Sorodna novica Pahor: "Dan upora praznujemo drugače, a nič manj ponosno"

"Nihče nam ne bo nič podaril, družbo, boljšo ali slabšo, pa tudi svoj položaj v Evropi si bomo morali izboriti sami. Je pa gotovo, da so klasične stranke v izraziti krizi, socialna demokracija se je razvodenela, ker je šla preveč v kompromise. Tudi krščanska demokracija na drugi strani, recimo zmerna desnica, se radikalno zmanjšuje in jo zamenjujejo mnogo hujše stranke. Zadrega velikih strank na evropski ravni je v tem, da se bojijo, da jih bodo preplavile populistične stranke, ki EU sistematično uničujejo," je ob dnevu upora proti okupatorju za MMC razmišljal profesor zgodovine Božo Repe.

Med 2. svetovno vojno so slovensko deželo razkosali štirje okupatorji: od Nemcev, Italjanov, Madžarov do Nezavisne države Hrvatske (NDH), ki so imeli skupen cilj izbrisati Slovence. Ko smo pri dilemi, ali naj slovenski kmet umre na svoji zemlji, ker se je uprl, ali pa v nemških koncentracijskih taboriščih, je jasno, kaj je bolje, je razmišljal partizan, pravnik, publicist in zgodovinar Lojze Ude. Čakanja in vdanosti v usodo je bilo konec, saj so številni domoljubi prijeli za puške in se odločili za aktiven upor proti okupatorjem.

Vabljeni k branju intervjuja.

Začniva z današnjim praznikom, dan po sestanku v Vidmarjevi vili 26. 4. 1941, ko se je po Mariboru sprehajal Adolf Hitler. Kakšno je aktualno sporočilo dneva boja proti okupatorju?
Temeljno sporočilo je gotovo, da upor ostaja osnovna človeška vrednota tako na osebni kot na socialni in državljanski ravni. Tudi na nacionalni in državni, saj če pogledamo razmere po svetu, vidimo porušen svetovni red, kjer si bodo morale države vsaka zase izbojevati nove pozicije. To velja tudi za EU, saj po tej krizi zagotovo ne bo več enaka, zato nas bo neko načelno uporno stališče državljanov pripeljalo v enega koncentričnih krogov, ki se oblikujejo. Za zdaj kaže, da nas potiskajo na obrobje, na vzhod, kamor gre politika predsednika države in vlade. Mislim, da bi morali slediti jedrnemu delu držav, ki bodo ohranile demokracijo. Tukaj je pomembna državljanska pokončnost, zahtevati je treba, da gre Slovenija po poti najbolj demokratičnih in razvitih držav. Sporočilo je povezano tudi z naslednjim praznikom, to je 1. majem, in sicer kakšen svet bo iz krize izšel na ekonomskem področju. Vprašanje ekonomskega sistema se bo gotovo postavilo. Po eni strani pomen družbenega sektorja raste, to zdaj priznavajo celo neoliberalni ekonomisti, po drugi strani pa se pojavljajo tudi težnje, da bi se vrnili na stari prekarni tir, da bi intelektualci po romunskih cenah delali na poljih, kar malce spominja na kitajsko kulturno revolucijo. Nastal bo trikotnik med državo, kapitalom, ki ga bo rešila, in delavci, ki nimajo zaščite. Uporna, socialnouporna drža bo izrazito pomembna. V razmerah, v kakršnih smo, je to sporočilo bolj aktualno, kot je bilo kdaj koli v zadnjih 30 letih slovenske države.

Ko govorite o obrobju in vzhodu EU-ja, mislite na višjegrajce …
Seveda. Sedaj to postaja neformalna zunanja politika Slovenije, in mislim, da je to slabo. Zlasti je slabo, da za tem stoji predsednik države, ki je še pred časom prisegal na nemško-francoski vlak. Ta sprega, ki zdaj nastaja na državnem vrhu, za Slovenijo v tem smislu ni dobra. Če berete francoske, nemške in britanske medije, vidite, da so nas sem uvrstili, in bomo kot nekakšen podaljšek Madžarske.

Stran od liberalne demokracije nemško-francoskega vlaka v objem nacionalizma ...
Točno to. S tem se obnavlja zgodba 20. in 30. let 20. stoletja v Evropi.

Protiimperialistično fronto, tudi poimenovano osvobodilna fronta slovenskega naroda – OF, je sestavila pisana množica, od krščanskih socialistov do komunistov. Kako pomemben je ta ustanovni sestanek za slovensko zgodovino?

Ta sestanek je postal pomemben šele za nazaj, bil je neke vrste priprava. Že okrog imena vidimo, da je pravzaprav nekaj zmede. Prvi uporabljen izraz, to je ugotovil kolega Godeša (zgodovinar Bojan Godeša, op. a.), je osvobodilna fronta, ampak pisano z malo začetnico. Izraz protiimperialistična fronta se je uveljavil nekako za nazaj, na podlagi poročil, ki jih je Boris Kidrič pisal v Moskvo. Dogajanje je moral uskladiti s politiko Kominterne, a ustanovni sestanek je jasno nakazal, da bo prišlo do upora. Josip Vidmar je v spominih lepo napisal: "je bilo tvegano, nedvomno, toda kako drugače rešiti čast naroda in njegovo bodočnost". Drugega izhoda res ni bilo, opiše tudi, kako je gledal aprilski dež skozi okno, kako ga je bilo strah, kaj se bo zgodilo, da najbrž ne bo preživel vojne. Podobno imamo tudi pri Edvardu Kocbeku, tudi on piše, da nihče ne bo mogel osvetliti, razumeti, tega vznesenega in silovitega radikalizma osvobodilnih let, da ne bo mogel razumeti pogonske sile borbenih Slovencev. Pravi tudi, to je bil spoj bojazni in srčnosti v vsakem od nas, ki smo tukaj sedeli. Po eni strani sta bili Nemčija in SZ zaveznici in temu so bili dolžni politiki Kominterne slediti, po drugi strani pa je bilo vsaj vodilnim na terenu zelo jasno, kam vse skupaj pelje.V delavskih okrajih sicer komunisti ravnajo različno, a na Jesenicah so se začeli zelo zgodaj skrivati, na Slamnikih se gorenjski komunisti sestanejo že 20. aprila, torej pred ustanovnim sestankom OF. Sploh tisti, ki so bili španski borci, so točno vedeli kaj bo sledilo. Zbirati so začeli orožje, potegnejo ga iz struge reke Save in Blejskega jezera. Španska borca Jože Gregorčič in Franc Potočnik sta jasno povedala, da vojna bo in da bo trajala dolgo, tako da ni treba imeti nobenih iluzij.

Druga faza nastopi po napadu na Sovjetsko zvezo, takrat komunistična partija ni imela več iluzij, da bo izvedla svetovno revolucijo, zato so razredne cilje postavili v ozadje nacionalnih. Čez poletje nato nastane tista prava Osvobodilna fronta – OF. Četrta točka programa se mi zdi najzanimivejša in najbolj aktualna, saj govori o tem, da bo OF preoblikovala slovenski narodni značaj. Z aktivacijo slovenskih množic mora nastati lik aktivnega slovenstva, mislim, da je prav to tudi glavno sporočilo za danes.

Omenili ste španske borce. Ali so bili prav oni ključni za vzpostavitev aktivnega upora okupatorjem na Slovenskem?
Da, predstavljali so jedro. Razen sem in tja kakšnega oficirja starojugoslovanske vojske, Jaka Avšič je takšen, saj se je odločil za partizane, in ne za četnike, so španski borci postali vodilni partizanski komandanti. Imeli so bogate izkušnje z vojskovanjem v Španiji. Partizanska vojska je nastala na novo, iz nič tako rekoč. Bila je ljudska vojska, na začetku so borci sami izbirali poveljnike. Klasična vojaška hierarhija je prišla šele pozneje. Prvi, ki je napisal pravila za partizansko vojsko, torej pravila obnašanja, bojevanja, razne priročnike itd., je bil španski borec Aleš Bebler.

Sorodna novica Predsednik ZZB NOB: Ne smemo pozabiti, da sta OF in partizanski boj temelj slovenske samostojnosti

Slovenska OF je bila na področju nekdanje Jugoslavije unikatna, a jugoslovanskim komunistom ni bila všeč, zakaj ne?
Zasnova OF je bila koalicijska, povsem drugače kot na jugu, kjer je bil glavni centralni komite in z njim povezano vojaško vodstvo, to je bilo pravzaprav eno in isto. Organizacij, kot v Sloveniji, razen nekaj malega na Hrvaškem, ni bilo. OF je bila trn v peti, ker so hoteli, da vso stvar vodi Komunistična partija. Po uravnilovki so že leta 1942 hoteli doseči izenačitev, ko so poslali Arso Jovanovića, starega jugoslovanskega oficirja, ki pa ga je OF zavrnila, čeprav ga je poslal Tito (Josip Broz - Tito). Potem so poslali Iva 'Lola' Ribarja in tudi njemu ni uspelo, a pritisk je bil. Veliko pišemo o Dolomitski izjavi, a pri tem zanemarjamo en ključni vidik, da za slovenske komuniste ni bila potrebna, vodilno vlogo so že tako ali tako imeli v praksi. Ni šlo za to, da bi jo potrebovali še na papirju. Šlo je za to, da so z Dolomitsko izjavo jugoslovanskemu vrhu pokazali, da imajo vodilno vlogo. Hoteli so obdržati OF in hkrati dobre odnose z jugoslovanskim odporniškim gibanjem, saj so bili njegov sestavni del. Gre za precej kompliciran položaj, za katerega je potrebno široko razumevanje, v okviru ozkih ideoloških obrazcev se ga ne da pojasniti. Treba je vedeti, da so komunisti OF-u dali na voljo vse, kar so imeli kot ilegalna organizacija, tiskarne, kurirske mreže in vse drugo. Skoraj vsi španski borci so bili komunisti, v bojih pa so se izpostavili, torej, ni šlo za to, da je nekdo kar rekel, da bo imel vodilno vlogo. Za tem so stale velike žrtve. Jasno pa je, da je Komunistična partija, kot vsaka druga politična stranka, imela svoje cilje, in sicer socialno spremembo družbe in revolucijo, a tu moram reči, da so tudi krščanski socialisti imeli zelo podobne cilje. Med komunisti in krščanskimi socialisti ni bilo kakšnih velikih razlik. Oboji so bili za nacionalizacijo premoženja in proti strankarski politiki. Do razlike pride, ker so komunisti hoteli izvesti revolucijo po vzoru Sovjetske zveze s socialnim inženiringom in kolektivno prisilo, krščanski socialisti pa so hoteli iti po bolj individualistični poti tradicije zahodnih družb, da bi prišli do nekakšne nestrankarske Slovenije, če tako rečem.

Brezstrankarske Slovenije?
Za vse skupine v OF-u je bila problem strankarska demokracija, osnovna averzija je izhajala iz predvojne strankarske politike. Vladalo je vsesplošno prepričanje, da so politične stranke krive za položaj, v katerem so se znašli Slovenci. Šesta točka programa pravi, da bo po narodni osvoboditvi oblast na Slovenskem prevzela OF kot celota, vse druge predvojne politične stranke in skupine pa bodo iz političnega življenja izključene.

Velikansko razočaranje nad strankarsko demokracijo lahko opazujemo tudi danes, iz volitev v volitve se na voliščih prikaže manj ljudi. Očitke, da so vsi isti in nimajo rešitve, pa se pogosto sliši, kajne?
Tako je, to se zelo ponavlja, ker smo po letu 1990 prevzeli najbolj rudamentarno obliko parlamentarizma, v katerem so stranke vse. Stranke si ugrabijo državo, si jo razdelijo, kar lahko v živo opazujemo tudi danes. Politične stranke same sebe kujejo v nebo, na drugi strani pa napadajo civilno družbo in jo imajo za parazite.

V ZDA se menjavajo republikanci in demokrati ...
Da, ZDA so klasičen primer. Spremeni se zgolj retorika in pogled na nekatere liberalne vrednote, pri katerih se ločujejo med sabo. Kot se mi pri vprašanju partizanov in domobrancev.

Nekateri pravijo, da je današnji praznik zgolj ostalina preteklega sistema, upor pa da je povzročal zgolj nepotrebne dodatne žrtve. Drugi pa so prepričani, da brez upora Slovenije sploh ne bi bilo, ali pa vsaj ne v današnji obliki. Od kod tako diametralno nasprotne teze?
Problem izhaja iz tega, da je 2. sv. vojna v širšem kontekstu del kulturnega boja, ki v Sloveniji poteka od konca 19. st. do danes. Druga svetovna vojna in njen konec s povojnimi obračuni sta najbolj radikalni del tega razkola, ki ga po letu 1990 doživljamo tudi danes. Te razprave imajo vedno ideološko konotacijo. V Sloveniji je položaj po posameznih pokrajinah zelo različen, imamo štiri okupacijske sisteme (Nemčija, Italija, Madžarska in NDH, op. a.), ki se razlikujejo, a njihov končni cilj je bil identičen – Slovence izbrisati. Za prvo tezo se gotovo skriva opravičevanje kolaboracije, ne samo med vojno, meščanske stranke – SLS so Jugoslavijo izdale že prej, še preden je bila napadena. Z Nemci so se hoteli dogovoriti za protektorat, o čemer slednji niso hoteli niti slišati. Tudi če pustimo vse ob strani, kar si očitamo danes in smo si v preteklosti, ta miselnost, da je treba čakati, da te bo nekdo osvobodil, pomeni, da bo tudi počel s tabo, kar bo hotel. To je prelom, ki ga prinese četrta točka programa OF, kot so takrat rekli s Cankarjevimi besedami, smo iz naroda hlapcev vstopili v krog suverenih narodov. Če pogledate zahodne mednarodne ocene Slovencev po 1. svetovni vojni, vidite, da ugotavljajo, da gre za majhen, nerazvit narod z nizko kulturo, ki samo nekaj stoka, ki zahteva nekaj zase, nič pa ne stori v tej smeri. Ob prvi priložnosti so izdali cesarja, zdaj pa spet nekaj hočejo ... itd. Če berete ocene zavezniških misij med 2. svetovno vojno, se to obrne na glavo. Slovenci se borijo, so del protifašističnega boja, rešujejo zavezniške pilote. Protifašistična koalicija je jasno povedala, da bo enakopravnost v mednarodnih odnosih dobil tisti, ki se bo boril. Seveda je vedno prisotno vprašanje sorazmernosti, koliko žrtvovati, s tem se je na začetku leta 1942 veliko pečal Lojze Ude (1896–1982, pravnik, publicist in zgodovinar, op. a.), ki je bil zelo kritičen do OF-a, a je vseeno šel v partizane. Dejal je, da ne smemo imeti nepotrebnih žrtev, a ko smo pri dilemi, ali naj slovenski kmet umre na svoji zemlji, ker se je uprl, ali pa v nemških taboriščih, je jasno, kaj je bolje.

Vzpon fašizma v Evropi, najprej v Italiji, je predzgodba 2. svetovne vojne, brez katere tudi sestanka pri Vidmarju ne bi bilo. Vrniva se v Trst po 1. svetovni vojni. V kakšno mesto stopimo, kdaj se je začelo kuhati sovraštvo?
V začetku je šlo za boj, kdo bo v mestu prevladal. Vedno je bil večinsko italijanski, Slovenci pa so bili takoj za njimi druga največja skupina v mestu, saj je bil še konec 19. stoletja glavno slovensko kulturno in intelektualno središče. V tistem času največje slovensko mesto, lahko bi rekli prislovnični slovenski New York. Problem dobro opiše Jože Pirjevec v knjigi Trst je naš. Okolica mesta je bila slovenska, Slovence pa so videli kot manj vreden narod, v mestu so bili na nižjih položajih, kot delavci ... itd. S koncem stoletja se to začne spreminjati in Slovenci v Trstu začnejo dobivati svojo gospodarsko in kulturno elito, sicer še daleč od tega da bi lahko konkurirali Italijanom. Italjani, ki tudi niso vladali v Trstu, saj je bil avstrijski, so to čutili kot veliko konkurenco. V slovenskih kmetih, ki so prišli z okoliških hribov v mesto in se začeli vedno bolj uveljavljati v javnem življenju, so videli nevarnost. Uničili bodo kulturo v mestu! Ko se začnejo rojevati fašistične ideje, ki so bile sprva predvsem nacionalistične, je jasno, da bodo prva tarča Slovenci. Narodni dom v Trstu je bil simbol slovenskega uspeha v mestu, zato so ga fašisti požgali in s tem simbolno sporočili, da so oni tu gospodar.

Požig 13. julija 1920 velja za začetek fašizma v Evropi ...
Nedvomno, a treba je vedeti, da so tudi drugod po Evropi že delovala podobna gibanja. Na primer v Nemčiji so izhajala iz nemških militarističnih krogov, ki so bili razočarani zaradi poraza v vojni in so ves čas ogrožali weimarsko republiko. Vsa ta gibanja so že imela močne primesi fašistične oz. rasistične ideologije. Lahko bi najprej počilo tudi v kakšni drugi državi.

Dve leti po požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu se Mussolini sprehodi do Rima, zakaj se je tako zlahka zavihtel na oblast?
Ta pohod je bolj simbolna zadeva, iz katere so italijanski fašisti naredili mit. V resnici, in to je nauk za danes, je Benito Mussolini (1883–1945) prišel na oblast s pomočjo koalicije, podprli so ga liberalci, ki so računali na takšne in drugačne položaje in privilegije. Tudi Adolf Hitler (1889–1945) je podobno po demokratični poti prišel na oblast, ne nacisti, ne italijanski fašisti niso bili dovolj močni, da bi sami prišli na oblast. Niso imeli 50 odstotkov, potrebovali so pomoč drugih strank. Fašizem se lahko omeji, lahko pa mu pomagate na oblast, to je sporočilo tistih časov. V razmerah, kakršne so bile po veliki vojni v že sicer dvotretjinsko revni Italiji, razvit je bil zgolj sever, je pomoč Mussolinija malemu človeku padla na plodna tla. Tukaj je bila še demagoška propaganda, ki se je dotaknila ljudi. Enostavna gesla in slike mišičastega Mussolinija med kmeti, ki opravlja takšna in drugačna kmečka opravila. Ljudje so jim začeli verjeti, po prihodu na oblast pa so začeli eliminirati nasprotnike, jih zapirati, se polastili medijev in začeli počasi ukinjati demokracijo. Rezanje salame na koščke, podobno metodo so imeli tudi na Vzhodu Evrope po 2. svetovni vojni. Potem pa so tu še rasne teorije, tako v Italiji kot v Nemčiji, čeprav so v Nemčiji mnogo bolj izrazite.

Od kod ta obsedenost z rasno, etnično, jezikovno in še kakšno čistostjo?
To je nekaj, kar je ljudem izrazito všeč. To lahko čutimo tudi dandanes. Če ljudem rečete, vi ste nekaj več po rodu, vi ste več vredni, zato ker ste Italijani, Nemci ali pa Slovenci, vsi drugi, ki so tukaj, pa so manj vredni od vas. Če pri ljudeh spodbujaš takšna čustva, se to lahko zelo hitro prime. Fašizem je ideologija, ki se lahko razvije pri nacionalno homogenih skupnostih, v času med obema vojnama imamo ogromno avtokratskih in poldiktatorskih in dikatatorskih režimov. Češkoslovaška, dokler je niso razkosali, je bila edina demokracija v srednji ali pa vzhodni Evropi. Jugoslavija na primer, ki je večnacionalna, ima tudi poskuse uvedbe fašizma, a neuspešno. Geslo en narod, en vodja, ena država tu ne deluje. Jugoslaviji je manjkal jugoslovanski narod, čeprav so ga skušali ustvariti.

Fašizem je najprej zavladal v Italiji. Kako je gledala nanj takratna liberalna demokracija, so se zavedali nevarnosti ali so obstajale celo simpatije?
Veliko simpatij je bilo med ljudmi iz različnih razlogov. Eden je v tem, da je bilo po veliki vojni in veliki gospodarski krizi 1929 jasno, da stranke liberalnega kapitalizma nimajo odgovora na ekonomske izzive. To se je pokazalo z izbruhom komunistične revolucije v Sovjetski zvezi, v Italiji pa s pojavom fašizma. V 30. letih se ta trend pospešeno nadaljuje. Obstajalo je močno prepričanje, da samo brezkompromisne ideologije in močni voditelji lahko rešujejo narod iz krize. Veliko simpatij je bilo tudi pri politikih in kapitalu v Veliki Britaniji in ZDA, tudi najbolj znani ljudje so bili izraziti oboževalci Hitlerja. Na primer Kennedy, oče poznejšega predsednika ZDA, pa tudi Churchill je marsikaj pohvalnega napisal o Mussoliniju. Eno so ideologije, volja do moči, volja do zmage, ta filozofija je Američanom všeč. Drugo pa so posli z Nemčijo, ki so bili zelo pomembni. Videli so, kar se vidi navzven. Kako Nemčija raste, kako se gradijo nova modernistična mesta in avtoceste. Šele ko Hitler začne osvajalske pohode, se navdušenje začne krhati. Po münhenskem sporazumu, po okupaciji Češkoslovaške, po anšlusu Avstrije itd. je bilo jasno, kam stvari gredo. Kalkulacija liberalnih politikov je bila, da se bosta dva ogromna totalitarna rivala v Evropi, komunizem in nacizem, spopadla, se izničila, in liberalni kapitalizem bo zmagovalec, ne da bi kar koli naredil. Ni se jim izšlo.

Sorodna novica RAI manipuliral s fotografijo slovenskih talcev

Za konec se premakniva še v današnji čas. Mlade generacije Italijanov danes učijo, da so bili ljudje vrženi v fojbe samo zato, ker so bili Italijani, na leta fašističnega terorja pred tem pa se pozablja. Politiki, kot je Matteo Salvini, medtem govorijo o italijanski Istri in Dalmaciji. Nevaren trend ali nedolžno nostalgično sanjarjenje?
Ne vem, če gre za nedolžne procese v družbi. Nekdanji predsednik Kučan (Milan Kučan, op. a.) je nekoč dejal: kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Mislim, da zadeva ni nedolžna. Gre za to, da se zgodovina zlorablja po samopostrežnem principu. Vedno lahko vzamete košček zgodovine, ki vam je všeč ali vam ni, in iz tega razvijete ideologijo, naredite konstrukt. Ob tem pozabite vse, kar se je dogajalo pred tem, pozabite na vzročno-posledične zveze, ki so ključne. To je v politiki zelo pogosto, delajo mostove čez določene zadeve, pozabljajo, kakšen je bil kontekst. V Italiji je bil to dolgo lokalni problem Trsta in okolice, kamor so se naselili optanti, ki so po vojni prišli iz Istre, ki je pripadla Jugoslaviji. Postali so vplivna sila in začeli odločilno vplivati na lokalno politiko v Trstu. Zdaj se je ta retorika preselila na državno raven, potem pa so to še institucionalizirali s praznikom, dnevom spomina. Jasno je, da morajo posledično tako državna televizija kot vsi mediji o tem poročati, državni politiki, vključno s predsednikom, pa se o tem izreči. Vsak politik se na proslavi izreka na način, da je ljudem čim bolj všečen, pa tudi v skladu s svojo ideologijo. Iz tega je zdaj nastal vseitalijanski pogled. Italijani imajo na drugi strani tudi protifašistični praznik osvoboditve, a se mu posveča bistveno manj pozornosti kot prazniku, ki je povezan s fojbami in ezuli. To je problem, ko neka retorika postane državna, dobi čisto drugačno konotacijo. Še tole bi omenil, začeli so uporabljati zanimive izraze, ki spominjajo na 1. svetovno vojno, ko so govorili o pohabljeni zmagi, ker niso dobili dovolj ozemlja. To seveda ni res, dobili so še več, kot so lahko pričakovali. Ta retorika se zdaj vrača z govorjenjem o pohabljenem vzhodu Italije, ker jim je bilo nekaj odvzeto. To so današnja naša in hrvaška ozemlja. Če to lahko preberete v govorih najvišjih predstavnikov države, potem veste, da zadeva ni več nedolžna. Potem se iščejo krivci, vedno jih iščejo zunaj sebe, in sosedje, ki naj bi te oškodovali, so zelo priročni.

Ob vsem tem lahko hitro pomislimo na tisto oguljeno frazo, da se zgodovina ponavlja ...
Mislim, da se zgodovina ne ponavlja. Teh zgodb je veliko, da se ponavlja kot tragedija, nato kot farsa itd. Ponavljajo se isti vzorci ravnanja v podobnih okoliščinah. S tem se soočamo. Današnja Evropa je gotovo v hudem konfliktu, in vprašanje je, kako bo po koncu pandemije, te krize. Običajno so pričakovanja, da bo šel razvoj v eno ali drugo smer, da bomo šli popolnoma nazaj po starem, kot da se ni nič zgodilo, ali pa bodo nastali čisto novi družbeni odnosi. V zgodovini ni tako, vedno sledi kompromis, ostane nekaj starega, s katerim se zmeša nekaj novega. Vprašanje je samo, ali bo prevladalo tisto novo z ostanki starega ali pa se bo vrnilo staro s primesmi novosti. Ta boj bo potekal v vsaki državi in vsaki družbi posebej, to je ključno. In spet sva pri izhodišču, s katerim sva začela, nihče nam ne bo nič podaril, družbo, boljšo ali slabšo, pa tudi svoj položaj v Evropi si bomo morali izboriti sami. Je pa gotovo, da so klasične stranke v izraziti krizi, socialna demokracija se je razvodenela, ker je šla preveč v kompromise. Tudi krščanska demokracija na drugi strani, recimo zmerna desnica, se radikalno zmanjšuje in jo zamenjujejo mnogo hujše stranke. Zadrega velikih strank na evropski ravni je v tem, da se bojijo, da jih bodo preplavile populistične stranke, ki EU sistematično uničujejo.

Mogoče še misel za konec?
Zaželel bi lepe praznike ljudem, naj se držijo! Naj ne pozabijo, da imajo pravice in da se je treba za te pravice boriti.