Protest v prestolnici, ki je po besedah predstavnikov gibanja Mladi za podnebno pravičnost nastal razmeroma spontano in v kratkem času, je pritegnil večinoma študente in nekaj dijakov. Protesta pa so se udeležili tudi nekateri poslanci državnega zbora. Shod pred stavbo TR3, v kateri ima med drugim sedež tudi brazilsko veleposlaništvo, poleg britanskega in švicarskega, so protestniki pospremili s transparenti, ki so opozarjali na nujnost sprememb v odnosu do okolja.

Zbrane je najprej nagovoril okoljevarstvenik Jernej Stritih, ki je poudaril pomen gozdov, ki so za zdaj na svetovni ravni še sposobni absorbirati več kot 90 odstotkov izpustov, zato so požari v Amazoniji in Sibiriji še toliko strašljivejši, saj omejujejo naravno odpornost planeta. Po njegovem mnenju je Slovenija z učinkovito in dolgoročno gozdarsko politiko lahko zgled drugim državam in je kot taka upravičena povedati tudi kaj "na glas" mednarodni skupnosti.

"Ni planeta B"
Sledil je nagovor Andreja Kurnika, ki je opozoril na to, da se kolonialna preteklost odraža tudi na neobstoječih okoljskih politikah. Razvoj, ki temelji samo na izčrpavanju naravnih virov, pa ne prinese ničesar nazaj skupnosti, temveč pomeni zgolj kopičenje bogastva oligarhov za luksuz. Zato je potrebna menjava izkoriščevalskega razvojnega modela, ki se je zakoreninil kot "normalen" razvoj.

Protestniki so potem svojo pozornost usmerili na eno izmed številnih oken stavbe TR3 in vzklikali "To ni ogenj, to je kapital", "Gozd gori, oblast molči" in "Ni planeta B". Na vprašanje, ali vzklikanje proti najverjetneje praznim prostorom lahko prinese kak učinek, študent, ki se je protesta udeležil, odgovarja: "Bistveno je, da s takim protestom opozorimo na neko temo. Že to, da zdaj vsi govorijo o požarih v Amazoniji, je gotovo korak naprej od točke, ko so bili prvotno pretežno odpravljeni s kratkimi zapisi."

Z majhnimi koraki k večjim spremembam
Vsi udeleženci protesta so predvsem izpostavljali, da so podnebne spremembe težava, ki zahteva drugačen način razmišljanja. "Tu sem zato, ker je potrebna sprememba v odnosu do narave," je poudarila študentka. A po drugi strani je drugi študent, ki se je protesta udeležil, opozoril tudi na to, da boj proti globalnim spremembam ne sme pomeniti preusmeritve od lokalnih okoljskih težav. Sicer je protestom naklonjen, a meni, da protesti z manjšo udeležbo potrebujejo nadgradnjo, saj drugače tvegajo, da postane celoten cilj neka oblika "eksotike".

Njegov vrstnik, sicer aktivist Gibanja Mladi za podnebno pravičnost, pa se s tem razmišljanjem ni strinjal, saj meni, da je bistveno v ospredju predstaviti širši kontekst okoljskih težav, "da se vse ne ustavi pri tem, da nekdo zamenja material za nakupovalno vrečko ali slamico". Prepričan je, da se to da doseči s tovrstnimi majhnimi koraki.

Lekcija starejših: Česa ne smemo početi
Najglasnejša protestnica, ki je ob koncu protesta tudi pozivala ljudi k vzklikanju gesel, pa je poudarila, da se je večina gibanj začela s skromnimi koraki. "Če ne bi bilo takih dogodkov, ženske ne bi mogle voliti, LGBTQ-skupnost pa bi bila še vedno stigmatizirana ali celo kriminalizirana." Čeprav gre v primeru požarov v Amazoniji za oddaljeno težavo, pa meni, da na tak način lahko tudi "privilegirani damo glas tistim, ki ga nimajo".

Podnebne proteste bodo v Gibanju mladih za podnebno pravičnost nadaljevali tudi v septembru, ko se napovedujejo novi protesti v različnih državah. Na vprašanje, ali gre za temo, ki je bližje mlajšim, pa protestnica odgovarja, da tema zadeva ljudi vseh starosti, "tako da je vsak dobrodošel". Prav tako je prepričana, da so prav starejše generacije vezni člen z odločevalci, ki mladih ne dajejo v ospredje. Po drugi strani pa na pomislek o okoljski brezbrižnosti in družbeni neaktivnosti starejših generacij poudarja, da "če ne drugega, se lahko od njih naučimo to, kako k tem težavam ne smemo več pristopati".