Namesto tega dobimo bolj ali manj konvencionalen blockbuster, ki ne more skriti dejstva, da je že 21. film v franšizi. In ta franšiza počasi začenja kazati znake ne samo rutiniranosti, ampak celo upehanosti.
Himna Only Happy When It Rains je bila skladba, ki je definirala prvi studijski album zasedbe Garbage. V istem letu, ko je Alanis Morisette besnela v You Oughta Know in je Gwen Stefani bolečino izlila v Don't Speak, smo dobile tudi Shirley Manson, žensko, ki se ni opravičevala za svoja čustva in rapoloženja (And though I know you can't appreciate it / I'm only happy when it rains). Sredina devetdesetih je bila čas, ko s(m)o dekleta dobila malo morje fantastičnih vzornic, ki so v isti sapi samozavestno izražale pripadnost svojemu spolu in odpor do pričakovanj, povezanih z njim. (In to, mimogrede, je bil tudi še čas, ko vsaki emancipatorni gesti ni sledila poplava tviteraškega jadikovanja o zatiranosti moških.) Je torej izbira omenjene skladbe za prizor, v katerem Stotnica Marvel na ukradenem motorju odbrzi svoji usodi naproti, preveč očitna? Morda, ampak obenem ta en prizor zaleže bolj kot cela kaseta šlagerjev v Varuhih galaksije.
Stotnica Marvel je bila od samega začetka obsojena na breme pričakovanj: konec koncev je to prvi Marvelov film o superjunakinji. Po več kot desetih letih in okroglo dvajsetih filmih od zagona "Marvelovega filmskega vesolja" so vsemogočni studijski odločevalci vendarle nabrali dovolj poguma za film s samostojno žensko protagonistko. Stotnica Marvel je zato, podobno kot Črni panter, avtomatično film s statusom drugačnosti ‒ pa čeprav v marsičem ne odstopa zares od Marvelovega preizkušenega kanona. A vedno je bilo jasno, da se bo znašla pod drobnogledom: je "preveč feminističen" film? Ali pa morda ni dovolj feminističen?
Stotnica Marvel še zdaleč ni popoln izdelek ‒ ekspozicija je predolga in dolgočasna, da o cenenem videzu posebnih učinkov niti ne začenjam ‒ a v enem pogledu je absolutno posrečena: ne gre zgolj še za en film o superjunaku, ki ima namesto moškega slučajno na čelu žensko v pajkicah. V svojem bistvu je Stotnica Marvel zgodba o osvoboditvi izpod jarma pričakovanj in zahtev, ki jih družba nalaga ženskam. Carol Danvers lahko dejanski potencial svojih nadnaravnih sposobnosti izkoristi šele, ko dojame, da se ji ni treba uklanjati tujim predstavam o njenem "liku in delu". (Da je klimaks končnega soočenja stavek "Tebi mi ni treba ničesar dokazovati", preprosto ne more biti naključje.)
Ko spoznamo Carol Danvers (Brie Larson), je še sama sebi uganka. Živi na planetu Hala, sedežu imperija Kreejcev. Obdarjena je bila z nadnaravno močjo, ki pa je kljub naporom mentorja Yon-Rogga (Jude Law) ne obvladuje popolnoma. Vers, kot ji je ime med Kreejci, je jezikava individualistka, kar se ne sklada najbolje s samoodpovedujočo, vojaško mentaliteto vesoljskega ljudstva; vsak Kreejec se mora biti v vsakem trenutku pripravljen žrtvovati za imperij. Yon-Rogg sicer verjame, da je sposobna velikih stvari ‒ a le, če bo znala ukrotiti srce ter se ravnati izključno po svojem razumu. (Saj veste, ženske znajo biti "tako čustvene" ... ) Vers mučijo nepojasnjene sanje in fragmenti spominov na neznane ljudi ‒ odmevi preteklosti jo skelijo kot stara rana, ki se nikoli ni zacelila.
Med sfiženo misijo reševanja talcev se naša junakinja znajde v zasedi in nato v ujetništvu Skrullov, glavnih sovražnikov Kreejcev; Skrulli bi radi iz njenih potlačenih spominov izbrskali reference na dr. Wendy Lawson (Annette Bening), ki je na Zemlji razvijala tehnologijo za potovanje s svetlobno hitrostjo. Zakaj neobhodno potrebujejo njena odkritja, boste morali ugotoviti sami.
Carol se izvije iz skrullskega primeža in pristane na planetu C-53 (t. j. Zemlji), naravnost v Blockbusterjevi videoteki leta 1995 (med padcem razcefra plakat Arnolda Schwarzeneggerja v Resničnih lažeh ‒ znak, da je napočil čas drugačnih junakov?) "Žensko, ki je padla z neba", začneta preiskovati nadebudna agenta O. B. O. D., ki sprva ne verjameta njenim svarilom o vesoljski invaziji ‒ dokler Fury (Samuel L. Jackson) tudi sam ne naleti na par zelenih Skrullov.
Tandem vesoljske vojakinje in zemeljskega tajnega agenta je karizmatična kombinacija, klasičen dvojec policijskih filmov. Digitalno precej prepričljivo pomlajeni Samuel L. Jackson se očitno neznansko zabava v vlogi mlajšega, malce manj resnobnega Nicka Furyja, ki še ni ciničen in naveličan sveta. Brie Larson Carol upodobi s samozavestjo in avtoriteto, kot junakinjo, ki morda še ne razume svojega poslanstva, nikoli pa je ne muči dvom v lastne sposobnosti. Če je bila Čudežna ženska zgodba o junakinji, ki se mora uveljaviti in dokazati v svetu moških, Stotnica Marvel nikoli ne postavlja pod vprašaj ideje o ženski v prvi bojni vrsti spopadov.
Ostala igralska zasedba za njima ne zaostaja: dežurni zlikovec čisto vsakega filma zadnjih let Ben Mendelsohn je fascinanten kot Talos, vodja ljudstva Skrull; izkaže se za enega najbolj večplastnih in humanih negativcev v celem Marvelovem filmskem vesolju. (In da, dobili boste tudi miniaturen nastop zdaj žal že pokojnega Stana Leeja.)
Čustveno jedro zgodbe se splete okrog starega novega prijateljstva med Carol in Mario Rambeau (Lashana Lynch), kolegicama iz ameriških letalskih sil. (Diana s Themyscire je bila morda prva superjunakinja s svojim filmom, a Stotnica Marvel je prva superjunakinja, ki ji je dovoljeno tesno, iskreno prijateljstvo z drugo žensko.) Maček Goose ni samo prisrčna kosmata kepa, ampak tudi ključnega pomena za razplet dogodkov.
In ne delajmo si utvar: ta razplet zvesto sledi Marvelovi klasični formuli ‒ drugega mu niti ne preostane, saj je Stotnica Marvel del širše zgodbe Maščevalcev in njihovega skupnega rovarjenja po galaksijah. Njen samostojni film je več kot kompetenten znotraj Marvelovega filmskega vesolja, težko pa bo navdušil novince, ki bi jih v kino morda zanesli obeti "filma o močni ženski". Velika studijska uravnilovka poskrbi, da noben posamezni film ne štrli preveč iz uniformiranega tona celote.
Akcijski vložki so nenavdihnjeni in konvencionalni, od žarkov, ki bliskajo iz stisnjenih pesti junakinje do pregona na strehi drvečega vlaka. Scenaristi se pri iskanju zanimivih preobratov (pre)radi naslonijo na sposobnost Skrullov, da se prelevijo v kakršno koli bitje, ki jim je kdaj križalo pot.
In tako lahko na koncu zakrožimo nazaj k visokim pričakovanjem: mar je upravičeno od Stotnice Marvel pričakovati, da bo popoln film samo zato, kar je prvi Marvelov blockbuster o superjunakinji? Thoru smo spregledali dva (pod)povprečna filma in mu dali priložnost še v tretje, da je Taika Waititi končno ujel pravi ton in tempo lika. Kolektivno smo sklenili pozabiti na Hulka Edwarda Nortona in sprejeli Marka Ruffala v isti vlogi. Hulk in Thor sta danes med najbolj priljubljenimi Maščevalci. Mora biti samo soliden film o superjunakinji kakršen koli dokaz o neperspektivnosti vseh prihodnjih tovrstnih projektov?
Ocena: 3+; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje