John le Carré je v soboto zvečer v bolnišnici v Cornwallu umrl za posledicami pljučnice, so potrdili pisateljevi družinski člani. "Izgubil sem mentorja, navdih in, kar je najpomembnejše, prijatelja. Takega, kot je on, ne bomo več videli," je dodal le Carréjev dolgoletni literarni agent Johnny Geller.
Le Carré, ki je v svojih romanih o hladni vojni načenjal vprašanje prepada med zahodnjaškim leporečenjem o svobodi in umazano resničnostjo doseganja teh idealov, je ustvaril več svetovnih literarnih uspešnic, kot so Kotlar, krojač, vojak, vohun, Zvesti vrtnar, Najbolj iskani človek, Ruska hiša in Nočni receptor. Številne med njimi so doživele tudi visokoproračunske ekranizacije.
John le Carré se je kot David John Moore Cornwell rodil leta 1931 v grofiji Dorset. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je delal za britanski obveščevalni službi MI5 in MI6, rekrutirali so ga konec štiridesetih let, medtem ko je študiral nemščino v Švici. Kot tajni agent je rekrutiral nove vohune, jih pomagal tihotapiti za železno zaveso in vzdrževal stike z njimi iz matične pisarne v Londonu.
Po vzoru svojega kolega, romanopisca Johna Binghama, se je še sam lotil pisanja vohunskih romanov. Izbral si je psevdonim John le Carré (pa čeprav mu je literarni agent svetoval, naj si raje omisli "ime z dvema anglosaksonskima enozložnicama, tipa Chuck Smith").
V le Carréjevem literarnem prvencu, Telefonski klic za mrtveca (1961), prvič nastopi njegov morda najbolj prepoznavni lik: George Smiley. Britanski agent, ki ga je navdihnila pojava samega Binghama (ta je bil menda "dih jemajoče običajen ... nizek, okrogel in tihe narave"), v romanu prelisiči vzhodnonemškega tekmeca. Že drugi roman, A Murder of Quality (1962), je dobil pozitivne recenzije, a šele s tretjim je pisateljeva kariera dokončno vzcvetela: roman Vohun, ki je prišel s hladnega (1963) je postal mednarodna prodajna uspešnica. V zgodbi, ki je prežeta s cinizmom človeka, ki je doživel že ogromno, so vohuni upodobljeni kot "zavržena procesija nečimrnih tepcev, izdajalcev, sadistov in pijancev, ljudi, ki se igrajo kavbojce in indijance, da bi si popestrili svoja gnila življenja". Še en veliki pisatelj, Graham Greene, je knjigo cenil kot "najboljšo vohunsko zgodbo, kar jih je kdaj prebral".
V celoti izmišljen roman, ki mu je "nasedel" cel svet
Le Carréja je nenadejani uspeh romana predvsem presenetil, a ga tudi navdajal z mešanimi občutki. Tajna služba mu je zeleno luč za rokopis dala samo zato, ker je bila knjiga "od začetka do konca v celoti izmišljena" in zato za MI6 ni pomenila nobenega tveganja, kot je pisatelj priznal leta 2013. "A to ni bilo stališče, ki so ga zavzeli svetovni mediji; enoglasno so se odločili, da knjiga ni samo avtentična, ampak nekakšno mesijansko sporočilo z 'druge strani'. Meni ni preostalo drugega, kot da sem v otrplem osupljenju opazoval, kako je knjiga lezla po lestvici najbolje prodajanih, komentatorji pa so jo eden za drugim razglašali kot 'pravo stvar'."
Lik Smileyja je bil v ospredju večine romanov, ki jih je pisatelj objavil v sedemdesetih, postopoma je izrisal antagonizem med britanskim agentom in njegovo sovjetsko nemezis Karlo. V slavnem romanu Kotlar, krojač, vojak, vohun je razkrinkal izdajalca v najvišjih krogih britanske tajne obveščevalne službe, v romanu The Honourable Schoolboy pa razgalil operacijo pranja denarja v Aziji. V svojih literarnih svetovih je izmišljen vohunski žargon uporabljal tako prepričljivo, da so njegovi nekdanji kolegi pri MI5 in MI6 dejansko začeli uporabljati nekatere njegove fraze.
Našel je teme onkraj hladne vojne
Ko se je hladna vojna počasi izpela, so le Carréja menda celo ljudje na ulici spraševali, "o čem bo pa zdaj pisal". A pisatelja spopad med Vzhodom in Zahodom nikoli ni zanimal samo v najožjem, dobesednem pomenu – ni si delal iluzij, da je padec berlinskega zidu pomenil tudi konec vohunskega posla in mehanizmov, ki so ga omogočali. Leta 1993 se je v Nočnem receptorju lotil teme trgovine z orožjem, leta 2001 v Zvestem vrtnarju farmacevtskih lobijev in leta 2004 v romanu Absolute Friends vojne proti terorizmu.
Le Carré se je s Smileyjem zadnjič družil leta 2017, ko je na koncu kariere cikel sklenil z romanom A Legacy of Spies; v njem je popisal zašuštrano operacijo v jedru romana, s katerim si je ustvaril ime. Pisatelj John Banville je o romanu spisal cel slavospev, češ da "le Carré že od Vohuna naprej ni tako izkazal svojega daru za pripovedovanje napetih zgodb".
Le Carréja se je v javnosti dolga desetletja držala podoba mrke, skrivnostne osebnosti, ki se noče razkazovati na literarnih festivalih ali sodelovati pri promociji svojih del. Leta 2016 je zato marsikoga presenetil z izdajo avtobiografije, The Pigeon Tunnel. V njej popiše svoje težko otroštvo (mati ga je zapustila, oče je bil nasilen) in razgibano življenje – na kosila sta ga vabila tako Margaret Thatcher kot Rupert Murdoch. Poročen je bil dvakrat, njegov sin Nicholas pa prav tako pisateljuje pod psevdonimom (Nick Harkaway). Avtobiograf o sebi zapiše še: "Nisem bil niti vzoren oče niti vzoren mož – in kot takega se niti nočem prikazovati". Prva ljubezen njegovega življenja je bilo vedno pisanje, "čečkanje za majavo mizico, kot da se skrivam".
Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugim lani ugledno nagrado Olofa Palmeja. Leta 2011 je bil nominiran za mednarodno nagrado za leposlovje man booker. Nominacijo je zavrnil, da bi tako dal priložnost manj uveljavljenim avtorjem. Kljub vsemu je ostal nominiranec, žirija pa je upoštevala njegovo željo in ga ni izbrala za zmagovalca.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje