Prizori iz mestnega jedra so popolnoma drugačni kot lani in vsa leta predtem. Ni glasne glasbe, vonja po pečenih klobasah, veselih družb, ki bi se objemale čez rame in prepevale Belo snežinko, medtem ko so se gnetle na prepolnih terasah gostinskih lokalov in pred prazničnimi stojnicami.

Letos lesene hiške niso postavljene, po prižigu lučk prejšnji konec tedna pa se je nekoliko več gostincev opogumilo, da bi poskušalo blagajno, ki jo je koronakriza skoraj popolnoma izpraznila, napolniti vsaj s kakšnim decembrskim evrom.

Papirnat lonček za s seboj

"Mesec in pol smo imeli zaprto, študenti so čakali na delo. V soboto smo postavili zunanji šank, odprto imamo od desetih zjutraj, ampak je bolj žalostno vse skupaj, šele proti večeru se nabere nekaj ljudi. Bolj ali manj so to tisti, ki jih poznamo, pa kakšen mimoidoči," v sredo okoli sedmih zvečer pripoveduje Luka, lastnik Mačkona na Trubarjevi.

Redna gosta sta tudi soseda, Boris in Eva. "V primerjavi s prejšnjimi leti je res žalostno," odkimavata tudi onadva. "Da malo razbijemo monotonost, hodimo od doma do sem in nazaj," pripovedujeta, medtem ko jima natakarica toči kuhano vino v "lonček za s seboj".

Na drugem koncu stare Ljubljane na enako embalažo čakata Denis in Matic. "Da se spravimo malo iz kleti, na zrak, da nismo ves čas noter, ker je rahlo depresivno vse skupaj," pravita. Kaj pričakujeta od t. i. veselega decembra? "Nič kaj dosti," odkimavata. "Ni tistega prazničnega vzdušja, kot je bilo prej, ko je bilo vse polno in smo se vsi družili. Zdaj sva sama, pa še to z masko in na razdalji," vzameta kozarca, ki jima ju je napolnil natakar Nino.

Azijska restavracija Tokyo Piknik svojih vrat v jesenskem valu epidemije sploh ni zaprla, ves čas so ponujali hrano za s seboj, zdaj so dodali še kuhano vino, toda navala ni. "Vsaj 80 odstotkov manj gostov je kot decembra lani, danes je prvi dan, ko se malo bolj pozna. Sicer pa pač dostava hrane, kakšno kavico ujamemo, kuhančka. Delno se splača, vsaj nekaj dobimo, nekako moramo preživeti. Vztrajamo pa tudi zato, da mesto živi, večina je zaprla," poudari.

"Bolje zunaj kot po dnevnih sobah"

Dejansko nas na Cankarjevem nabrežju, kjer je bil običajno največji decembrski vrvež, namesto drena z desne pozdravljajo zatemnjene izložbe lokalov, z leve pa Ljubljanica, na katere bregu ob betonski ograji sloni le peščica.

Kot nam pripovedujejo, se ne počutijo nič bolj ogrožene kot takrat, skupaj z neznanci stojijo v vrstah pred trgovino ali lekarno. "Na zraku smo, kjer se virus ne širi tako kot v notranjih prostorih. Poleg tega se ne drenjamo, maske se snamejo samo takrat, ko se naredi požirek. Bolje je, da nam dovoljujejo vsaj to, da se dobimo zunaj, sicer bi se prej ali slej začeli s prijatelji dobivati v dnevnih sobah, kjer je zaprt prostor, pa tudi nobenih ukrepov ni," pravi družba treh prijateljic.

Svetleči napisi vabijo na kuhano vino ali džin v lokal, kjer so zunanji točilni pult prav tako postavili konec tedna. "Bolje je kot novembra, ko je bilo zaprto, petkrat slabše kot decembra lani," Jernej, vodja lokala Nabrežje 15 povzame promet.

"Največ ljudi je med 17.00 in 20.00, torej po tem, ko ljudje končajo službo in pred policijsko uro," pojasni. Tudi za naslednje dni in tedne nima prevelikih pričakovanj. "Odvisno od tega, kaj bo odločila vlada. Najslabši scenarij je, da ostane tako, kot je. Najboljši bi bil, da se vse odpre nazaj, tako kot je bilo lani, ampak ne verjamem, da se bo to zgodilo. Če bi dovolili vsaj zunanje terase, bi bilo to že zelo, zelo veliko. Kajti tako, da imajo ljudje ves čas v glavi, da se ne smejo zbirati in zadrževati niti hoditi in jesti ali piti, je težko," razmišlja.

Pravila, navodila, kazni

Res srečamo Petro, ki je v središče Ljubljane po vnovični razglasitvi epidemije iz Trnovega prišla prvič. Privabili so jo prvi sneg, praznične luči in veselje, da bo po dolgem času spet videla svojo prijateljico: "Vsaj na tri metre, na drugo stran ceste," se posmeji. Zamuja, saj je bila že napol poti, ko se je spomnila, da je pozabila osebno izkaznico, in je odhitela nazaj domov. "V teh časih si tega res ne upam privoščiti," skomigne z rameni.

Kot priznava, se med pohajkovanjem po mestu ne počuti preveč sproščeno, pa čeprav hodi sama. "Ves čas razmišljam, kaj smem in česa ne. Maske, razdalja, druženje, zadrževanje na terasi, kje lahko pijem, kje ne ... pravila se ves čas spreminjajo, 400 evrov za kazen pa nimam v žepu," pravi.

In res kaj kmalu mimo pride policist, ki s kretnjami nevsiljivo opominja na pravilno nameščeno masko ali na nekoliko večji razmik med ljudmi.

Mili in Rok pravita, da sta z ukrepi seznanjena. Prišla sta na sprehod in pogledat lučke, vmes pa si privoščila tudi kozarec kuhanega vina: "Sva ga vzela tam pri šanku, kjer so naju tudi opomnili, da se na terasi ne bova smela zadrževati, ampak tako in tako sva se nameravala umakniti stran, kot je treba, da tudi gostincem ne povzročamo težav."

Pred tajsko restavracijo na Čopovi so kuhano vino začeli ponujati že pred dvema tednoma. Tam se ustavi tudi Dejan s sodelavcem: "Delava v centru, pa sva med pavzo prišla pogledat lučke," tako kot vsi drugi ta večer izpostavita pašo za oči v teh turobnih časih. "Ljudje so otožni. Prejšnja leta so bile ljubljanske ulice res polne, zaklepali smo ob dveh zjutraj, zdaj moramo ob devetih začeti pospravljati. Ampak pravila je treba pač spoštovati in upati, da se situacija s covidom čim prej umiri," so nam povedali v Woku.

Tudi Rada, ki pomaga v sosednjem Pločniku, pravi, da se mnenja strank delijo na dva pola: eni upajo, da se bodo decembra ukrepi vendarle začeli rahljati, drugi so prepričani, da se ne bodo. Pravi, da sicer niso imeli nikakršnih težav – gostje pridejo do točilnega pulta, vzamejo pijačo in se odstranijo. Povsod imajo nalepljene tudi plakate, ki opozarjajo na to. "Nobenega pijančevanja ni letos, ljudje pridejo na kuhanček, dva, in gredo nazaj domov. Tudi policiji ni bilo treba nikoli posredovati," pove.

Treba bo domov

Ura se bliža deveti, ko začenja veljati omejitev gibanja po zakonu o nalezljivih boleznih oziroma policijska ura, kot pravijo ljudje, ki hitijo proti domu. "Na srečo sem blizu doma," se smeji zobozdravnica Maja, ki pravi, da je po dolgem delovnem dnevu prišla na sprehod pred spanjem.

Še ena Maja stoji pred smreko na Prešernovem trgu in jo fotografira. Iz Makedonije je, študentka. "V Makedoniji drugi val traja že od junija, številke v obeh državah so podobne, ampak tukaj so ukrepi veliko strožji, tam vse dela," primerja razmere pri nas in v domovini.

Slovenskega decembrskega običaja s "kuhančkom" še ni posvojila, šla je samo na sprehod med prvimi snežinkami in malo na zrak, pravi. "Zdaj pa grem, devet bo," pogleda na prenosni telefon in pomaha v slovo.

30 listkov adventnega koledarja

Devet udarcev v zvoniku oznani, da je odbila ura, ki pomeni konec veselja.

"Sem se pozanimala in psičko lahko peljem na sprehod tudi med policijsko uro, vendar tega ne izkoriščamo na način, da bi skupaj z možem šarmirala tukaj po Ljubljani, ampak jo na sprehod odpelje eden ali drugi," nam nekaj minut pozneje pojasni Vesna, medtem ko Heidi, mešanka iz zavetišča, v toplem plaščku s smrčkom navdušeno rije po novozapadlem snegu.

"Je pa lepa Ljubljana včasih takole, ko je sama, mar ne. Čeprav je malo ironično, ker je vseeno žalostno," pokaže s roko po Prešernovem trgu, kjer se osvetljena smreka zdaj blešči samo še v soju luči, ne več tudi bliskavic fotoaparatov. A med klepetom naša sogovornica razkrije, kako tudi v teh neveselih časih ohranja duh optimizma.

Doma so štirje, ki morajo shajati s šolanjem na daljavo – oba z možem poučujeta na fakulteti, en sin je srednješolec, drug osnovnošolec: "To je ... naporno. In da si ne gremo preveč na živce, poskrbimo tudi za drobne neumnosti. Zdaj smo si naredili adventni koledar, ki pa ima 30 namesto 24 listkov in vsak večer pogledamo, kaj nas čaka naslednji dan. Ne gre za darilca, ampak za majhne naloge – tako smo danes pred hišo zakurili ogenj in v snegu pekli hrenovke," se smeji. Tako se bodo kratkočasili vse do konca meseca, za silvestrovo pa vseeno upajo, da bodo dovoljena vsaj manjša druženja, da bi lahko na obisk povabili družinske prijatelje.

Sorodna novica Nič več na kuhano vino: iz osebnega prevzema od ponedeljka izvzet alkohol

Od ponedeljka nič več kuhanega vina

Ljubljanske ulice se izpraznijo, vendar še ne izumrejo. Še vedno srečamo posamezne lastnike štirinožnih ljubljenčkov, dostavljavce na kolesu in tiste, ki odhajajo iz službe. Vsem pa je skupno to, da ne hitijo.

Za nekaj trenutkov postanejo, iz žepa potegnejo telefon in ujamejo spokojnost, ki jo v prejšnjih decembrih pred polnočjo nikoli ni bilo mogoče.

Za njimi ostanejo le stopinje, ki jih počasi spet prekrijejo snežinke. Središča prestolnice pa ne bo več dolgo prekrival vonj po cimetu in nageljnovih žbicah – vlada se je namreč včeraj popoldne odločila, da na prevzemnih mestih, kjer je med 6. in 21. uro dovoljen osebni prevzem blaga ali hrane, ne bo dovoljen prevzem alkohola in alkoholnih pijač.

V spodnji galeriji pa vas vabimo še na slikovni sprehod po (pol)prazni beli Ljubljani.