Kolikor je otrok, toliko je različnih izkušenj – tako tematiko pouka na daljavo, ko gre za otroke priseljence, povzame Koraljka Čeh, pomočnica ravnateljice in knjižničarka na Osnovni šoli Janka Padežnika v Mariboru.

Tudi sama je priseljenka: v Maribor je kot srednješolka prišla iz Hrvatske Kostajnice, kjer še danes živijo njena mama in drugi sorodniki ter prijatelji. Potres je zato pogosto tema pogovorov: Koraljka Čeh je kot predsednica Hrvaškega kulturnega društva (HKD) Maribor pomagala pri zbiranju pomoči, ki jo je skupaj z drugimi hrvaškimi društvi koordinirala Zveza hrvaških društev v Sloveniji.

Gospa Čeh, študirali ste zgodovino in teologijo, zdaj ste knjižničarka na OŠ Janka Padežnika, imate stike s priseljenskimi otroki. Kako so se ti navadili na šolo na daljavo? Veliko otrok je, ki so dolge ure sami doma ali pa jim starši zaradi slabega znanja jezika ne morejo veliko pomagati.
Kolikor je otrok, toliko je različnih izkušenj. Ta čas nam je postavil številne izzive. Po prvem valu epidemije smo se na naši šoli veliko ukvarjali z nabavo računalniške opreme za učence, ki bi jo morebiti potrebovali, prav tako smo učence izobraževali za uporabo spletnih učilnic, tako da so drugi val pričakali nekoliko bolje pripravljeni. In zdaj ni večjih težav, seveda pa se vedno lahko pojavijo – mogoče predvsem pri teh otrocih, ki so s tem šolskim letom prišli v Slovenijo. Imeli smo tudi takšne primere, vendar smo jih uspešno rešili. V projektu za medkulturno sobivanje imamo multiplikatorje, ki izobražujejo otroke priseljence, prav tako imamo učiteljico slovenskega jezika, ki uči učence slovenščino, potem so tu učitelji, ki sicer delajo v oddelkih podaljšanega bivanja in prav tako pomagajo učencem, ki imajo določene težave pri pouku na daljavo. Moram omeniti tudi našo romsko pomočnico, ki zelo dobro govori albansko in nam pomaga v komunikaciji s starši, ki ne govorijo slovensko. Naj omenim še tutorstvo: učenci pomagajo učencem, ki potrebujejo pomoč, in ti tutorji so tudi priseljenci, ki se znajdejo v okolju ...

In so že integrirani?
Da, lažje gre, imamo navsezadnje tudi fanta, ki je k nam prišel iz Bosne že v času, ko se je začel pouk na daljavo, in mu gre odlično. Verjamem pa, da se med slovanskimi jeziki nekoliko lažje premosti ta razlika. Veliko je odvisno tudi od značaja otroka, od situacije doma, od podpore doma, ker na to, če otrok ni odziven, težko vplivamo.

Veliko je odvisno tudi od angažmaja staršev, posamezni starši so se morali najprej sami naučiti šole na daljavo, ampak tega ne naredijo vsi, to je treba priznati.
Tako kot je veliko otrok, je veliko učiteljev in se situacija razlikuje od primera do primera.

Tudi posamezne šole se zelo razlikujejo …
Na naši šoli si močno prizadevamo za to, da se približamo tako staršem kot učencem.

Bi morale šole v Sloveniji odpreti vrata za vse učence?
Lahko rečem samo, da si želimo čim prej priti v šole, verjamem, da ta čas ni tako daleč.

Leto dni vodite HKD Maribor, nazadnje ste bili precej dejavni pri zbiranju pomoči za prebivalce Petrinje. Rodili ste se v Sisku, odraščali v Hrvatski Kostajnici. Potres je vznemiril številne Hrvate, ki živijo v Sloveniji. Veliko vas ima sorodnike in prijatelje na tistem območju. Kako dramatično je bilo to za vas?
Gotovo je bilo dramatično za vse, ki živimo v Sloveniji, ker smo potres močno čutili tudi tukaj. To velja zlasti za nas, ki imamo družine na Hrvaškem. Že dan prej se je tam zgodil potres, zato sem takoj naslednji dan, ko so se tla v Baniji tako močno stresla, vedela, da se je tam nekaj zgodilo. Zveze so bile pretrgane, nismo mogli govoriti z družino, zato je bilo precej napeto in stresno za vse. Vse popoldne smo po televiziji spremljali poročila in upali, da ne bo veliko žrtev in da ne bo še več potresov.

Tudi vaše društvo je priskočilo na pomoč, tako kot druga v okviru Zveze hrvaških društev. Kako ste to organizirali?
Res je. Bilo je zelo spontano. Jaz, predsednica HKD-ja Maribor, in kolegica Sandra Dudaš, predsednica Kulturnega društva Matica hrvaška, prav tako iz Maribora, sva se pogovorili po telefonu in se takoj povezali s Civilno zaščito Republike Hrvaške in s hrvaškim Rdečim križem. Veliko sta nama pomagala tudi Zveza hrvaških društev v Sloveniji in gospod Đanino Kutnjak. Spontano smo se organizirali, objavili na družbenih omrežjih in začeli zbirati pomoč.

V društvu ste dejavni že od ustanovitve, predsednica pa ste malo manj kot leto dni. Lahko rečemo, da ženske ukrepajo, ko je najtežje?
Res je. Dejavna sem že zelo dolgo. Hrvaško kulturno društvo v Mariboru je lani praznovalo 30. obletnico ustanovitve. Naše društvo je najstarejše tovrstno v Sloveniji. Lani je bila sprememba: vodenje sem prevzela jaz in takrat smo nadaljevali z izvajanjem kulturnih programov.

Kaj pa ste lahko naredili med epidemijo?
Prizadel nas je koronavirus in nam prekrižal načrte. A kljub temu smo izpeljali dneve hrvaške kulture, s katerimi smo hoteli Mariborčanom in drugim pokazati, da so tudi Hrvati, ki živijo v Mariboru, dejavni udeleženci kulturnega življenja, umetniki, znanstveniki. In uspelo nam je. Septembra smo pripravili razstave, predavanja, predstavili kip Ljudevita Gaja, ki krasi park v Ljubljani, delo našega kiparja, zelo znanega Marijana Mirta. Končalo pa se je z odličnim koncertom klape Dalmari, ki je prav tako lani praznovala desetletnico delovanja.