Sorodna novica Dušan Makavejev, prosti radikal jugoslovanskega filma

Dušan Makavejev se je v zgodovino zapisal kot eden od začetnikov črnega vala jugoslovanske kinematografije, torej struje, ki je kritizirala komunistično in kapitalistično družbo. Novico o smrti tega slavnega srbskega režiserja in scenarista so po pisanju srbske tiskovne agencije Tanjug sporočili iz Jugoslovanske kinoteke.

Dušan Makavejev se je rodil 13. oktobra leta 1932 v Beogradu, kjer je tudi diplomiral iz psihologije na tamkajšnji filozofski fakulteti. Med drugim je podpisal filme Parada (1962), Človek ni ptica (1965), Nedolžnost brez zaščite (1968), Manjka mi Sonja Henie (1972), Sladki film (1974) in Gorila se kopa opoldne (1993), ki je njegov zadnji dolgometražni film.

Mimo študentskih demonstracij leta 1968 ne gre
Skozi leta je urednikoval več časopisov: Student, Književne novine in Danas. Za številne je tudi pisal, imel pa je tudi pomembno vlogo v študentskih demonstracijah leta 1968.

Njegovo delo so ovenčali s številnimi nagradami tako doma kot v tujini. Med njimi velja izpostaviti oktobrsko nagrado Beograda, srebrnega medveda na Berlinalu, srebrno areno v Puli, nagrado Luisa Bunuela v Cannesu, srebrnega hugota v Chicagu in zlato dobo Belgijske kraljevske kinoteke. Lani pa je postal častni doktor beograjske Fakultete dramskih umetnosti.

Označen za najradikalnejšega avtorja jugoslovanskega filma črnega vala
Makavejevu se je pred osmimi leti z retrospektivo poklonila tudi Slovenska kinoteka, ki je ponudila devet celovečercev ter več kratkih eksperimentalnih in dokumentarnih filmov. Na ogled so bili tudi njegovi kratki filmi, ki jih je začel snemati leta 1955 kot amater v znamenitem beograjskem Kino-klubu, med drugim Pečat, Antonijevo razbito ogledalo, že omenjena Parada in Nova domača žival.

Ljubljansko retrospektivo je odprl film W. R. ‒ Misterij organizma (1971), ki je po besedah avstrijsko-ameriškega cineasta in filmskega teoretika Amosa Vogla ena najpomembnejših subverzivnih mojstrovin 70. let. V nekdanji Jugoslaviji prepovedan film je po Voglovih besedah zelo smešna, močno erotična, politična komedija, ki predlaga spolnost kot ideološki imperativ revolucije in poziva k erotičnemu socializmu.

V času retrospektive se je režiser mudil v Ljubljani in sodeloval na okrogli mizi ob izidu študije avtorja Pavla Levija z naslovom Razpad Jugoslavije na filmu (2007), ki Makavejeva predstavlja kot najradikalnejšega avtorja jugoslovanskega filma črnega vala s konca 60. in začetka 70. let preteklega stoletja.

Ustvarjanje filmov, ki so bili bolj kot črni ‒ živi
A oznaka črnovalovci je prišla "od zunaj", kot posledica kampanje takratne kulturne in politične oblasti, zato jo je Makavejev kot tako zavrnil. Sami avtorji se namreč niso nikoli poimenovali za črnovalovce in filmi, ki so jih ustvarjali, so bolj kot črni živi, se je glasila njegova obrazložitev.

Po navedbah Tanjuga je Dušan Makavejev v 87. letu starosti umrl danes zjutraj v Beogradu.