Lauren Greenfield, dokumentaristka ekscesa in psihologije groteskno bogatih (Queen of Versailles, Generation Wealth), je za svoj najnovejši portret korumpiranega bogastva izbrala kontroverzno nekdanjo prvo damo Filipinov, Imeldo Marcos. Ustvarjalka vladarjev vzbuja varljiv vtis, da dokumentaristki ni bilo treba drugega kot postaviti kamero in poskrbeti za primerno osvetlitev: nezaslišani narcizem, ošabnost in brezbrižnost protagonistke so poskrbeli za vse drugo. A prav to je tisto, v čemer Greenfield blesti: k portretiranki pristopa s kombinacijo pazljive taktnosti, škodoželjnega posmeha in lucidne kritike. Njeno bistvo je nezgrešljivo: dokler zločini preteklosti ostajajo nekaznovani in odprti za reinterpretacijo, je narod obsojen na ponavljanje krvave zgodovine.

Filipinski predsednik Ferdinand Marcos je otoško državo dvajset let vodil kot diktator: pod okriljem "izrednih razmer" in pretvezo boja proti komunistom je njegov režim zakrivil več kot 3000 dokumentiranih smrti, več kot 30 tisoč ljudi je prestalo mučenje, 70 tisoč je bilo zaprtih. Njegova žena Imelda je medtem vidno uživala v privilegijih in razkošju, povezanih s statusom prve dame. Še danes vztraja pri stališču, da je bila vladavina njenega moža zlata doba filipinskega naroda, medtem ko demokratično izvoljeni mandat Benigna Aquina (2010‒2016) "ne premore duše, ne premore srca". (Izjava je toliko bolj cinična, če vemo, da je bil Marcosov režim kriv za dolgoletno zaporno kazen, nato pa leta 1983 najverjetneje tudi za umor Aquinovega očeta, vodje takratne opozicije.)

Imeldo v prvem kadru filma vidimo v njenem "naravnem stanju": skozi okno svoje limuzine deli bankovce revežem, ki se gnetejo na drugi strani zatemnjenega stekla. Podobno kot v otroški bolnišnici, kjer se raje zateče k miloščini kot k tolažilni besedi za male bolnike, tudi tukaj na neprijeten prizor reagira na edini način, ki ga pozna: s šopi gotovine. Pri vsem skupaj je seveda najbolj groteskno to, da so ti bankovci le kaplja v morje večmilijardnega premoženja, ki sta ga zakonca Marcos nagrabila v času svoje vladavine; sistematično sta izropala filipinsko gospodarstvo in narod za več desetletij potisnila v bedo. Natupirana diva, ki je ponosna na to, da se rada obdaja z lepimi stvarmi, se v filmu med drugim nostalgično spominja časov, ko je dala na otok Calauit uvoziti afriške žirafe in zebre, da bi s tem udejanjila svojo vizijo "raja na zemlji". Pri tem priročno pozabi omeniti, da je v imenu tega safarija z otoka izgnala 254 družin, ki se še danes z grenkobo spominjajo, da so v očeh države vredne manj kot živali.

Dokumentarec se iz nizanja anekdot in orisa zgodovinskih krivic ‒ in, roko na srce, naslajanja nad retrokičem ‒ postopoma prevesi v kritični portret zgodovine v nastajanju. Imelda Marcos, obsedena z idejo, da je vladavina njeni družini "usojena", je leta 2016 vso svojo energijo in vpliv usmerila v podpredsedniško kampanjo svojega sina, Ferdinanda Marcosa - Bongbonga. Orjaško družinsko premoženje, do katerega Bongbong po lastnih besedah niti slučajno nima dostopa, je očitno preusmerila v podporo predsedniškemu kandidatu Rodrigu Duterteju; ta naveza od Dutertejeve izvolitve naprej spodkopava Bongbongovo konkurenco, podpredsednico Leni Robredo.

Lauren Greenfield z varljivo naivnostjo in naklonjenostjo usmerja svojo kamero v priletno vdovo Marcos, ki z vsako besedo razkriva popolno pomanjkanje samokritičnosti, odsotnost kakršnega koli kesanja ali osebnostne rasti. Z afektirano dekliškim glasom niza svoje državniške dosežke (ker se je Marcos ves čas bal državnega udara, ga je na diplomatskih poteh in državnih sestankih pogosto zastopala žena). Mao Cetung ji je po petih minutah poznanstva priznal, pravi, da je "začela konec hladne vojne". Pohvali se s tem, da sta bila Moamer Gadafi in Sadam Husein "prijetna družba" ("Nikoli nisem brala knjig o politikih, s katerimi naj bi se sestala ‒ saj imam oči, sama si lahko ustvarim mnenje.")

Ko sta bila zakonca Marcos zaradi revolucije naposled prisiljena zapustiti Filipine, protestniki v njuni palači "niso našli nobenih okostnjakov, samo lepe čevlje", se zadovoljno nasmehne Imelda ‒ kot da ne bi bili ravno ti slavni čevlji najočitnejši simbol njune predrzne kraje filipinskemu ljudstvu. Kamera se sprehodi po neskončnih policah salonarjev: zbirka je štela okrog 3000 parov. "Čevlji so postali šala," se zaveda tudi Imelda sama. Koristi ji, da jo svet podcenjuje kot plehko obsedenko z modo in dragulji, če s tem odvrača pozornost od svojih političnih mahinacij.

V filmu Imelda Marcos vsaj trikrat razloži, da je sebe vedno videla kot "mater naroda", ki je bolečino ob prezgodnji izgubi lastne mame blažila s tem, da je podanike simbolično privijala v svoj širokogrudni objem. Medtem ko razpreda o svojem revnem otroštvu, sedi na zlato obrobljenem divanu, na steni za njo pa visita Picassovo in Monetovo platno; na sosednji steni je originalni Michelangelo v težkem zlatem okvirju. (Pozneje, ko bodo Imeldino stanovanje prišli fotografirat člani komisije za korupcijo, bodo vse dragocenosti skrivnostno izginile: na stenah bodo samo še fotografije predsednika in njegove žene.)

Ustvarjalka narodov kljub vsemu povedanemu ni samo sarkastičen posmeh Imeldini megalomaniji: pričevanja in posnetki iz časa osemletnih izrednih razmer brez kakršnih koli olepšav razgalijo morilskost oblastiželjnega klana Marcos, ki si skuša zdaj z zanikanjem zgodovine in lažmi povrniti oblast nad isto državo, kjer so sejali svoje zločine. Nepotizem v kombinaciji z izdatnim podkupovanjem in krajo volitev je samo najnovejše utelešenje njihovih despotskih teženj.

Resnična tragedija zgodbe zakoncev Marcos je v ugotovitvi, da lahko brezobrazno bogati in vplivni politiki z obljubami "splošne blaginje" še vedno pridobijo glasove revnih množic, ki so zaradi njih najbolj trpele. "Percepcija je resnična, resnica pa ne," popolnoma mirno v intervjuju prizna celo sama Imelda Marcos.

Ocena: 4,5.