kot pravite, ne verjamejo, da so lahko tako dejavne v politiki kot moški?
Delno to izhaja iz tega, da je večina žensk že utrujenih, saj so v taboriščih počele vse, nekatere pa se želijo posvetiti svojim otrokom, česar prej tega niso mogle, saj so morale delati, ker so bile same. Zdaj pa so tam tudi moški in želijo svoj čas posvetiti družini in otrokom.

Se ženske v zahodnosaharski družbi počutite kakor koli izključene na kateri koli ravni, se počutite diskriminirane? Dejali ste sicer, da imate teoretično enake pravice.
Ne počutimo se izključene. Pomembno je poudariti, da v zahodnosaharski družbi nimamo družinskega nasilja. Če se mož do žene ne vede primerno, gre lahko ženska živet k svoji družini, v tem primeru pa se mora moški še bolj kot pred poroko potruditi, da se žena vrne. Družina ima v zahodnosaharski družbi zelo velik pomen. Zaradi svoje družine se počutim zaščiteno.

Ni nasilja nad ženskami, spolnega nadlegovanja?
Do zdaj ga ni bilo, kar pa ne pomeni, da ga nikoli ne bo. Če želi zahodnosaharski moški pretepati žensko, mora razmisliti o življenju v drugi družbi. Pri nas namreč to ni sprejemljivo.

Eden izmed ciljev vaše organizacije je tudi spodbujanje žensk, naj imajo večjo vlogo v boju proti okupaciji. Kako to počnete?
Spodbujamo jih, naj se vključujejo v politiko. Naša država namreč potrebuje naše sodelovanje. Spodbujamo jih tudi k mirnemu upiranju, da nove generacije ne bi razmišljale o nasilju in vrnitvi v vojno, katere žrtve smo bili. Radi bi jih naučili, da lahko tudi na miren način dosežejo veliko.

Tu je jasen kontrast med tem, kar govorite, in tem, kar menijo mladi v taboriščih, ki v veliki večini zagovarjajo vrnitev v vojno, saj je mir, kakršen je zdaj, zanje slab. Obstaja kakšna razlika na tem področju med mladimi moškimi in mladimi ženskami?
Obstaja. Mlade ženske zagovarjajo mirno rešitev in miren upor. Menijo, da moramo izboljšati svoje zmožnosti, da lahko uporabljamo družbena omrežja, da imamo stik s svetom in o svojih težavah in pravicah govorimo na mednarodnih forumih, saj vojna ne bi prinesla rešitve.

Moški medtem menijo ravno nasprotno.
Moški menijo, da svet zate sploh ne bo vedel, če ne deluješ nasilno. Žal nam to dopoveduje ves svet. Zate se zmenijo le, če obstaja nasilje. Če pa si miren, o tebi sploh ne govorijo. A mislim, da bi se morali ukvarjati z dobrimi stvarmi, ne slabimi.

Dejali ste, da je na nižji in srednji ravni politike veliko žensk, kar polovica, čim višje pa se gre, tem manj žensk je. So lahko ženske tudi na najvišjih položajih generalnega sekretarja Polisaria in predsednika republike? Položaja naj bi bila namreč rezervirana za ljudi z izkušnjami v boju.
Zdaj je to eno izmed meril za položaj predsednika, ki je obenem tudi vodja Polisaria. A tudi to lahko spremenimo. Vojna je bila nekoč sicer najboljši način za zaščito države, a v prihodnosti bi lahko bilo miroljubno delovanje boljši način boja za našo svobodo. Z vojskovanjem lahko zmagate v vojni, z miroljubnim delovanjem pa lahko zmagate v političnem, gospodarskem, celo moralnem boju, pri čemer gre za drugačne zmage.

Glede na to, da je islam glavna vera zahodnosaharske družbe, menite, da to ženskam pomaga ali pa predstavlja oviro zanje?
Islam pri nas ni problem. Prva šola pri nas je bila koranska šola. Večina ljudi zato pozna islam. Mislimo, da mora biti islam nekaj pozitivnega, nekaj, kar podpira in pomaga. Islam je, recimo, prepovedal ubijanje deklic. Pred njim so hčerke pomenile sramoto, zato so jih po rojstvu v mnogih primerih ubili, islam pa je to prepovedal. Ob tem je mnogo pripomogel h koncu suženjstva in dal velik poudarek izobrazbi, sodelovanju in spoštovanju. Tako mi razumemo islam. In ne potrebujemo imama, ki bi nam razlagal islam, saj imamo Koran. Ko ga beremo, razumemo islam. Ob tem je za nas islam nekaj zasebnega med človekom in bogom. V islamu ne vidimo ničesar takšnega, kar bi nas kot ženske oviralo.

Na okrogli mizi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani prejšnji teden ste dejali, da je morda tudi vaše razumevanje islama eden od razlogov, da okoliške države niso tako razumevajoče do zahodnosaharskega boja. Kaj so še drugi morebitni razlogi za to, kar pravite?
Maroko med arabskimi in muslimanskimi državami širi propagando, da sta emancipacija žensk in priznavanje ženskam več svoboščin v nasprotju z islamom. Za njih je nesprejemljivo, da jaz potujem sama, torej brez moža ali katerega od staršev. Za nas pa ni tako. Vsi smo ljudje in moramo se spoštovati. A ta propaganda dolgoročno na nas ne bo vplivala. Zahodnosaharska družba je sicer tradicionalna, a ne po miselnosti. Naša tradicija in vrednote so zelo pomembne. Če razmišljaš samo o napredku, lahko zanemariš vrednote. Za nas je svoboda pogojevana s spoštovanjem do vseh. Ne more biti vsem vse dovoljeno. Zato mislim, da moramo iti previdno po poti napredka.

Imate mednarodne povezave z drugimi ženskimi organizacijami po svetu? Menite, da recimo evropske ženske organizacije razumejo vaš položaj?
Da. Menimo, da niti vera niti kultura ne bi smeli biti ovira, da bi imele stike z drugimi ženskimi organizacijami po svetu in z njimi izmenjevale izkušnje. Naš boj je del boja žensk po svetu. Ko ženske kjer koli po svetu dosežejo uspeh, smo tudi me vesele. Povezane smo s številnimi organizacijami, še posebej v Evropi. Smo članice Socialistične internacionale žensk, Mednarodne zveze demokratičnih žensk, sodelujemo s Svetovnim pohodom žensk. Podpiramo ženske vsepovsod.

Prišli ste v Slovenijo, da bi govorili o zahodnosaharskem vprašanju. Sestali ste se z nekaterimi politiki in političarkami, pa tudi mladimi. Kakšno je bilo vaše sporočilo njim in kakšni so bili odzivi politikov na eni in mladih na drugi strani?
Politiki bi morali poznati naše razmere, saj postaja zahodnosaharsko vprašanje svetovno vprašanje, ki vpliva na mir na svetu, še posebej v Evropi. Evropa ima z okupatorsko državo številne sporazume, zato bi morali politiki poznati položaj. Morali bi si prizadevati za reševanje tega vprašanja, ne pa še povečevati trpljenja zahodnosaharskega ljudstva. To je velika odgovornost, ki bi jo morali kot politiki prevzeti. Morali bi tudi razumeti, da njihovi gospodarski interesi ne bi smeli biti na račun pravic Zahodnosaharcev. To je narobe. Morali bi tudi biti na strani mednarodnega prava, ne pa proti njemu. Toliko o politikih. Civilna družba pa je zelo pomembna, saj lahko izvaja pritisk na vlade, in mora si bolj prizadevati za to, da postane to vprašanje vidnejše, da se sliši tudi Zahodnosaharce in da se spoštujejo njihove pravice.