Čeprav si kronologije avtorjevega življenja ne moremo do potankosti izrisati, ujamemo njegovega duha. Vinjete izkazujejo nemirnega raziskovalca, umetnika, ljubimca, prijatelja, očeta, dedka, avtoriteto, njegov jezik je ostro nabrušen, brezkompromisen, in na trenutke nekonvencionalen.

Zdi se, da skuša Jovanović iz posameznega človeka ali položaja posrkati bistvo, mu izrezati drobovje in iz teh posamičnih delcev sestaviti lastno naturo. Na ta način čutimo Jovanovićev phisis, neštetokrat beremo o njegovi jezljivosti, tudi brutalnosti do igralcev v gledališču, do sina Saše, ali do ljubezni v ženski osebi, toda na koncu koncev opravi samorefleksijo, oprosti najprej samemu sebi in potem drugim, dokler teatralno ne zapiše: “Kajti nič na svetu ne more onesrečiti človeka bolj kot sovraštvo. /…/. Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovražijo.”

Ne glede na to, koliko si avtor jemlje pravico opredeljevanja in definiranja, skuša ostati dosleden. Ob vprašanju slovenske identitete se kot dramaturg vpraša, kako bi Tone Partljič ali Sašo Hribar napisala humoristično televizijsko serijo tipa Alo alo? Kako bi Slovence karakterizirala? O televizijski nanizanki VOS, ki nekritično slavi junaštva odporniškega gibanja, zapiše: “prenapihnjeno, površno, izmišljeno”. Enako o Marjanu Šarcu v kratkem zapisu z naslovom Bivši igralec, zdaj premier beremo: “Bil je neskončno duhovit. Ampak naloge se je vendarle lotil površno. A bo tak tudi kot predsednik vlade?” Jasno je torej, da se Jovanović izreka iz položaja avtoritete in recimo še iz časov, ko je avtoriteta ustvarjalcev še nekaj štela. Vendar s tem v resnici ne obračunava, pač pa bolj z lastno osebnostjo, z njeno sestavo, zaradi česar se vrača v lastno otroštvo, in tam išče vzroke za svoj značaj. Ampak bolj kot gromovništvo so zanimiva zapravljena prijateljstva, zamere in celo sovraštva, za katera je prepoznal, da ga toliko kot bolijo.

Ko v vinjeti o Andreju Hiengu zapiše, da prijatelju nikoli ni povedal, kako zelo ga je cenil in spoštoval, se nam zdi, kot da morajo stavki iz njega. In ko niza portrete, od osnovnošolske učiteljice Marije Saje do dragocenega zapisa o Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Dominiku Smoletu, Petru Božiču in Rudiju Šeligu nam poleg večnega srda pokaže svojo melanholično ali mehko plat. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, o njih poroča s spoštovanjem. Zanj so ti ljudje kardinali, umetniki, vizionarji, aristokrati. In tudi ne gre za to, da bi jih moral še enkrat ustoličiti, pač pa jih uporablja kot vodiče v osebni kartografiji, in to v času, ko je videl veliko vojn, s svojimi igrami prepotoval mesta in se ljubil s številnimi ženskami. Na trenutke pomislimo, da je poskušal narediti podobno kot Ivo Svetina s knjigo Gledališče Pekarna (1971‒1978), saj še posebej v prvi polovici knjige navaja nekaj istih oseb. Vendar Jovanović ne kaže navdušenja nad popisovanjem družbeno-političnih okvirjev. Ključno je, da je zgradil osebno fresko, ki ima poleg dokumentarnih vsebin tudi univerzalno vrednost.

Iz oddaje S knjižnega trga