Enote vojske bosanskih Srbov so v dneh med 6. in 11. julijem zavzele enklavo Srebrenco, ki bi jo morale ščititi enote Združenih narodov. Nizozemski bataljon "modrih čelad" so razorožili, nato so srbski vojaki sistematično pobili več kot osem tisoč muslimanskih fantov in mož. Še najmanj tisoč žrtev genocida ostaja neidentificiranih. Osrednja spominska slovesnost bo v spominskem parku Potočari pri Srebrenici.

V letih po genocidu v Srebrenici smo se naposlušali zgodb o neučinkovitosti mednarodne skupnosti, o relativizaciji krivde in o takšni in drugačni pomoči Bosni in Hercegovini. Zguljena fraza "nikoli več" pa se medtem, bolj kot v opozorilo spreminja v posmeh.

Takratni poveljnik "modrih čelad" v BiH-u, francoski general Janvier, je pred padcem Srebrenice kričal, da se je treba znebiti muslimanskih enklav. Molčal pa je, ko so nizozemski vojaki iz Srebrenice prosili za pomoč Natovih letal. Srbski vojaki so vedeli, da so njihovi tanki varni pred sovražnimi letali, sicer ne bi tako pogumno mendrali ubežnikov iz Srebrenice.

Potem je haaško sodišče za rešetke spravilo prismuknjenega psihiatra ‒ voditelja bosanskih Srbov ‒ in nekaj tamkajšnjih generalov, glavni arhitekt vojne, srbski voditelj Milošević, pa je v zaporu umrl nekaznovan. Gotovo nihče od takrat vodilnih svetovnih politikov ni bil tako omejen, da ne bi vedel, da je prav Beograd ustvaril in izdatno podpiral povampirjeno vodstvo bosanskih Srbov. Ampak Miloševič je bil takrat že "dejavnik miru" in je kmalu po genocidu v Srebrenici podpisal Daytonski sporazum. Bosanski Srbi so dobili svojo republiko in etnično čisto vzhodno Bosno, kjer je pred vojno živelo več kot 80 odstotkov muslimanov. In zato si tudi Hrvaška v Hercegovini reže svoj del razcefrane države.

Edino, kar danes uspeva v BiH-u, so nacionalizmi in ekstremizmi. Glavni srbski politik v državi Milorad Dodik zanika genocid v Srebrenici in pravi, da se je ubijalo tudi v imenu BiH-a, ne le v imenu Republike Srbske.

Razčlovečenje žrtev iz Srebrenice se nadaljuje tudi 24 let po genocidu.