Dramski balet Smrt v Benetkah v koreografiji Valentine Turcu je bil med drugim izbran za lansko najboljšo predstavo vseh gledališč na Hrvaškem, kar je seveda še toliko večji dosežek, saj plesu praviloma ni dano, da bi prehitel svoje "artikulirane" odrske sorodnike.

Na poti Valentine Turcu velja zagotovo posebej omeniti še nominacijo za prestižno Kyoto Prize izpred štirih let. Gre za nagrado, ki jo na Japonskem podeljujejo za globalne dosežke na področju tehnologije, znanosti, umetnosti in filozofije ter med dobitniki katere najdemo zveneča imena, kot so Maurice Bejart, Pina Bausch ali John Neumeier. Leto poprej so ji namenili tudi najvišjo slovensko strokovno nagrado Pia in Pino Mlakar, s katero Društvo baletnih umetnikov Slovenije ovenča vrhunske dosežke na področju baleta. V utemeljitvi pa smo takrat brali, da je koreografinja postavila nov mejnik v ekspresivnosti klasičnega baleta.

Sledili sta še Glazerjeva listina in nagrada Prešernovega sklada, ki ji ju je prinesla predstava Jevgenij Onjegin. Pravzaprav pa z vsako novo predstavo na splošno postavi nov mejnik. In potek te poti je k sreči pred njo postavil tudi nov mejnik na njeni lastni poti ‒ režijo dramske predstave. Še pred tem pa se Smrt v Benetkah odpravlja z naših odrov, da s svojo smrtno zapeljivostjo "okuži" še občinstvo drugje.

Vabljeni k branju intervjuja!

Po ljubljanski uprizoritvi predstave, ki je doživela senzacionalne ovacije v okviru festivala Maribor je naš, se ta odpravlja na svetovno turnejo. Kam vse vas bo vodila pot in ali od posamičnih postaj pričakujete specifične izkušnje, vezane na posamične lokacije?
Prva in najudarnejša postaja bo kmalu! Sankt Peterburg. Zmeraj, kadar gostujemo tako doma kot v tujini, se zavedam, kako mogočen je balet ‒ kot gledališki jezik. Baletna umetnost je prestižna gledališka umetnost, ki seže onkraj meja, onkraj teksta, onkraj besede. Baletni umetnik ‒ virtuoz odrske discipline in estetike, zlit z glasbo, perfekcionistično koreografijo, vrhunsko izvedbo ter s smiselno, poglobljeno dramaturgijo in režijo, lahko vpelje gledalca v globoko doživeto gledališko izkušnjo tako na fizični kot na metafizični ravni.

Občinstvo se pristno odzove na avtorski rokopis, na unikat, na umetnika in njegovo umetnino, ne glede na to, kje gostujemo. Kritika piše, da ustvarjam ekspresivne koreografske kreacije. Mednarodne poti se odpirajo sproti. Naslednja postaja je Nacionalna Opera in Balet Brno. Z izjemnim uspehom že od leta 2011 koreografiram v Nemčiji, Franciji, na Hrvaškem in v latvijskem Nacionalnem Baletu v Rigi. Tam, kjer igrajo moj balet Romeo in Julija, in kjer me je sam Mihael Baryshnikov z občudovanjem že po prvem dejanju vprašal: "Kje vi živite in ustvarjate, kje nastajajo tako originalne, vrhunske predstave, danes, ko se ves svet utaplja v površnosti in potrošništvu?!"

Na oder ste postavili že več klasičnih besedil, kolikor pa mi je znano, si Smrti v Benetkah ne le niste izbrali sami, temveč ste sprva tudi oklevali, ali bi se sploh lotili tega projekta. Čemu pomisleki in kaj je na koncu pretehtalo?
Projekt mi je zaupal Leonard Jakovina - direktor Baleta Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb. Zavedala sem se razsežnosti tega veličastnega dela. Zavedala sem se, da bom morala ustvariti baletno predstavo onkraj baletne predstave. Osupnili smo, ko smo prebrali, da je DANCE EUROPE kritika v Londonu točno to napisala: "Remarkable piece of dance. Profound staging is reaching far beyond." Vedela sem, da bo treba ustvariti predstavo z močnim stališčem. Zahtevno, agonično, virtuozno in precizno.

Po mednarodnih uspešnicah Romeo in Julija, Nevarna razmerja in Carmen sem z gotovostjo posegla po knjigi Jevgenij Onjegin. Imela sem "ključ" za Onjegina iz osebnih in umetniških izkušenj. Tukaj pa se je ta 25-letni ustvarjalni opus nenadoma obrnil na 127. premieri v življenju in nepričakovani ponudbi, naj v koprodukciji z Baletom HNK Zagreb in SNG Maribor ustvarim Mannovo novelo.

Nisem bila takoj prepričana, da bom našla "ključ", da lahko odklenem in vstopim v ta kompleksni, filozofski, homoerotični univerzum. Nisem bila prepričana o sebi v odnosu do zgodbe, ne o glasbi, ne o filmu, ne o tistem času začetka 20. stoletja, pravzaprav o ničemer takšnem, kar je meni blizu, dokler nisem prebrala genialne novele. Zatem se je nekaj prelomilo in komaj sem čakala, da začnem krojiti svoj novi ustvarjalni "jaz". Lotila sem se celotnega procesa, kot da bi delala laparoskopijo materije in vsakega posameznega elementa ter ga študiozno preučevala v laboratoriju.

Katere karakteristike tega Mannovega besedila najbolje komunicirajo z medijem plesa?
Tiste, ki so v besedilu nevidne. Psihološka stanja. Atmosfera. Melanholija. Konstantna prisotnost bolezni, smrti. Strah, nemoč, hrepenenje. Predvsem čustva iluzije ... Notranji pogovori s samim sabo. Metafizika. Beg pred banalnostjo. Konflikti. Kompleksi. Fatalnost. Bitke z notranjimi demoni. Agonija, tema, krč. Aschenbachova stanja. Nenadne spremembe teh stanj. Njegova brezčasnost, osamljenost, ranljivost. Dvomi, strahovi, frustracije kot tudi edinstvenost in lepota, lepota in še stokrat lepota. Samo božanska lepota ‒ kot je Thomas Mann zapisal ‒ je edina vredna ljubezni. Baletna umetnost je medij božanske lepote!

Angel Smrti je v vaši predstavi eden izmed osrednjih protagonistov, ki pa ga v Mannovi noveli ni. Čemu ste se odločili, da se bo utelesil na odru? In to celo v obliki nekakšne zapeljive smrti prinašajoče popikone?
Predstava je potrebovala Angela Smrti ‒ nekaj provokativnega zunaj časa in prostora. Naslov ‒ SMRT v Benetkah me je izzval, da se naslonim na idejo o personifikaciji Smrti. Inspiracija je v enem trenutku naredila svoje. V Benetkah je znamenita gondola z Angelom Smrti, s katero vozijo mrtve. Tudi gondola v naši predstavi ima srhljivo vlogo nenehno plavajoče krste, ki jo Mann na začetku tako poetično, metaforično poslika. Čutiti je ob prisotnosti Angela Smrti, da se nam čas hitro izteka.

Na eni strani imamo mladega Tadzia, po katerem hrepeni ostareli Gustav von Aschenbach na drugi strani. Glede na to, da je kariera profesionalnega baletnika precej kratkega roka in da ne morejo vsi postati koreografi in plesni učitelji, je tema staranja zagotovo zanimiva tudi s tega vidika ...
Ves sodobni svet hrepeni po mladosti. Tema staranja je boleča in kruta tema, ki današnjemu plastificiranemu, sintetičnemu svetu botoksa zagotovo ni zanimiva. V baletni umetnosti je to še najbolj kruto, ker je rok trajanja prekratek. Če bi se recimo, dramski teater odločil dati na repertoar komad ‒ Smrt v Benetkah, bi Gustava von Aschenbacha brez problema in brez kompleksov igral 55-letni prvak drame. Če pa balet zahteva v vlogi Aschenbacha 55-letnega baletnega prvaka, bo ta vendar samo hodil po odru. Razlike so enormne. Srhljivo je dejstvo, kako neurejen je status starejših baletnikov, kjer je onemogočeno človeka vredno življenje v starosti in kako porazno daleč je baletna umetnost od športa.

Mann je Smrt v Benetkah ob nastanku pred več kot 100 leti označil za tragedijo razvrednotenja, ta pojav pa je nemara danes še bolj na delu kot takrat ... Se je po tej poti kot komentar sodobne, pogosto nečimrne družbe v vaši predstavi znašlo skorajda neprestano snemanje selfijev?
Kolektivni kaos nas neizprosno požira. Človek ne čuti sočloveka. To je še najbolj porazno. Vse je usmerjeno na ‒ self, fake, blitz in blef. Nečimrnost je razvrednotila vse, po čemer so nekoč hrepeneli. Naša generacija je potrošniška, egoistična, manipulativna in površna. Vsi smo drug drugemu tajni agenti. Voajerji. Zelo redko se najdejo posamezniki visoko ozaveščenih vrednot, brez slepila, ki nekako družbo uravnovešajo in peljejo naprej. Tudi tisti, ki se prezentirajo kot "in", pogosto v zelo kratkem času žal zbanalizirajo sami sebe. Večkrat naletimo na tovrstne ‒ superiorne, morebitne najboljše prijatelje, ljudi, ki se imajo v današnjem svetu Twitterjev in lajkov za pomembne, ki se prezentirajo na ta način, kmalu zatem pa se sprevržejo v mrhovinarje. Veliko tega je žal vsepovsod. Tudi v gledališču.

Znano je, da za svoje predstave sami poskrbite za celoten avtorski koncept. Kaj vas je vodilo pri tej predstavi in koliko vpliva je pri tem imel Viscontijev film? In na kakšen način oziroma ali sploh so na vas vplivale pretekle uprizoritve Smrti v Benetkah?
Vzela sem si popolno avtorsko svobodo. Težko me prepriča nekaj, kar ni v skladu z mano in težko, da bi kadar koli šla v kakršen koli kompromis, sploh kadar gre za tako precizno, čustveno delo, ki ga je treba v celoti ustvariti od prve do zadnje sekunde znotraj zgodbe, ki skozi proces postane avtorska predstava.

Trajalo je nekaj mesecev, da sem naredila celoten glasbeni, vizualni in dramaturški koncept, preden sem vstopila v koreografsko delo tega zahtevnega projekta. Koreografija zahteva, da gre vsak gib slehernega plesalca v skladu z glasbo, ki jo sestavljam. To je vseobsegajoče režijsko, koreografsko in dramaturško delo. Traja mesece, da se sestavi. Odločitev za glasbo Gustava Mahlerja je bila intuitivna. Logična. Vedela sem za vez med Mannom in Mahlerjem. Vedela sem, kako je Manna prizadela Mahlerjeva nenadna smrt in kako se je boril s shizofrenijo.

Seveda sem pogledala Viscontijev film, kot informacijo, kot lektiro. Nakar mi je postalo jasno, da si bo treba za tovrstno zgodbo izmisliti nov žanr v baletu. Filmski balet. Radikalno sem posodobila vse ali bolje rečeno ‒ iskala sem neko brezčasnost prostora, minimalizem situacije, po navdihu Mannove novele. Skozi ves ustvarjalni proces sem bila zelo koncentrirana, na vsak detajl, gib, ton, odtenek.

Gledališka kritika je v hrvaškem časopisu po premieri zapisala, da je ta predstava legitimacija mojega znanja in talenta. Absolutno me je prav ta predstava ‒ najbolj od vseh do zdaj ‒ premaknila znotraj mene same in moje percepcije lastne ustvarjalnosti. Ne nazadnje me je takoj po premieri izstrelila v nov medij s ponudbo, da v dramskem teatru kot naslednjega z igralci režiram znameniti dramski komad Tennesseeja Williamsa.

Za sabo imate ogromno sodelovanj s prav tako vrhunskimi ustvarjalci. Ali bi koga posebej izpostavili kot velik vpliv na estetiko vašega ustvarjanja?
Name je zares fascinantno vplival moj mentor, velika osebnost, sloviti Maurice Bejart, eden največjih koreografov vseh časov. Ob njem sem se tri leta učila, kako se ta poklic dejansko dela scela in zares. Na Bejartovi Akademiji Rudra ‒ v Lozani, kjer sem dokončala študij, so mi pred kratkim ob vseh mednarodnih uspešnicah ponosno čestitali z besedami: "Valentina, učili smo te, da zbiraš kamenčke, zdaj pa spremljamo, kako po svetu gradiš svetišča."

Koliko tega odzvanja v vašem delu?
Danes v svetu, obsedenem z embalažo, zelo težko najdemo človeka z vsebino, kot je bil Maurice Bejart. Veliki ljudje, velikih duš in notranje lepote vplivajo na svet. Prav zaradi vizionarskih idej, edinstvenega visoko estetiziranega perfekcionizma, o katerem nas je poučeval Maurice, vidim, kako iščem in potrebujem ta nezmotljiv sklad v vsakem segmentu s plesalci in ustvarjalno ekipo. Angažirano komuniciramo in soustvarjamo.

Po 129 premierah v življenju vem, da je največji blagoslov, ko sodelujemo z vrhunskimi umetniki, uresničenimi ljudmi z integriteto, brez kompleksov, brez frustracij, brez nepotrebne agonije. Samo takrat se nam lahko vsem zgodi gledališka moč, navdih, čistina, kreacija ‒ UMETNOST. Vse drugo so nekakšne popoldanske sindikalne vaje.