Novo delo novomeškega režiserja, dramatika in pisatelja pred nas postavlja pronicljiv vpogled v družinsko snidenje, ki razkrije številne boleče razpoke, ki jih je vsakemu članu družine in njihovim bližnjim prineslo življenje s svojimi preizkušnjami. "V delu ni političnega stališča, je samo drobna tragedija družine, ki se spoprijema z izgubo in se želi naučiti komunicirati in pogovarjati," bistvo razgrne Gazvoda.

Leto dni po očetovi smrti se pod streho družinske hiše zbere družina: vdova Katarina in njeni otroci, sin Marjan, na študij odhajajoča Tamala in hči Petra s partnerjem Janezom, pridruži pa se jim še Marjanova nekdanja partnerka Maja, mama njunega sina Tijana. Zagrenjeni Marjan, ki živi doma, je zabredel, po lastnih besedah je zaradi bolečin v hrbtu ostal brez službe, posledično pa še brez Maje in Tijana. Dneve preživlja utopljen v apatijo, zlizan s kavčem in srebrajoč pivo od poznega dopoldneva, ko vendarle vstane (kot pravi, se prej nič ne zgodi), vse tja do noči, vmes pa si zvije še kakšen tobak ali marihuano, če je le na zalogi. Petra, nekoč obetavna pisateljica, ki zdaj dela v knjigarni, in njen dobrohotni Janez se na obisk pripeljeta iz Ljubljane, kjer sta se zaradi finančne stiske, – moralno neoporečni Janez je kot novinar napisal pretresljivo zgodbo o izkoriščanju trafikantov, potem pa sam kmalu ostal brez službe –, ravnokar preselila v manjše stanovanje in kupila star rabljen avto. Tamalo bosta ob vrnitvi odpeljala s seboj, saj se odpravlja na študij medicine. V dogajanje so spretno vpleteni skoki v prihodnost, natančneje 20 let naprej, ko Tamala pripoveduje zgodbo svoje družine.

Zgodba, ki se odvrti kot film (traja 110 minut brez predaha), odpre niz življenjskih situacij, s katerimi se spopadajo posamezni liki. Pri tem širše družbene teme, od gospodarske krize, ki je družino pahnila iz nekdanje blaginje v precej drugačno realnost, do alkoholizma pronicajo do gledalca skozi intimno doživljanje likov, pri tem pa sovpadejo z njihovim notranjim doživljanjem sebe, družine in sveta. Kot pravi dramaturginja Eva Mahkovic, pisanje Gazvode po eni strani zelo točno kaže neka čustvena stanja, po drugi strani pa zelo točno ubeseduje neko določeno atmosfero nekega določenega časa, in sicer skozi dialoge, ki so pogosto malopomenski in so zaradi tega zelo blizu realističnemu govoru. "Potem te pa tu in tam odnese, ko to bereš oz. gledaš, in sicer v neko čisto poetično smer, ki pa ne zveni nenaravno, ampak tako kot se v življenju zgodi, pride nek nov žanr, nova raven in je tam. In je vse točno. Zaradi vsega tega se mi zdi to besedilo čehovljansko, ampak pripada toliko temu tukaj in zdaj, da je čisto svoja stvar."

Na čelu družine je mama Katarina (igra jo Mirjam Korbar), v kateri lahko verjetno vsakdo prepozna vsaj bežen odmev svoje, je ljubeča in naporna hkrati. "Na en način je tipična, na drug način pa je posebna. Verjetno je pač mama, ki se je samorealizirala v tem, da ima otroke, ker njena karierna pot je bila dejansko družina, čeprav je hodila v službo. V vsakem otroku je videla največji možni potencial, kot ga vedno vidi vsak starš, ko pa otroci teh njenih zastavljenih ciljev ne dosežejo, je do njih precej neprizanesljiva in jih potiska naprej. Ne pusti jih, da bi obtičali. Razen mogoče pri Marjanu je kar malo obupala, dvignila je roke. Ne zna, ne ve, nima orodja, kako bi ga dvignila. Njun odnos, njuna komunikacija je na ničli. Problem vseh družin je komunikacija, dobra komunikacija. Tega se nikjer ne naučimo. Starši nimamo orodij, o tem se ne učimo, kot se recimo fiziko, matematiko, zgodovino, takih osnovnih komunikacijskih veščin pa ne znamo. Tu smo zelo ranljivi in s tem pride do ogromno konfliktov," pravi Mirjam Korbar, ki priznava, da sta se med pripravo vloge mama Mirjam in mama Katarina večkrat sprli.

Najbolj odkrito konflikten odnos ima z Marjanom (igra ga Jure Henigman), s katerim živita pod skupno streho in ki je popolnoma obstal v življenju. Ni presenečenje, da je njun odnos poln težkih besed in očitkov, ki so v bistvu skorajda edini "izkupiček" njune komunikacije. Pogovori o občutkih niso bili del vzgoje generacije, ki je v ospredju drame. "Naša generacija je ravno na meji iz te stare vzgoje v permisivno. Sam sem še iz stare šole, zato razumem, zakaj onadva ne moreta komunicirati. Včasih se pač ni toliko pogovarjalo o čustvih, ampak se je točno vedelo, kaj je treba narediti. Če pomislim na svoje otroke, sem 100-odstotno prepričan, da bodo bolj čustveni in lažje se bodo pogovarjali, kako bodo pa sposobni živeti, je pa drugo vprašanje," o različnih vzgojah v različnih obdobjih razmišlja Henigman.

Kot vseprisotna, a nevidna vez med liki nastopa oče, čeprav ga več ni. Pripadnik stare šole močnega uspešnega očetovskega lika (ki se je sicer tudi moral spoprijeti s hudim padcem ob izbruhu gradbene krize) je na neki način nehote "kastriral" Marjana. Kot pravi Henigman, je Marjan delno žrtev te filozofije, za katero je delno kriva prejšnja generacija, ki mlajših ni spustila zraven. "Tako močno so držali vajeti v rokah, da si ti ves čas obstranec, ki ima benefite od tega, ampak nisi čisto vključen. Ko pride do reza, pa ne veš, kako naprej, se zatakneš," pojasni Henigman in opomni na še dva v slovenski družbi že zelo zarasla problema: alkoholizem, v katerega pada Marjan, in depresijo, ki steguje lovke po njem in tudi drugih članih družine. Na to, česa nima več, ga brez dlake na jeziku opominja Maja (igra jo Tjaša Železnik), puhloglavka, ki ji je, vsaj na prvi videz, največ mar za status, skozi dogajanje pa se izkaže, da jo je življenje že v mladosti obrusilo in jo postavilo v položaj, ko poskuša zgolj kar najbolje izkoristiti, kar se ji ponuja.

Starejša Katarinina hči Petra (Ajda Smrekar) in kljub vsemu iskreno optimistični Janez (Matej Puc) sta ljubeč par, ki se spopada z eksistencialno krizo, ki se zajeda tudi v druge pore njunega razmerja. Kot pravi Gazvoda, se, če človek nima možnosti za postavitev osnovnih stvari med njimi, recimo ureditve bivanjskega vprašanja, ki tare velik del generacije med 30. in 40. letom, začnejo v človeku neke stvari krhati. "Petra in Janez se, čeprav se imata rada, bojujeta z nekimi konkretnimi stvarmi, ki ju praskajo navznoter. Pari se morajo dandanes spopadati z marsičim drugim, kot so se generacije prej."

Ajda Smrekar se je prelevila v lik Petre, ki je mnogoplasten. Šla je od doma in s tem ušla težkemu ozračju v domači hiši, življenjskim izzivom pa ne. Visoki zastavljeni cilji o literarni karieri so se leti umaknili pragmatičnosti plačevanja položnic. "Padla sem v družino, ki je popolnoma drugačna kot moja, čeprav imam tudi jaz brata in sestro, po drugi strani pa je toliko stvari v besedilu, s katerimi se lahko poistovetiš, četudi si najprej nočeš tega priznati," pravi Ajda Smrekar.

Prvič na oder stopa Lara Wolf, ki igra Tamalo. Študentka 3. letnika na AGRFT-ju je nad izkušnjo navdušena, čeprav priznava, da je bilo na začetku težko in je imela veliko tremo. "Na prvi vaji mi je bilo grozno, ekipa se mi je zdela ogromna, čeprav to ni. Zdelo se mi je, da bodo vsi dobro brali, jaz pa ne, skratka, grozno. Čez čas pa smo postali ena lepa družina, taka, kot je."

Komuniciranje članov je preplet trganja vseh navideznih uvidevnosti, ko zaradi ljubezni in vzorcev marsikaj potisnemo pod preprogo, do namernega trganja obližev z najbolj bolečih ran in na drugi strani brezpogojne ljubezni, ki je navkljub vsem preizkušnjam tisto edino neuničljivo vezivo. Le znotraj družine si lahko izrečeš vse, pa to dejansko preživiš in odpustiš.

Vmes pa se avtor spretno obregne tudi ob marsikateri, po prepričanju mnogih tako zelo, življenjsko potreben trend. "Sovražim tisto knjigarno, v kateri delam, vse tiste pičke, ki kupujejo Paula Coelha in moleskine, pa nobene knjige nisem že dve leti prebrala, črke mi plešejo pred očmi, ne morem se zbrati," ne skriva svojega gneva sicer zelo obvladana Petra, ko se vendarle spusti z vajeti. Tamala, ki predstavlja svetlejšo prihodnost, vidi prek dogajanja tukaj in zdaj, skoki v prihodnost odstirajo njeno realnost, ko marsikoga že ni več, njene sanje pa so se spremenile in ne nazadnje tudi uresničile.

Besedilo, pisan na kožo igralcem
Kot so zapisali v MGL-ju, je Tih vdih drama o slovenski družini, ki noče obsojati tistega, kar smo, ampak zgolj opazovati tisto najbolj človeško v nas. "Ne samo, da je besedilo domače, da je dobro, ampak je tudi v vsebinskih drobcih tisto, kar si igralski ansambel želi pripovedovati," je Gazvodi polaskala direktorica in umetniški vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor. K sodelovanju ga je povabila po zelo uspešni predstavi Menjava straže, ki jo je postavil na Mali sceni, in po kriminalki Vranja vrata, za katero je napisal scenarij (režiral je Aleksandar Popovski). "Zdaj imamo pred sabo delo, ki ga je napisal in tudi režiral. Pisal je besedilo, ki je pisano na kožo igralcem," ni skrivala svojega zadovoljstva. Po njeni oznaki je Gazvoda v svoji osnovni umetniški usmerjenosti portretist. "Z vsako njegovo stvaritvijo dobimo več likov, ki živijo svoje polno življenje in ki jih postavi v kontekst, za zdaj bi rekla, da vedno izrazito slovenski, a tega ne mislim v folklornem ali strankarskem smislu."Kot pravi je, četudi je znanilec svoje generacije, hkrati raziskovalec vseh generacij in družbenih prerezov, pri čemer nikogar ne obsoja in nikogar nima rajši. "Igralci so ustvarili like, za katere trdim, da so enako živi kot oni sami. So osebe, sestavljene iz DNK-ja naših staršev, starih staršev, nas samih, naših sosedov, prijateljev. To so liki, s katerimi se, če hočeš, lahko zlahka identificiraš."

Odlična kemija med igralci in režiserjem
Gazvoda, velik navdušenec nad načinom dela britanskega režiserja Mika Leigha in njegovim razvijanjem vlog z igralci, je ponudbo Barbare Hieng Samobor, da napiše besedilo za MGL, sprejel z veseljem. "Zdi se mi izjemno dragoceno, da taka besedila dobivajo priložnost. Pogrešam človeške, na igralcih temelječe zgodbe, ki odpirajo mogoče celo bolj žgoča vprašanja kot neke v misterij zavite zadeve." Pri drami je že od začetka sodeloval z dramaturginjo Evo Mahkovic. "Ne le, da ima izjemen občutek za sodobne vplive iz vseh okolij, tako umetnosti kot življenja, ima res izjemen občutek za klasične odnose in fino dramaturgijo, ki se dogaja med ljudmi. To iščem, to sem našel in sem zelo vesel." Z večino igralcev je v preteklosti že sodeloval, z nekaterimi je delal prvič, do vseh pa je poln pohvale. "Z Mirjam sem delal prvič. Zdi se mi, da je naredila slovensko mamo s takimi detajli in razponom, da bo v njej vsak našel svojo mamo, pa če bo hotel ali ne. Glede Lare sem verjel Barbari (op. Hieng Samobor) in moram reči, da se ti kot režiserju redko zgodi kaj takega, z užitkom sem delal z njo in upam, da bom še."

Po besedah Eve Mahkovic je to družinska drama, hkrati pa tudi generacijska drama. "Zdi se mi, da je opisano stanje generacije, ki ji pripada večina od nas." Konec predstave ni enoznačen, ne prinese vnebopijoče katarze, temveč prej intimen premislek gledalca o lastni družini in njenem vplivu, ki ga nosi v sebi. Kot je dejal Henigman, bo mogoče pri gledalcih sprožila tudi motivacijo, da bodo pogledali, kaj je pod družinsko preprogo in skušali to predelati s tem, da bodo podrli medsebojne ovire, ki jim onemogočajo pristen stik in komunikacijo.