Po skoraj stotih dnevih pouka na daljavo se v torek v devetih regijah z boljšo epidemiološko sliko v šolske klopi vračajo učenke in učenci prvih treh razredov osnovne šole, vrata ponovno odpirajo tudi vrtci. Ostali osnovnošolci, dijaki in študentje za zdaj ostajajo priklopljeni na Zoom. Ministrica za šolstvo ob številnih opozorilih o dolgotrajnem ukrepu in posledicah, ki jih prinaša takšna ureditev, odgovarja, da je Slovenija po številu šolskih dni, ki so jih učenci med epidemijo presedeli za ekrani, v primerjavi z drugimi državami Evropske unije v "zlati sredini". Priznava sicer, da je za Slovenijo specifičen nepretrgan niz dni, ki jih učenci niso začeli s šolskim zvoncem, temveč s prižigom računalnika ‒ v večini drugih evropskih držav so šole namreč zaprli večkrat za krajši čas.

A ravno neprekinjeno trajanje ukrepov je eden od ključnih dejavnikov, ki poglablja stiske otrok in mladostnikov in rahlja vezi z njihovimi učitelji in drugimi pedagoškimi delavci. "Kar najbolj opažamo, je hud upad motivacije pri veliko učencih. Ne gre samo za socialno-ekonomski status ali učno uspešnost nasploh – upad opažamo tudi pri uspešnih, ambicioznih učencih. Tudi devetošolci, ki jim gre za točke za vpis na srednje šole, se preprosto ne morejo več spraviti v pravo aktivnost," opozarja Nina Mesner, šolska psihologinja na ljubljanski Osnovni šoli Kašelj.

Bolj kot o vrnitvi, bi lahko govorili o prvem šolskem dnevu

"V torek pričakujemo predvsem kaos," je bila odkrita učiteljica, ki na eni od osnovni šol v obalno-kraški regiji poučuje učence prvega razreda. Pojasnila je, da otroci ob začetku šolanja navadno potrebujejo nekaj mesecev, da se navadijo na nov sistem, da se naučijo spoštovanja šolskega reda in delovanja v novi skupini ‒ to preko poučevanja na daljavo ni mogoče. "V splošnem velja, da smo do decembra utečeni. Za letošnjo generacijo prvošolcev, ki je v šolo hodila le do konca oktobra, to nikakor ne velja," je pojasnila in dodala, da bo po mesecih pouka od doma zanje vrnitev podobna prvemu šolskemu dnevu.

"Upam, da bo to ena dobra izkušnja. Pravzaprav nihče ne ve, kako se bo v torek obrnilo – ali bo to motivirana skupina, s katero se bo dalo nadgrajevati tam, kjer smo ostali. Ali pa se bodo tudi pri mlajših pokazale kakšne težave, na katere do zdaj mogoče nismo bili pozorni," je ob tem dejala psihologinja Nina Mesner. "Upamo na prvo, nekoliko pa predvidevamo drugo," je dodala.

Pedagogi in psihologi so že večkrat opozorili, da bi bilo mladim treba zagotoviti vsaj občasne stike v živo z njihovimi vzgojitelji, učitelji in svetovalnimi delavci. Učitelji z različnih osnovnih šol, so v pogovorih poudarili, da se s trajanjem šolanja od doma zmanjšuje aktivnost učencev, ki so vse manj motivirani za sodelovanje pri pouku, zaznavajo tudi upad prisotnosti, učenci vse pogosteje ne oddajajo nalog. "Otroci so ostali precej bolj nevidni, kot kadar poteka reden pouk. Imamo tudi učence, s katerimi skoraj nimamo stika, čeprav o tem obveščamo starše," je povedala Mesnerjeva.

V primerih, ko starši niso pripravljeni ali sposobni iskati skupnih rešitev in nuditi ustrezne podpore, so pedagoški delavci v praksi bolj ali manj prepuščeni sami sebi. "Če bi vse učence, ki se dva tedna ne priklopijo in ne sledijo pouku, prijavljali na centre za socialno delo, to ne bi bilo izvedljivo. Zato skušamo vsakič znova na različne načine motivirati. Tako na primer učitelji vabijo učence na sprehod na hrib na varni razdalji in z maskami, da bi v popoldanskem času predebatirali stvari ali skušali v živo motivirati. Ampak tam, kjer se je učenec odklopil, je tudi na to neodziven," opozarja.

Paradoks enakih pogojev za vse

Ukrepi so sicer v osnovi enaki za vse – vsaj do torka, ko bodo najmlajši osnovnošolci z goriške, posavske in jugovzhodne regije ostali doma, ostali pa se bodo vrnili k pouku. A strokovnjaki že dalj časa omenjajo paradoks ‒ enakost ukrepov zaradi različnih dejanskih situacij, v katerih živijo učenci, med njimi namreč poglablja razlike. "Nenavadna pravičnost je to, da so vrata vrtcev, šol in fakultet ter razen izjemoma dijaških in študentskih domov enako trdno zaprta za vse, ne glede na izhodiščne možnosti in zmožnosti posameznega otroka oziroma mladega človeka," opozarja klinična psihologinja Andreja Mikuž, ki meni, da je bil koncept pravičnosti in zagotavljanja enakih možnosti v epidemiji popolnoma spregledan.

Šolska psihologinja Nina Mesner se strinja, da je šolanje v osnovi sicer omogočeno vsem ‒ šole so s pomočjo države, občin in različnih organizacij poskrbele, da so računalnike in drugo opremo dobili tudi učenci s socialno-ekonomsko šibkejših družin. Ob tem opozarja, da je za relativno zadovoljujoče delo od doma potrebno precej več kot samo omogočiti dostop do računalnika, pomembno bi bilo namreč upoštevati različne življenjske okoliščine otrok in družin.

Tako imamo na eni strani otroke, ki so popolnoma izgubili samostojnost in možnost za osamosvajanje – niso več nič sami doma, nimajo priložnosti, da grejo od doma in se sami vrnejo, družina je ves čas skupaj, po možnosti pa tako pouk kot služba potekata v istem prostoru. Na drugi strani imamo otroke, ki so v času, ko morajo starši v službo, prepuščeni sami sebi. Kot opominjajo strokovnjaki, se ob tem pozablja tudi na starše, ki so obremenjeni z eksistenčnimi skrbmi in nalogami, s službo in gospodinjstvom, poleg tega pa še s šolanjem otrok. V nekaterih družinah nimajo širše podpore in njihove družinske okoliščine pa so izredno zahtevne.

Romantizacija dela od doma in reduciranja pomena šole

Iskanje celostnih rešitev, ki bodo na eni strani zadostile epidemiološkim standardom, na drugi pa poskrbele za to, da bodo otroci in mladostniki utrpeli čim manjše izgube, je nehvaležno delo. Gre za kompleksen preplet različnih dejavnikov, ki terja tehten premislek široke palete strokovnjakov. A širša koordinirana razprava slabo leto po pojavu novega koronavirusa v Sloveniji za zdaj ni stekla. "Resnično pogrešamo dialog in sodelovanje med strokami. V svetovalni skupini vlade so zdravniki, in še to le določenih smeri, že pediatra, psihiatra na primer ni. Medtem ko Svetovna zdravstvena organizacija in različna tuja strokovna združenja ob pandemiji koronavirusa že od prvega vala opozarjajo tudi na sočasno pandemijo težav v duševnem zdravju," stanje povzema Andreja Mikuž.

Na to, da odločevalci ne zmorejo ali pa nočejo razumeti celotne slike, kažejo tudi nekatere njihove izjave in poteze. Minister za delo Janez Cigler Kralj je za precej razburjenja in očitke o "romantiziranju situacije" poskrbel decembra, ko je na Twitterju objavil (in kasneje tudi izbrisal) posnetek, s katerim so želeli na ministrstvu za delo predstaviti, "kako je delati od doma tistim z družino". "Zjutraj nam ni treba hiteti, v miru lahko zajtrkujemo, delamo in se učimo v udobnih oblačilih, z nami so hišni ljubljenčki ..." so naštevali na ministrstvu. Ob tem so sicer zapisali, da ni vse tako preprosto in da smo včasih pod stresom, zato so svetovali dobro organizacijo in veliko dobre volje. Glede na raznovrstnost situacij in številne stiske, ki pestijo družine med epidemijo, so videoposnetek mnogi delovno aktivni starši razumeli kot najmanj podcenjujoč, če ne žaljiv.

Pod udarom kritik se je večkrat znašla tudi šolska ministrica Simona Kustec, ki ji mnogi očitajo neodločno ukrepanje in zanemarjanje lastnega resorja. "Mi smo rekorderji predvsem z vidika okužb, hospitaliziranih glede na sposobnosti sistema, ki ga imamo. To je en del zgodbe. Drug del zgodbe, ki je pozitiven, pa je tudi to, da smo rekorderji z vidika sposobnosti in usposobljenosti izobraževanja na daljavo. Smo ena vodilnih držav v Evropi, ki je zmožna ponuditi izobraževanje na daljavo v tem trenutku, kar pomeni, da so vsi, tako učitelji kot predvsem učenci, usposobljeni z ustrezno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, znanjem, da to izobraževanje lahko poteka," je dejala v januarskem pogovoru za Studio City.

Ob tem je naletela na očitke o reduciranju šole samo na ozko poučevanje. "Šola ima še mnogo drugih nalog, ki jih opravlja, in šolsko okolje nudi še toliko več stvari kot samo podajanje znanja. To pa na daljavo ne gre – ne samo v enem delu, ampak sploh ne gre. Eksperiment zapiranja šol za tako dolgo obdobje zna biti nevaren, sploh če s tako lahkoto zanemarjamo celotno sliko," ob tem opozarja klinična psihologinja Andreja Mikuž.

Prejšnji teden je na problem večmesečnega šolanja na daljavo in pomanjkanje premišljenega ukrepanja opozoril tudi Jernej Pikalo, ki je dvakrat vodil šolsko ministrstvo. "Otroci so doma že več kot 80 dni, brez podpore, njihove stiske in primanjkljaji v nebo vpijoči. Premier pa se krega z mediji, kdo je kaj rekel, in razpravlja o nekih imaginarnih modelih. Realizacije nobene. Nesposobnost razmišljanja in ukrepanja je pripeljala do tragedije," je zapisal. Precej več pozornosti kot opozorilo je pritegnil odziv predsednika vlade Janeza Janše. "Res žalostno, da so otroci Jerneja Pikala že več kot 80 dni brez podpore in v stiski. Kaj počne center za socialno delo? Bo potreben odvzem? Moja dva osnovnošolca pridno vsak dan delata šolo na daljavo, z vso podporo. Hvala učiteljicam. Stiska pa, ko morata z računalnika," je zapisal premier.

Vzrokov za takšne odzive politikov in navidezno nepoznavanje dejanskega stanja ne moremo iskati v neodzivnosti strokovnjakov iz različnih panog. V Sekciji otroške in mladostniške klinične psihologije pri Zbornici kliničnih psihologov Slovenije so v sodelovanju s predstojnikoma oddelkov za psihologijo z mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete ter Sekcijo psihologov v vzgoji in izobraževanju pri Društvu psihologov že na začetku novembra napisali izjavo o psihosocialnih posledicah, ki jih imajo ukrepi za preprečevanje širjenja virusa na otroke in mladostnike. "Razen generičnega odgovora kabineta predsednika vlade in osebnega vabila predsednika Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje na njihovo sejo, od naslovnikov ni bilo nobenega odziva. Vključno z varuhom in ostalimi ustanovami," je ob tem povedala vodja Sekcije za otroško in mladostniško klinično psihologijo.

Generacija zamujenih priložnosti

A pri celotni situaciji protikoronskih ukrepov in pouka na daljavo ne gre zgolj za težave, neposredno vezane na izobraževalni proces, opozarjajo strokovnjaki. Otroci in mladi so namreč med trajanjem ukrepov za omejevanje širjenja novega koronavirusa izgubili številne priložnosti za različne izkušnje. "Gotovo ob visokih številkah umrlih opozarjanje na to, da otroci niso praznovali rojstnih dni z vrstniki, da se niso družili z dedki in babicami, da se niso udeleževali tekmovanj, izpitov, pouka in predavanj, hodili na treninge in druge obšolske dejavnosti, se igrali s prijatelji, šli na tabore, šole v naravi, počitnice, lahko zveni banalno. Vendar je v življenju posameznega otroka tako dolgo obdobje brez vsega naštetega zelo dolgo in to žrtev otrok bi bilo treba prepoznati, ubesediti, ovrednotiti, pokazati razumevanje in hvaležnost za to, da se vsemu temu odrekajo," poudarja vodja Sekcije za otroško in mladostniško klinično psihologijo v Zdravstvenem domu Ljubljana Andreja Mikuž.

Ker otrokom čas teče drugače kot odraslim, so zanje zamujene priložnosti in izkušnje bolj boleče in obremenjujoče. "Tu je tudi vir težav z motivacijo za učenje. Ker preprosto je to, da si skupaj z drugimi in delaš neko stvar, tudi gonilo učenja. Če imaš še tako odličnega učitelja, ki vlaga trud, ki snema predavanja, pošilja gradivo, daje povratne informacije na daljavo – to pač za tako dolgo obdobje ni dovolj in ne more nadomestiti življenja v šoli," opozarja klinična psihologinja, ki pri svojem delu opaža, da je položaj za njene paciente zelo obremenilen in poglablja njihove težave v duševnem zdravju.

"Ni več varovalnih dejavnikov v okolju, ki smo jih prej lahko izkoriščali in kamor smo jih lahko usmerjali," je povedala Mikuževa. Pri svojem delu v kliničnopsihološki ambulanti za otroke in mladostnike v Zdravstvenem domu Ljubljana tako zaznava povečanje težav na področju motenj hranjenja, pri mnogih je porušena higiena spanja, veča se neobvladljivost uporabe elektronskih medijev, manj je telesne aktivnosti, poglabljajo se motnje razpoloženja, tesnoba, razdražljivost, samopoškodbeno in agresivno vedenje, tudi samomorilnost. "V splošnem lahko rečem, da je delo v ambulanti vedno zahtevnejše. S kolegi se veliko pogovarjamo o tem, da nas skrbi, kako bomo kadrovsko zdesetkani uspeli odgovoriti na potrebe po strokovni obravnavi, ki jih bo prinesla epidemija – čakalne dobe pri kliničnih psihologih so namreč že zdaj nedopustno dolge in dosegajo tudi 18 mesecev samo za prvi pregled," pojasnjuje.

Gotovo se med učenci in dijaki najdejo tudi takšni, ki jim trenutna ureditev iz različnih razlogov ustreza, sploh če jim šola ne povzroča večjih težav in imajo zagotovljeno dobro podporo in pogoje za delo od doma. "Ampak to je zagotovo manjšina in tudi za njih ta situacija ni dobra. Tudi če ne doživljajo stiske, tudi če jim je na ta način udobno, to ni dobro, ker to ni njihovo realno življenje," meni Mikuževa. Kot je poudarila, razvojne naloge otrok namreč niso samo naučiti se in dobiti oceno, ampak tudi sobivati z vrstniki, soočati se s frustracijami, spopadati se z izzivi življenja v socialnih skupinah in sodelovati v obšolskih dejavnostih, ki so ravno tako pomemben del učenja. "Poudarjanje, da bomo vse nadoknadili, ko bo konec epidemije, priča o tem, da je sprejemanje odločitev proces, ki ne vključuje prispevka različnih strok," opaža klinična psihologinja, ki ob tem poudarja, da tisti, ki se ukvarjajo z razvojem otrok, vedo, da se posledic v razvoju zamujenih priložnosti ali obremenilnih okoliščin ne da tako zlahka nadomestiti.