Dvorana Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu sicer ni tako velika, kot je bila tista v Torontu, a kljub temu je bila skoraj pretesna za vse, ki so želeli slišati slovenskega filozofa Slavoja Žižka. Na Filozofski teater je k hrvaškemu filozofu Srećku Horvatu prejšnjo soboto prišel po treh letih. Horvat in Žižek sta znana prijatelja na kritičnih odrih, poznata se od zagrebškega Subverzivnega festivala, ki se je mimogrede začel isti večer, ampak Horvat z njimi ne sodeluje več.
Čeprav se je zdelo, da se je Žižek hotel izogniti vzporednicam s tako imenovano debato stoletja v Torontu, kamor ga je zvabil trenutno popularni Jordan Peterson, ga je vseeno doletelo vprašanje, zakaj se je sploh pustil zvabiti v Kanado. "Rad bi bil povsem jasen. Od tega srečanja ne bom imel nikakršnega finančnega profita," je zatrdil in poudaril, da bo sicer prejel nekaj tisoč kanadskih dolarjev, ampak tudi pot in nastanitev si je moral plačati sam. "To je bil nedogodek," pravi Žižek. Ampak zakaj se je potem sploh odzval vabilu? "Šel sem zato, ker prvič: imam neki minimalni ponos, če mi on reče, gospod Žižek kadar koli, kjer koli. Dobil sem po nekaj deset elektronskih sporočil na dan, ali sem strahopetec, ali se ga bojim. Seveda se ga ne. Po drugi strani pa, kar se mi zdi pomembneje, je to, da sem vnesel neki dvom v njegovo tamkajšnje občinstvo. Bil sem povsem miren. Moja poanta je bila, da on falsificira celo področje. Želel sem samo prikazati, kako on govori o psevdoproblemih, kar jaz vse sprejmem. Težava pa je v tem, da recimo veliko govori o krščanstvu, po drugi strani pa je vulgarni biološki determinist. Misli, da sta naša moč in avtoriteta utemeljeni na realnih kompetencah."
Po debati sta se tudi pogovarjala in Žižek pravi, da sta ugotovila poglavitno stvar: "Jaz nisem prebral niti enega njegovega dela, on pa ni prebral niti enega mojega. Vse, kar je prebral, da bi se na hitro pripravil na debato, je bil Komunistični manifest. Jaz pa nalašč nisem šel v to smer, samo zato, da vnesem dvom v njegovo občinstvo."
"Pod nebesi je velik nered, razmere so izvrstne"
A tema predavanja Slavoja Žižka v Zagrebu ni bil Peterson in analiza njunega pogovora. Dogodek sta skupaj s Srećkom Horvatom naslovila Pod nebesi je velik nered. In kot je pojasnil Žižek, gre za enega najbolj znanih citatov Mao Cetunga: "Pod nebesi je velik nered, razmere so izvrstne.” K temu je dodal, da prav takšne so današnje razmere: “Povsem jasno se približujemo ekološki in digitalni apokalipsi, apokalipsi svetovne ureditve, z begunci in tako naprej, ampak ne smemo izgubiti živcev."
Lotil se je napovedi apokaliptičnih razsežnosti, ki nam pretijo iz narave zaradi onesnaževanja in izkoriščanja naravnih virov. Ob tem pa je Žižek, kot strokovnjak na področju ideologij opozoril, da je ekologija trenutno eno izmed glavnih ideoloških bojišč z mnogimi strategijami, kako zamegliti resnične dimenzije ekološke grožnje. Po njegovem obstaja pet različnih strategij, kako mistificirati našo ekološko krizo.
Žižek: Pet strategij za mistifikacijo ekološke krize
"Najprej: preprosta ignoranca. Delovanje v slogu, da je to obskurna tema, življenje teče naprej in narava bo poskrbela zase. To je nekaj takega, kar misli Donald Trump. Drugič: rešili nas bosta znanost in tehnologija. Torej, ne skrbite, znanost in tehnologija bosta razvili neko povsem novo vrsto čiste energije, tako bomo rešeni. Tretja možnost: prepustite rešitve trgu, obdavčite največje onesnaževalce itd. Zadnji dve ekološki ideologiji sta veliko nevarnejši. Četrtič: Pritiskanje na našo lastno odgovornost. V smislu: Če kritiziraš hipne razmere, se navadno nekdo odzove z očitkom, češ, kdo si ti, da kritiziraš, kaj si ti naredil za boj proti onesnaževanju, si recikliral … Torej establišment te naredi odgovornega, vendar ti v istem hipu ponudi tudi enostavno rešitev: recikliraj! pa bo vse v redu. Peta in zadnja strategija, ki je mogoče najslabša med njimi, zagovarja vrnitev k naravnemu ravnovesju. Torej ljudje smo odgovorni za svojo oholost, preveč posegamo v naravo, zato se moramo vrniti k preprostejšemu načinu življenja. Ta rešitev se mi zdi najnevarnejša, ker naravno ravnovesje ne obstaja. Narava je v osnovi ena velika katastrofa."
Žižek tukaj poudarja dvojno težavo. Po eni strani je znanost enotna, če bomo nadaljevali takšno življenje, smo nasankali. Ampak v istem času pa, ne glede na to, kaj bomo poskušali storiti, nimamo zagotovila, da nam bo uspelo. Vse to lahko povzroči samo še večjo katastrofo. Zato je pri tej temi tudi pesimist.
"Ne vidim demokratične rešitve pri tem problemu. Nekateri govorijo, da vlade z nami manipulirajo ter da bi morali odločitev pustiti ljudem, naj izrazijo, katero rešitev podpirajo. Vendar močno dvomim, da tako imenovani ljudje vedo o tem kaj več. Dvomim pa tudi o tem, da so dvoumni rezultati raziskav povzročeni s korupcijo znanstvenih oddelkov, ki naj bi bili podkupljeni. V bistvu res ne vemo, kaj se dogaja."
Horvat: Hipermoralistični otroci na čelu internacionalnih protestov
A tako Žižek kot Horvat sta opozorila na trenutno edino svetlo točko na tem področju. Horvat zatrjuje, da sta gibanji Petki za prihodnost in Upor proti izumrtju: "verjetno eni izmed najpomembnejših protestov v 21. stoletju." A kaj nas čaka zdaj, se sprašuje hrvaški filozof in ob tem spomnil, kaj se je zgodilo z gibanjem Occupy Wall Street, protesti na Tahrirju in arabsko pomladjo ter poudaril pomembno razliko z zdajšnjimi gibanji. "Na nobenem od teh protestov ni bilo otrok, starih od 12 do 16 let. In to je nekaj novega. Novo je tudi to, da je to mednarodni protest in da je za svoj poglavitni razlog izbral podnebne spremembe." Vseeno pa ostaja tudi kritičen in opozarja na težave hipermoralizacije: "Ko otroci z Greto na čelu kažejo s prstom proti vsem, češ, vi ste krivi in ste nas pripeljali v ta neugoden položaj. Seveda je to res. Ampak vsak, ki pozna elementarno teologijo, ve, da smo vsi mi krivi od svojega rojstva. Namesto tega bi lahko to gibanje delovalo bolj na medgeneracijski solidarnosti. S starejšimi se raje povezovati, kot pa jim govoriti, da so krivi. To se mi zdi smer za še večjo organizacijo tega gibanja."
Na pomembnost mobilizacije mladih je opozoril tudi Slavoj Žižek in poudaril, da, kar najbolj občuduje pri švedski aktivistki Greti Thunberg, je poudarjanje izrednih razmer, in se tako navezal na Donalda Trumpa: "Edina simpatična stvar po mojem mnenju, ki jo je sprožil Donald Trump, je ta, da je razglasil izredne razmere zaradi invazije latinskoameriških beguncev na meji. Takrat so se nekateri desničarji ustrašili. Nekdo je zapisal, že dobro, da je Donald Trump razglasil izredne razmere, ampak kaj pa, če bo neki demokratski predsednik v prihodnosti razglasil izredne razmere zaradi podnebnih sprememb. Mislim, da moramo storiti vse, kar je v naši moči, ampak ne glede na vse ‒ kmalu se bomo spopadli z veliko bolj katastrofalnimi razmerami. In takrat bo takšno izredno stanje, mobilizacijski duh zelo nujen. Ne verjamem v to tradicionalno socialdemokratsko razmišljanje, gremo postopno, ne pritiskajmo preveč, ampak glejte, z ekologijo se tega ne moremo več iti, prav tako tudi z digitalnim nadzorom, ki se razširja, ne."
Žižek: Če se mobiliziramo, lahko spremenimo usodo samo
Na tem mestu je tudi spomnil na delo Juliana Assangea, ki ga je tudi večkrat javno podprl: "Pozabite na skrivne depeše. Velika stvar, ki jo je storil Wikileaks, je to, da nas je opozoril na kombinacijo zasebnih korporacij in državnih obveščevalnih služb, ki že nadzirajo naša življenja. Tukaj potem pride do izraza moj pesimizem. In razlog zanj je tudi teorija mojega prijatelja s Standforda Jeana Pierra Dupuyja, da edina pot, da spremenimo nekaj, ni, da imamo možnost, da rečemo, tukaj ni usode, ampak da rečemo, ja, tukaj je usoda. In usoda je katastrofa, apokalipsa. Ampak, če se mobiliziramo, lahko spremenimo tudi usodo samo."
Če je ekološko apokalipso postavil na prvo mesto, se je Slavoj Žižek nato dotaknil tudi vse večjih razprav o nadzorovanju sveta. Kamere so vsepovsod okoli nas, na vsakem mobilnem telefonu sta že najmanj dve, nadzorujejo nas na vsaki prireditvi. A Žižek v tem ni vidi večje težave. Bolj skrb vzbujajoče so mu ideje o neposredni povezanosti tehnologije in človeških možganov.
"V tem smislu bi lahko komunicirali z napravami brez govorjenja, samo z mislimi. Postali bi kot bogovi. V istem hipu pa smo seveda popolnoma pod nadzorom. Raje niti ne pomislim, kaj bi to pomenilo za naše zavedanje človeka. Mar ni eno izmed bistev nas kot ljudi, da imamo notranje življenje. V sebi se lahko igram in razvijam hipoteze, zunaj pa je realnost. Kaj pa če je moj mentalni proces neposredno povezan z zunanjo realnostjo. To bi lahko bilo tudi postčloveško obdobje."
Opija za ljudstvo sta opij in ljudstvo
Tretja velika apokaliptična nevarnost, ki jo vidi Žižek, pa je skupen človeški prostor. Razlaga, da je težnja globalnega kapitalizma v tem, da nas 80 odstotkov pusti za seboj. Okoli 1,5 milijarde ljudi je zmagovalcev globalizacije, trikratnik tega števila pa je ostal zunaj pred vrati.
Žižek še poudarja, da živimo v obdobju, ki je verjetno najbolj ideološki do zdaj. V tem se je navezal na marksistično predpostavko o tem, da je opij za ljudstvo religija. S tem se nekako še vedno strinja, saj različni fundamentalistični nastavki religije še vedno predstavljajo opij za ljudstvo. Ampak trenutno je opij za ljudstvo nekaj drugega. "Opija za ljudstvo sta opij in ljudstvo." V prvem primeru poudarja čedalje večjo odvisnost človeštva od različnih kemijskih substanc, prehranskih dodatkov, zdravil in drog. V drugem primeru pa so to ljudje. Na čemer sloni tudi današnji populizem. Poudarja, da nasprotuje levemu populizmu, ki ga nekateri danes promovirajo.
Čeprav smo tik pred njimi, se evropskih volitev Slavoj Žižek in Srećko Horvat, ki je med drugim aktivni član stranke Diem25, ki na čelu z nekdanjim grškim finančnim ministrom Janisom Varufakisem gre na evropske volitve v Nemčiji, nista posebej dotikala. Žižek se je vmes večkrat opredelil kot komunist in marksist, kar sicer ni nič novega, a ga je vseeno doletelo vprašanje, zakaj pri marksizmu še vedno vztraja ter kako si ga razlaga.
"Še vedno mislim, da je najboljša analiza dinamike globalnega kapitalizma Marksova, ne mislim tega samo v abstraktnem smislu. Zame Marksov Kapital ‒ kritika politične ekonomije, ni taka kot za Adorna. Prvič, sprejemam ta ekonomski model, drugič, kot marksist vseeno mislim, da kapitalizem ni samo eden izmed produkcijskih načinov, ampak je neki edinstven način. Lahko bi rekli, da je norost vseh sistemov, ki se v kapitalizem producira samo skozi lastno krizo. Ne glede na to, da marksisti že od Marksa naprej pravijo, da je kapitalizem v krizi, mislim, da se danes vseeno riše neka apokaliptična kriza. Veliko vprašanje zame je to, ali zagovarjamo teorije Fukuyame, ali ne? 90 odstotkov ljudi, ki jih poznam, so njegovi privrženci, skoraj vsi levičarji. Mislijo, da je liberalna demokracija realno čisto v redu, potrebujemo samo malo več človekovih pravic. Ampak, ali obstajajo danes antagonizmi, ki jih ne moremo rešiti v okviru obstoječega sistema. Zato se vedno znova vračam k temam, kot sta ekologija in digitalna tehnologija. Danes se spoprijemamo z antagonizmi, za katere mislim, da jih ne moremo rešiti v okviru globalnega kapitalizma. Pa tudi ne z nobenim vračanjem k tradiciji, saj je to rešitev fašizma. Tukaj, na žalost, so Kitajci že zelo blizu."
Greta Thunberg kot Antigona
Opus Slavoja Žižka zajema najrazličnejša tako znanstvena kot poljudna dela, od knjig do filmov. Jeseni pa na oder gledališča, v katerem je govoril, prihaja njegovo dramsko besedilo Antigona. Junakinji grške dramske umetnosti se je Žižek temeljito posvetil. Nepovezano sicer s tem je poudaril, da lahko Antigono vidimo tudi v Greti Thunberg: "To, kar dela mlado švedsko aktivistko Greto Thunberg toksično moško, je točno njen avtizem. To jo dela tudi tako čudovito. Kaj njen avtizem pomeni? Brez debate, brez prerekanja. Greta točno ve, da nam znanost sporoča čisto dovolj, kaj se dogaja z našim okoljem. Ve pa tudi, da v našem političnem prostoru poskušamo priznati, v kakšni godlji smo se znašli, ampak obenem pa še vedno preučujemo različne možnosti za rešitev. In Greta je tukaj čista Antigona, v smislu: brez bedarij, prosim, jaz zelo resno jemljem, kaj nam znanost govori. Zato mislim, da ta tip toksične moškosti, najbolje vgrajen v pogumne ženske, je značajski tip, ki ga potrebujemo danes. Potrebujemo brutalne ženske, ki se ne pustijo manipulirati."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje