Nekateri so bili ustreljeni, drugi zastrupljeni, tretji so umrli v eksplozijah podtaknjenih bomb … Kot se je izkazalo pozneje, so za vsemi umori stali belci, lokalci, ki so se v mnogih primerih s svojimi žrtvami spoprijateljili – ali pa se z njimi celo poročili. Vse, da bi se dokopali do njihovega neizmernega bogastva. Časopisi so tisti čas o epidemiji umorov v Osageu pisali kot "vladavini terorja".

Leta 1923, potem ko so oblasti naštele že okoli 25 umorjenih staroselcev, je primer prevzel Preiskovalni urad, takrat še obskurna veja pravosodnega ministrstva, danes pa precej bolj znan kot FBI (Zvezni preiskovalni urad). Preiskovanje umorov pripadnikov plemena Osage – eden največjih primerov serijskih umorov v ZDA – je bila ena prvih preiskav umorov, ki se jih je FBI lotil. Gre pa tudi za enega najbolj pozabljenih delov ameriške zgodovine.
Potem ko je bil za direktorja FBI-ja imenovan znameniti J. Edgar Hoover, za katerega je bila prav tako to prva preiskava umorov, je na rezervat Osageev poslal ekipo tajnih agentov pod krinko.
Zgodba je v resnici malo znana in ameriški novinar David Grann (Izgubljeno mesto Z) je kar pet let raziskoval ozadje tega zloveščega dela ameriške zgodovine, preden je lani izdal odmevno knjigo “Killers of the Flower Moon: The Osage Murders and the Birth of the F.B.I.” (Morilci cvetlične lune: Umori Osageev in rojstvo FBI-ja).
V njej je pokazal, da je bila razsežnost umorov precej večja od tiste, ki jo je razkril FBI. Kot so ob izidu zapisali pri NPR-ju, se knjiga bere na pol kot kriminalni roman, na pol kot temno popotovanje v zakrknjeni rasizem, prek katerega so beli Američani na staroselce gledali kot na podraso, ki jim je treba nujno odvzeti njihovo nenadejano pridobljeno bogastvo.
Selitev na "ničvredno" zemljo
Zgodovina plemena Osage je podobna zgodovini mnogih indijanskih plemen po ZDA – nekoč so poseljevali večji del ameriškega srednjega zahoda, preden so jih beli priseljenci pregnali z njihove zemlje. Predsednik ZDA Thomas Jefferson jih je sicer označil za veliko ljudstvo in jim obljubil, da bo z njimi ravnal kot s prijatelji, a že v nekaj letih so jih začeli preganjati in v 20 letih so se morali Osagei odreči več kot 40 milijonom hektarov zemlje.

Nazadnje so jih strpali v rezervat v Kansasu, a so jih pregnali tudi od tam, zato so se odločili, da poiščejo kos zemlje zase, in se naselili v Oklahomi, na nerodovitni, kamniti zemlji, da bi si zagotovili, da se noben belec ne bo hotel naseliti tja. Do takrat je ostalo le še nekaj več kot 2.000 pripadnikov plemena in mnogi od njih so bili že popolnoma shirani od lakote.
A prav ta domnevno ničvreden kos zemlje se je izkazal za zlata vrednega, saj so na njem našli enega največjih depozitov nafte v ZDA. Da bi lahko črpali nafto, so morali iskalci Osageem plačati najem zemljišča in dividende od nafte.

In leta 1923 je teh 2.000 staroselcev skupno prejelo izplačila v današnji vrednosti 400 milijonov dolarjev, mnogi so živeli v graščinah, nosili nakit in draga oblačila, imeli avtomobile s šoferjem, svoje otroke so pošiljali v zasebne šole in potovali v Evropo. Časniki so pogosto pisali o njih in Američani so tako redno prebirali o Osageih, "najbogatejšem narodu, klanu ali družbeni skupini katere koli rase na Zemlji, vključno z belci".
Nafta v okrožje Osage ni pritegnila samo več 10.000 naftnih delavcev, ampak tudi številne oportuniste, ki so zavohali denar – nekateri so sem pripotovali s podjetniškimi nameni, kar nekaj pa tudi z zločinskimi nameni, kako bi Osageem odvzeli njihovo bogastvo, pri čemer so bili pripravljeni uporabiti vsa sredstva.
Beli skrbniki
Ker je bil ameriški kongres prepričan, da Osagei ne bodo znali upravljati svojega na novo pridobljenega bogastva, je leta 1921 sprejel zakon, po katerem so morali vsakemu Osageu dodeliti skrbnika, ki bi upravljal njihove finančne posle, dokler se ne izkažejo kot "kompetentni". Ti skrbniki so običajno postali lokalni beli odvetniki ali poslovneži (Pawhuska, sedež okrožja, je imela v tistem času na 8.000 prebivalcev 80 odvetnikov), ki so delovali vse prej kot skrbniško, ampak so s popolnoma zakonitimi pravnimi manevri Osageem kradli njihove dividende, nekateri od njih pa so svoje varovance tudi umorili.
Grann v središče svoje knjige postavi Mollie Burkhart, pripadnico Osageev, in njeno družino, ki sta postali glavni tarči te vseobsegajoče zarote proti premožnim staroselcem. Mollie, vzgojena skromno, v osaški tradiciji, je zaradi zalog nafte na svojem zemljišču nenadoma postala ena najbogatejših ljudi v ZDA. Poročila se je z belcem, Ernestom Burkhartom, mu rodila dva otroka in se preselila v graščino ter bila tako razpeta med dvema civilizacijama in med dvema diametralno nasprotnima družbenima slojema.
Umor za umorom
Molliejina družina je postala glavna tarča velike zarote proti Osageem, vse skupaj pa se je začelo z izginotjem njene sestre Anne Brown leta 1921 – njeno truplo so našli v globeli, ustreljena je bila v glavo, eden zadnjih ljudi, s katerim so jo videli, pa je bil Ernestov brat Bryan. Kljub strelni rani so oblasti njeno smrt pripisale zastrupitvi z alkoholom. Istega dne so našli še truplo Anninega bratranca Charlesa Whitehorna.
Dva meseca pozneje je bila umorjena Molliejina mama Lizzie – kot se je izkazalo pozneje, je bila zastrupljena. Molliejino mlajšo sestro Rito so dogodki tako prestrašili, da se je z možem preselila bližnje mesto, v hišo nedaleč od Molliejine. A ji ni pomagalo – Rita je skupaj z možem in služabnico umrla v eksploziji, ki jo je nekdo podtaknil pod hišo.
In ni bila samo Molliejina družina tarča teh nepojasnjenih umorov – tudi druge pripadnike plemena so sistematično pobijali, postranska škoda pa so postali še tisti, ki so skušali morilce najti in pripeljati pred roko pravice – odvetnika W. W. Vaughana so denimo vrgli z drvečega vlaka. Med letoma 1921 in 1925 je bilo skupno umorjenih kar okoli 60 bogatih Osageev, njihovo zemljo pa so podedovali njihovi beli skrbniki.
Morilska tolpa Kralja Osaških gričev
Leta 1923, potem ko se je število žrtev povzpelo že na 25, je plemenski svet Osageev sprejel resolucijo, v kateri je zvezne oblasti pozval k preiskavi umorov, primer pa je nazadnje prevzel Preiskovalni urad, poznejši FBI, ki je imel sprva kar nekaj težav. Leta 1924 je na čelo urada stopil takrat komaj 29-letni J. Edgar Hoover, ki pa se je bal, da bi zavožena preiskava primera Osage lahko sesula njegove sanje iz obskurnega urada zgraditi pomembno in vplivno institucijo.
Leta 1925 je zato v obupu primer zaupal terenskemu agentu Tomu Whitu, nekdanjemu teksaškemu rangerju, in sestavil tajno ekipo, ki je vključevala tudi indijanskega agenta. Eden izmed agentov se je izdajal za zavarovalniškega agenta, drugi za rančarja in s sledenjem denarju jim je nekaj morilcev Osageev, lokalno tolpo pod vodstvom Williama Hala - Kralja Osaških gričev, uspelo prijeti.

Hale je med drugim prepričal svojega bratranca, zgoraj omenjenega Ernesta, da se poroči z Mollie Kyle, da bi se dokopali do bogastva njene družine. Hale in njegovi nečaki so bili med redkimi, ki so bili zaradi umorov obsojeni, pred pravico so pripeljali tudi Ernesta, ki je medtem že začel počasi zastrupljati svojo ženo. Tako Halu kot Ernestu pa so njuno kazen pozneje znižali na pogojno.
Zapozneli milijoni
Čeprav je Urad v svoji preiskavi razkril korupcijo med lokalnimi oblastmi, ki so bile postavljene za skrbnike Osageev, preiskovalcem nikdar ni uspelo razkriti še precej večje in bolj zlovešče zarote, ki je stala v ozadju umorov. In večina morilcev nikdar ni bila obsojena, večina umorov pa je uradno ostala nerešena.
In danes? Zemljišča Osageev je dolga desetletja upravljalo notranje ministrstvo, ki je pripadnikom plemena plačevalo dividende. Leta 2000 je pleme vložilo tožbo proti ministrstvu, češ da so s tem, ko je njihovo premoženje upravljala zvezna vlada, izgubili velik del obresti. Primer se je vlekel dobro desetletje, dokler se vlada leta 2011 z Osagei ni pogodila za 380 milijonov dolarjev – to je bila največja poravnava s kakšnim plemenom v zgodovini ZDA.