Filmska industrija bo leto 2017 verjetno skušala kar najhitreje pomesti pod preprogo: večina hollywoodskih blockbusterjev je v kinematografih žalostno pogrnila, škandal okrog Harveyja Weinsteina pa slabo luč meče na neodvisni film. Ta ali oni Marvelov superjunak je v resnici točno tista niša eskapistične zabave, ob kateri bi se vse skupaj morda dalo za dve uri odmisliti. Thor: Ragnarok je kičast, zafrkantski in - pisan. Resno, vse dramatične vesoljske oprave so videti kot odsluženi kostumi iz garderobe Ziggyja Stardusta. Marvelovi filmi že tako ali tako slovijo po tem, da so diametralno nasprotje DC-jeve turobne sivine, in Thor bi bil težko bolj oddaljen od akromatične vizije Zacka Snyderja; še celo prizori, v katerih je v ospredju v črnino odeta boginja smrti, obdržijo visok kontrast in s tem svetlobo v kadru.

Taika Waititi je, kot smo od njega pričakovali, večino poudarka prenesel na komedijo; porogljivi humor (neredko tudi na lasten račun) samo še podčrta, kako zelo daleč od klasičnega filma o superjunaku smo (vsekakor je ton veliko bliže Varuhom galaksije kot "klasičnim" Maščevalcem, med katere Thor sodi). Tak pristop dramatičnih sekvenc ne razvodeni, prej nasprotno. Waititi je razumel inherentno abotnost gradiva, s katerim ima opravka, in ga ni skušal preoblikovati v smrtno resen epos. Tudi Chris Hemsworth je naposled dojel, da je bil rojen za komične vloge, ki mu dajo odlično priložnost, da vnese pridih subverzivnosti svoji pojavi grškega (no, v tem primeru nordijskega) božanstva.

Thor in Loki očitno nista edina disfunkcionalna sorojenca v Asgardu. Tokrat prvič vir vseh Thorovih težav ne bo oblastiželjni, sleparski posvojeni brat (Tom Hiddleston v malce manj zlobni različici), pač pa sestra, za katero nikoli ni vedel, da jo ima: Hela, boginja smrti. Cate Blanchett, zapeta v usnjeno opravo domine, ki hkrati spominja na Disneyjevo Zlohotnico, si da duška s teatralnostjo (a ker njeni motivi nikoli niso povsem jasni, ne sodi v panteon nepozabnih antagonistov). Prav Hela je namreč tista, ki bo sprožila "ragnarok" - konec dni, apokalipso nad Asgardom, ki jo je Thor videl v svojih sanjah. Od prvega trenutka dalje je tudi jasno, da je mogočna nasprotnica: z enim samim sunkom pesti v prah zdrobi Thorov Mjolnir, mitološko kladivo, iz katerega je črpal moč.

A tudi pri apokalipsi, tako kot v življenju, je pot pomembnejša od cilja. In Thora pot popelje na planet/orjaško smetišče Sakaar, kjer čudaški diktator v zlati kopalni halji (Jeff Goldblum) zbira najrazličnejše vesoljske bojevnike in z njimi uprizarja gladiatorske boje. Njegov nepremagljivi junak in zvezdnik arene je nihče drug kot Hulk (Mark Ruffalo). Zeleni orjak, ki v tem filmu prvič izusti cele stavke in ne le nerazločnega godrnjanja, je že dve leti talec - talec na Sakaarju in talec v telesu besne pošasti, ki je nadomestila Brucea Bannerja. Kolega pobeg iz ujetništva vodi skozi črvino, ki se imenuje, in to vam pove veliko o tonu celega filma, Hudičev anus.

Celo stranski liki, kakršna sta zapita bojevnica Valkira (Tessa Thompson) in Scurge (Karl Urban), ki na Helino stran prestopi iz občutka za samoohranitev, dobijo svoje razvojne loke in večplastne osebnosti. Najkrajšo (spet!) potegne Idris Elba kot Heimdall, ki mu že v prvih dveh filmih niso dali veliko dela, tukaj pa sploh nima nobenega pravega vpliva na razvoj zgodbe. Pravi mali biser je lik Korga, okorne pošasti iz kamenja, ki mu glas posoja režiser sam: s svojim naglasom in ekscentričnim humorjem bi zlahka delal družbo vampirjem iz Waititijeve briljantne komedije Kaj počnemo v mraku. Največja radost filma je prav v opazovanju likov, ki se otročje pričkajo med seboj, namesto da bi se posvečali svojemu medplanetarnemu reševalnemu poslanstvu. Absurdni humor izvira iz sopostavitve megalomanskega in prozaičnega: Korg je na svojem planetu skušal zanetiti revolucijo, nam pojasni, a je spodletela, ker "ni natiskal dovolj pamfletov". Velik dosežek je, da je Waititiju uspelo stlačiti tolikšen avtorski pečat v Marvelovo mašinerijo, ki od svojih režiserjev pričakuje predvsem, da bodo igrali po pravilih in upoštevali kanon.

Posebno pohvalo si zasluži tudi Mark Mothersbaugh, avtor glasbene podlage, ki se (skoraj) lahko kosa s kasetami retrouspešnic iz Varuhov galaksije. Disko in sintetizatorji premostijo tudi trenutke, kjer je štrena pripovedi preveč nerazumljiva. S samo zgodbo in kontinuiteto sage se nihče pretirano ne obremenjuje: v mimobežni repliki izvemo, da se je Thor razšel s svojim dekletom, Jane (Natalie Portman), in to je edino neceremonialno slovo, ki ga bo od franšize dobila. Ne nazadnje bodo na svoj račun prišli tudi vsi, ki gredo v kino po porcijo eskapističnega razbijanja, eksplozij in pretepov - akcija je na zavidljivo visoki ravni: niso je prezasičili z računalniško animacijo ali razmrcvarili v montaži. (Pa še vseeno, roko na srce, akcija samo odžira prostor veliko zanimivejšim elementom filma.)

Ocena: +4