Na neupravičeno spregledanost Svetlane Makarovič v letu okroglega jubileja je opozorila Milena Mileva Blažić s Pedagoške fakultete, velika poznavalka slovenske mladinske književnosti.

V iztekajočem se letu, v katerem je Svetlana Makarovič praznovala svojo osemdesetletnico, v resnici ni bilo nobene večje slovesnosti v njeno čast – obkladanje z očitki, ki je pospremilo nedavni izid biografije Luciferka, je javnosti kvečjemu pustilo grenak okus v ustih. "De facto sramotno je, da se ob njeni osemdesetletnici ZRC SAZU ni odzval in je sprejel med vpisne članice ustanove. Primerna bi bila tudi mednarodna konferenca o njenem delu, saj je brez dvoma relevantna avtorica za svetovni prostor," je bila na nedavni tiskovni konferenci založbe Sanje kritična dr. Blažić. A vendarle ima jubilejno leto svetal literarni izkupiček: pri omenjeni založbi je izšla antologija Pesmi muce potovke, "pesniško-humanistični testament" Svetlane Makarovič.

Umetniška dela v duhu ljudskega izročila
Gre za zbirko pesmi, v katero so vključene tudi tiste, ki so do zdaj živele le v radijskih igrah, lutkovnih predstavah ali kot spremljevalni element njenih pravljic, samostojno pa so objavljene prvič. Dela iz Pesmi muce potovke so v glavnem povezana z glasbo (bila so na primer songi v predstavah), vendar "vsa po vrsti učinkujejo tudi brez nje", je prepričan urednik Žiga Kosec, ki je pesmi zbral in uredil.

Naloga je bila ogromen zalogaj tudi zato, ker številna besedila Svetlane Makarovič, tako kot ljudsko pesništvo, obstajajo v več različicah – urednik pa se mora odločiti, katero bo vključil v knjigo, in pri tem se zanaša le na lasten občutek, kot je priznal v pogovoru za MMC. O sodelovanju s Svetlano Makarovič, ki se zaradi bolezni predstavitve knjige ni udeležila, govori izključno v presežnikih. "Projekt je bil zame osebno prijetna izkušnja in velika čast. Od nekdaj me je zanimalo in me še vedno zanima samo njeno ustvarjanje."

"Slovenska Astrid Lindgren"
"Pred nami je zagotovo najboljša izvirna slovenska knjiga," je prepričana literarna zgodovinarka Blažić, ki je mladinskemu polu opusa Svetlane Makarovič v preteklosti posvetila že več teoretskih analiz. Postavlja jo ob bok svetovnim velikanom mladinske književnosti, kot so Astrid Lindgren, Tove Jansson, Michael Ende, Christine Nöstlinger in Gianni Rodari. "Pesmi muce Potovke imajo status antologije, a če bi premogle še znanstveno infrastrukturo, bi bilo delo enakovredno izdajam Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, ki že 70 let izhajajo s podporo SAZU-ja in države."

Književnost, ki vzgaja upornike
"Mladinske pesmi Svetlane Makarovič lahko beremo skozi prizmo t. i. teorije karnevala filozofa Mihaila Bahtina ali pa nanje apliciramo misel Sandre Beckett, ki govori o dvojnem naslovniku, torej o t. i. crossover književnosti. V maniri največjih svetovnih avtorjev obvladuje t. i. crosswriting – hkrati naslavlja otroke in odrasle. Tako se rojeva subverzivna mladinska književnost, s kakršno se ustvarjajo uporniki." Kot zgodnejši primer takega pisanja Blažić navaja Butalce Frana Milčinskega.

Tradicionalna književnost po njenih besedah otroka vzgaja "s poslušnostjo in poslušljivostjo", v subverzivni književnosti pa ima otrok kot nosilec napredka tudi pravico do svojih napak. Sapramiška nas tako na primer uči, da negativne izkušnje – le kdo se ne bi spomnil njenih izgubljenih lešnikov? – vodijo do pozitivnih spoznanj.

Ilustracij raznolikega opusa, ki je zbran v antologiji, Kosec ni zaupal enemu samemu ilustratorju, ampak kar 32 likovnikom, med katere je razdelil 32 tematskih sklopov pesmi; ti sklopi so pogosto skupek pesmi o določenem liku, pa naj bo to Sneguljčica, Kuharica Uharica ali Kokoška Emilija.

Kosec v pogovoru za MMC sicer prizna, da so bile vzrok za to uredniško odločitev popolnoma pragmatične okoliščine: "Časa je bilo vse manj in manj, sam pa razumem, da so najboljši ilustratorji vedno zasedeni. Odločitev za 32 ilustratorjev je bila torej posledica časovne stiske, a zdi se mi super, da je do tega prišlo. Vedel sem, da moram dela razdeliti na posamezne sklope, ko se je izkazalo, da je teh vsebinskih sklopov 32, sem založbi predlagal pristop s prav toliko ilustratorji, kar je tudi poklon, kakršnega si izjemna pesnica mednarodnega formata zasluži."

Izbral je ilustratorje, katerih delo je poznal iz slikanic in knjig ter z bienala slovenske ilustracije, ni pa jim "dovolil", da bi si sami izbirali, katerega sklopa se bodo lotili. Pri razporejanju je zaupal svojemu občutku za to, katera tema bi najbolj ustrezala posameznikovemu likovnemu slogu.

Prva svečenica "mačjega kulta"
Vse te raznorodne izraze pa vendarle združuje rdeča nit: vsak ilustrator je moral upodobiti vsaj en mačji motiv. To, da ima Svetlana Makarovič v svojem srcu prav posebno mesto prihranjeno za mačji red, konec koncev ni nobena skrivnost. Pesnik Boris A. Novak jo v svoji spremni besedi postavi na čelo "kulta Mačk", ki so mu v literarni zgodovini zvestobo med drugim prisegli Charles Baudelaire, T. S. Eliot in Kajetan Kovič. "Specifika Svetlanine pesniške mačkologije je diskretno sporočilo, ki ob proslavljanju mačjih kraljevskih veličanstev nevsiljivo upesnjuje tudi senčne strani življenja, med drugim boj za preživetje. (…) Svetlana zelo pogosto uporablja ta prefinjeni postopek: njene pesmi, pravljice ter lutkovne in radijske igre so očarljivo igrive, vendar vsebujejo tudi 'dvojno dno', saj otrokom omogočajo, da na neprisiljen način, skozi igro, znotraj svojega doživljajskega obzorja razumejo, kaj je dobro in kaj je zlo."

Težko je, denimo, zgrešiti ugovor proti darvinistični prevladi grobe sile, ki ga je Makarovič vpletla v serijo pesmi o drobni vili Malini. Deklici je dragoceni rdeči sadež ukradel "važič jež":
"Kdor je močnejši, večji in grob,
mu ni težko nabrati zalog,
kdor pa je majhen, sam in ubog,
bo zmeraj znova ostal praznih rok.
Vzel je malino, snedel jo bo,
o, da bi vsaj zadavil se z njo!"

Podobe mačk, pa tudi ježev, kokoši, sov, volkov, zmajev in seveda kosovirjev – poezijo Svetlane Makarovič poseljuje veliko več živalskih kot pa človeških protagonistov – so ustvarjale tako uveljavljene ilustratorske avtoritete (Jelka Godec Schmidt, Marjan Manček) kot tudi pripadniki mlajših generacij (Liana Saje Wang, Maša P. Žmitek). Poleg omenjenih so ilustracije prispevali še Marta Bartolj, Suzi Bricelj, Mojca Cerjak, Bojana Dimitrovski, Tina Dobrajc, Jure Engelsberger, Mojca Fo, Adriano Janežič, Bojan Jurc, Maja Kastelic, Anka Kočevar, Tanja Komadina, Ana Košir, Maša Kozjek, David Krančan, Polona Lovšin, Matija Medved, Teja Milavec, Maja Poljanc, Marija Prelog, Andreja Peklar, Ana Razpotnik Donati, Roman Ražman, Damijan Stepančič, Igor Šinkovec, Peter Škerl, Gorazd Vahen in Ana Zavadlav.

Posebnost knjige je tudi v tem, da lahko pri nakupu izbirate med dvema naslovnicama. Na prvi, ki morda nagovarja mlajše bralce, je ilustracija Suzi Bricelj, "siva mačka potovka", ki v svojem cekarju nosi uganke in pesmice za vse, ki so "prijazni z mucami". Naslovnica za odrasle prinaša prizor mesta, ki je s hinavščino in nevoščljivostjo iz svoje srede pregnalo škratovskega peka; ilustrirala jo je Tina Dobrajc.

Motivno in tematsko je pisanje Svetlane Makarovič izredno raznoliko, njegova stalnica pa je prototip ranljive osebe. Ob tem izkazuje tudi inovativnost pri izumljanju novih likov, kakršni so, denimo, puhasti kosovirji ali pa Sapramiška. Njihove prigode skoraj brez izjeme opozarjajo na vrednote medsebojnega spoštovanja, empatije, strpnosti, prijateljstva – in ljubezni do živali: še Dedek Mraz se izkaže za junaka, ki ga ne zanimajo dobre ocene in ubogljivost otrok, črto pa potegne pri mulcih, ki niso prijazni do živali.

Opus, v katerem sobivajo mračne balade in igrive pesmice
Novak kot poznavalec pesniških oblik in zvrsti je pozoren tudi na raznolikost opusa pesnice, ki je ustvarila temačne svetove baladne lirike in šansone, po drugi strani pa zakladnico pravljic, radijskih iger, lutkovnih predstav in pesmi za otroke. Kako je torej mogoče, se sprašuje, da "avtorica najbolj črnih balad, kdaj koli napisanih v naši književnosti, obenem piše tako tople, svetle in igrive pesmi, pravljice in igre za otroke?"

Skupni imenovalec najde v "izražanju bolečine ranljivega posameznika (otroka ali živali) zaradi nasilja institucionalne družbe". "Ker ve, kaj je zlo, ker ga je boleče izkusila in se zoper njega tolikokrat borila, nam ta velikodušna avtorica podarja poezijo igrivosti, smeha, topline in bližine, podarja nam dobroto v obliki dobrih, odličnih, smešnih, upravičeno jeznih, globoko ranljivih verzov."