In v resnici je Brezmejna vojna novum za hollywoodsko mašinerijo: če npr. Vojna zvezd bolj ali manj spremlja eno samo dogajalno linijo in če filmi o Jamesu Bondu nizajo različne dogodivščine enega samega lika, pa je Marvel prvi, ki mora v eno samo celoto preplesti celo množico zgodb, idej in likov. Brezmejna vojna je preračunan in preračunljiv spektakel, kalibriran za maksimalno čustveno vpletenost čim večje množice. Promocijska mašinerija je blockbuster označila za "najambicioznejši dogodek v zgodovini" - in pomanjkanja ambicije ne more studiu nihče očitati; Snyderjeva lanska Liga pravičnih je v primerjavi s tem kar naenkrat videti kot simpatičen B-film. Že horunski uspeh Črnega panterja je bil obetavna predigra za vrnitev bratov Russo, ki sta podpisana pod Zimskega vojaka in Državljansko vojno, po mnenju mnogih kronska biserja razvejane sage.

Brezmejna vojna se sicer bežno dotakne globljih, temeljnih vprašanj, ki naj bi gradila ogrodje spektakla (žrtvovanje v imenu višjega cilja, posledice sebičnega stremuštva), a nihče si ne bo delal utvar, da je to bistvo zgodbe. Bistvo je zabava: lahkotna zbadljivost antipatije med Doktorjem Strangeem in Tonyjem Starkom, negodovanje Varuhov galaksije, ki ne zmorejo sprocesirati Thorove možatosti, zafrkljiva referenca na Osmega potnika ... v taki množici likov ima vsak zelo omejen čas pred kamero, scenarij Christopherja Markusa in Stephena McFeelyja pa poskrbi, da vsaka od osebnosti vsaj za hip pride do izraza. Kljub temu pa je natrpanost z liki za film tudi nepremostljiva težava: kako naj ustvari kakršno koli čustveno težo, če preprosto ni časa, da bi dobili še kaj drugega kot bežno ekspozicijo med posameznimi akcijskimi sekvencami?
Ker se v film ni dalo strpati vseh pripadajočih predzgodb, se scenarij pri iskanju čustvenih poudarkov v veliki meri naslanja na delo predhodnih filmov: Črni panter (Chadwik Boseman) v svoji obrambi rodnega kraljestva veličastno učinkuje predvsem zato, ker še iz njegovega lastnega filma vemo, kaj Wakanda pomeni in kakšno je njeno mesto v svetu. Številni junaki - npr. Drax (Dave Bautista), Mantis (Pom Klementieff), Falcon (Anthony Mackie), Bucky Barnes (Sebastian Stan), Shuri (Letitia Wright) in Črna vdova (Scarlett Johansson) - dobijo samo nekaj enovrstičnih replik, da nas spomnijo nase.
Akcijski prizori ne prinašajo ničesar, česar ne bi videli že v predhodni množici filmov o superjunakih; na trenutke padejo celo na raven tresoče kamere zgodnjejših poskusov iz tega žanra. Film torej funkcionira samo po zaslugi junakov, bolj ali manj profiliranih osebnosti, k morajo moči zdužiti proti Thanosu. Thanos je med stripovskimi antagonisti eden solidnejših: v njegova nora, megalomanska motivacija za uničenje polovice sveta izhaja iz popolnoma realistične težave (prenaseljenost), Josh Brolin pa ga s presenetljivo tankočutnostjo upodobi kot osamljenega, izžetega moža, ki ga je lastna mesijanska fanatičnost odrezala od vseh, ki bi mu lahko bili blizu. Thanos je genocidni prerok, norec, a izjemno luciden norec, ki je sveto prepričan, da v celi galaksiji kratkovidnežev edini vidi pravo pot. Obenem je tudi nasprotnik, ki mu Maščevalci morda niso kos, kar ponuja vsaj nekakšno pretvezo, da srečen konec ni zagotovljen.
O koncu Brezmejne vojne, ki bo epilog dobil naslednje leto, se seveda ne smemo razpisati: dovolj bodi namig, da bo všeč vsem, ki se zlepa ne naveličajo tipa preobratov, kakršne nudi Igra prestolov. V filmskem svetu, kjer smo navajeni, da je nemogoče mogoče, da bodo svetloba na koncu tako ali drugače vedno premagala temo, je težko pričarati občutek, da gre zares in da je vsaka smrt lahko nepreklicna. Kaj pa, če se ne bo vse uredilo? Morda je tokrat prvič v tem žanru, da to vprašanje zastavimo z vso resnostjo. "Ne trgujemo z življenji," na neki točki dahne Stotnik Amerika (Chris Evans), ki pooseblja moralno in etično držo Maščevalcev. Brezmejna vojna je prvi film po desetih letih, ki si upa ta črno-beli etos postaviti pod vprašaj: reševanje sveta bi lahko od Maščevalcev terjalo še veliko več kot tveganje lastnih življenj. Koliko smrti odtehta rešitev cele galaksije?
Distopično spoznanje, da naše potomce čaka svet, v katerem vladajo naši sovražniki, je plodna iztočnica za znanstveno fantastiko. A prav tukaj je tudi bistvo: po koncu odjavne špice (in obveznega prizora po njej) bo najbrž vsakemu gledalcu jasno, da je šokantni razplet v resnici samo enoleten odlog, melodramatična poteza, ki jo bo treba nekako razveljaviti ali popraviti. Brez tega ni naslednje generacije Marvelovih filmov. Dobili smo torej veličasten spektakel, ki je izstavil (previsok) račun, račun, ki ga Maščevalci 4 preprosto ne bodo mogli poravnati - razen, če se bo film pripravljen spustiti v temačne globine posttravmatske stresne motnje in žalovanja. To pa nikoli ni bila ena od sestavin Marvelovega recepta za uspeh.